Z ekipo je vedno vse v redu, z vodjo pa ni

Igor Mervič, ki mu je Združenje Manager letos podelilo priznanje za življenjsko delo na področju managementa, je bil 28 let prvi obraz Spara Slovenija. Ob koncu leta 2020 je vodenje predal nasledniku, a ostaja aktiven v nadzornem svetu družbe in kot svetovalec koncerna. »Ta nagrada je za preteklost. Jaz sem s svojim temperamentom, s svojimi mislimi vedno nekje v prihodnosti,« je zgovorno komentiral priznanje. Upa, da bo še kar nekaj časa ostal v gospodarstvu, ker ima, pravi, energijo in ker mu to prinaša osebno zadovoljstvo. Temperamenten, neposreden sogovornik, velikokrat provokativen in brez dlake na jeziku je tudi v tako veliki skupini, kot je Spar, marsikaj naredil drugače od ustaljenih tirnic. Zato je tudi ta zapis – drugačen. Namesto vprašanj smo zbrali nekaj njegovih misli in ga prosili, da jih pokomentira.

O VODENJU  »Če kot prvi nimaš entuziazma in strasti, ne pričakuj, da ti bodo drugi sledili.«

Če hočeš biti dober vodja, moraš biti strokovno usposobljen. To je prvo. Govorim za vodenje nasploh, pa naj gre za športno ekipo, podjetje ali državo. V določenih trenutkih moraš potegniti dobre poteze. Ko to vidijo sodelavci, ti začnejo zaupati. Zaupanje ni kar v naprej dano, vedno si ga moraš pridobiti, in sicer z dobrimi odločitvami. Ko ti ljudje zaupajo, se začne tista kemija, ki jo vsak vodja potrebuje. Lahko imaš izjemne posameznike, ampak če ni kemije, ne moreš čisto nič narediti. In prvi, ki ima kaj za narediti, je vodja.

A ni vse tako idealno pri vodenju, da je vse samo stvar zaupanja. Da ti nekdo samo nekaj predlaga in ti mu moraš slepo zaupati … Velikokrat sem šel kaj preverit in ugotovil tudi napake. Če bi naredil tako,

To je naše delo, delo managerjev, izbor ekipe. Če tukaj grešiš, nimaš nikakršnih možnosti, da boš dobro vodil, tudi če si sam kot vodja maksimalno usposobljen. Malo je odvisno tudi od sreče.

kot so mi predlagali, ne da bi preveril, bi naredil narobe. Zaupanje je bistveno, a sodelavci morajo vedeti, da jih spremljaš in jim tudi pomagaš. Velikokrat sem sodelavcem dajal predloge in oni meni – vedno je bilo obojestransko. So pa vedeli, da bom k vsaki stvari dal svoje mnenje.

Nekateri vodijo samo profesionalno – jaz tega nikoli nisem znal. ‘Notri’ sem bil vedno tudi s čustvi. Vse, kar sem delal, sem delal z entuziazmom, s strastjo. Strast moraš pokazati sodelavcem, eni se je navzamejo, drugi ne. Seveda je možno voditi podjetje tudi na samo profesionalni ravni. Jaz sem imel pač drugačen način.

Igor Mervič je prejel priznanje Združenja Manager za življenjsko delo na področju managementa 2021.

»Najslabše, kar se ti lahko zgodi v podjetju, je slab vodja.«

Delo managerjev je, da vodimo procese. Ampak glavno je sprejemati prave odločitve o sodelavcih. Tega te ne bo nihče naučil. Pri izbiri sodelavcev me je vedno vodil občutek, intuicija. Saj imaš vse napisano, kdo je pred tabo, pa sem vsakega skušal oceniti tudi po pogovoru: kakšne odgovore je dajal na moja vprašanja. Včasih je bilo kakšno vprašanje namerno provokativno, da sem videl, kako ljudje reagirajo. Eni so se zmedli, drugi so odlično odgovorili. Tako človeka izbereš. To je naše delo, delo managerjev, izbor ekipe. Če tukaj grešiš, nimaš nikakršnih možnosti, da boš dobro vodil, tudi če si sam kot vodja maksimalno usposobljen. Malo je odvisno tudi od sreče. Najbrž sem imel tudi srečo, da sem izbral prave ljudi.

»Ego moraš imeti, a ga moraš znati vedno kontrolirati.« 

Ja, to je težko. Ego nima nič skupnega s samozavestjo. Nič. Kot vodja moraš imeti ego. Če pa ga je preveč, je to velika ovira, saj ne moreš sprejemati pravih odločitev. Ego sem absolutno skušal kontrolirati. Če ga ne, sprejemaš preveč neracionalne odločitve, samo iz čustev. Večkrat sem uporabljal intuicijo, ki je rezultat preteklih izkušenj, a je bila vedno povezana tudi z razumom.

Če vedno vztrajaš pri svojih odločitvah, tudi ko ugotoviš, da morda niso najboljše, ni prav. Ne mislim, 

Ego sem absolutno skušal kontrolirati. Če ga ne, sprejemaš preveč neracionalne odločitve, samo iz čustev. Večkrat sem uporabljal intuicijo, ki je rezultat preteklih izkušenj, a je bila vedno povezana tudi z razumom.

da stalno nihaš pri odločitvah. Ko enkrat odločitev sprejmeš, jo pač sprejmeš, ampak če nisi sposoben sprejeti, da si kdaj tudi premisliš, pomeni, da se nisi sposoben učiti. V ekipi smo se veliko pogovarjali, kako bi kakšno stvar naredili, vse je bilo dovoljeno. Pri pogovoru. Ampak ko prideš do odločitve, kako bomo nekaj naredili, potem ni več demokracije. Absolutno ne, tako smo se dogovorili in tako bomo naredili. Se je pa treba ves čas zavedati, da ne veš vsega. In tu je spet ego: če misliš, da vse veš, si bedak.

O DOBIČKU IN DRUŽBENI ODGOVORNOSTI  »Dobička ne maksimiramo, ker smo lahko potem družbeno odgovorni. Tako sem bil dogovorjen z lastniki.« 

Najbrž bi na ekonomski fakulteti padel na izpitu. Ker pravijo, da mora družba maksimizirati dobiček. To ni čisto res, vsaj jaz tega nisem tako dojemal. Super mi je bilo, da sem lahko delal v podjetju, ki je tudi mene poslušalo. V 95 % vrednot, ki jih ima naše podjetje, sem se absolutno našel. So me pa lastniki pustili delati tudi po svoje – včasih sem šel

Velikokrat se je zgodilo, da sem šel po malo drugačni poti, to so mi pustili, in je bil rezultat. Tako si gradiš ugled in potem tvoja beseda nekaj pomeni.

po malo drugačni poti, vendar so jo vedno spremljali rezultati. Tako si gradiš ugled in potem tvoja beseda nekaj pomeni. Ne glede na to, da sem iz Slovenije, ki je ‘majhna’ država. To nima zveze z majhnostjo. Važno je le, da dosežeš zastavljene cilje.

Mi smo bili vsa leta družbeno odgovorni, mogoče od začetka to ni bilo toliko vidno, potem pa vedno bolj. Po mojem mnenju smo eno od najbolj odgovornih podjetij v Sloveniji. Zame je bil takšen način skladen z mojo filozofijo in se mi je zdelo dobro, da sem lahko to uveljavil. Vse je bilo zelo spontano, nikjer zapisano. Bili smo slovensko podjetje na slovenskem trgu. Novinarji so večkrat pripomnili, da smo tuje podjetje. Ne, nismo, imamo samo tuj kapital. Smo slovensko podjetje, delamo po slovenskih zakonih in Sloveniji želimo veliko vračati. Po veliko letih se je izkazalo, da sem resno mislil.

O PROJEKTU ŠTARTAJ SLOVENIJA  »Mi smo vplivali na njih, oni na nas.«

Smo veliko podjetje, zaposlenih imamo 5.000 ljudi, kmalu bomo imeli milijardo prometa. Včasih se zazibaš v samozadostnost, če sem malo provokativen. Glavnina teh manjših podjetnikov pa so res entuziasti in tega entuziazma smo se morali tudi mi malo nalesti. To je zelo velik družbeno odgovoren projekt – če bi se ga napačno lotili, bi bil lahko zelo neuspešen. To smo vedeli. Osebno sem podprl ta projekt in bil njegov promotor, seveda z ekipo stotih ljudi. Nekateri projekti so takšni, da mora za njim stati prvi človek podjetja, drugače ni nikakršnih možnosti. To so bile težke odločitve … in tako smo spet pri vodenju. Pri res velikih projektih sicer imaš kolege, ki jim zaupaš, ampak na koncu je odločitev tvoja. 

O ZAPOSLENIH  »V moji glavi sta bila vedno samo 2 KPI-ja: dobiček, ki mora zadovoljiti lastnika, in zadovoljstvo zaposlenih – ta je zame čez vse.«

Podjetje spremljamo po mnogih kazalcih. Če veliko stvari narediš prav, je dobiček le posledica dobrih odločitev. To je bila moja logika. Kot vodji mi je bilo pomembno, da dosežemo dobiček, ki smo si ga zadali. Pomembno pa mi je bilo tudi kaj zaposleni mislijo o nas, vodjih. Ves čas smo se ocenjevali, si postavljali ogledalo. Če so bili ljudje zadovoljni, je bil meni to drugi KPI. Osebno zadovoljstvo sodelavcev mi je pomembno.

»Vedno je pritekala nova energija, saj brez te ne moreš. A jaz sem vedno prisegal na stabilno ekipo.«

To je center, iz katerega vse nastaja. Pri 36 letih sem prišel vodit Spar Slovenija. Mnogi so prišli z mano; en del ekipe je še kar z nami. Seveda prihajajo tudi novi ljudje – rastemo, drugače smo se tudi organizirali, ampak jedro je bilo zelo stabilno. Obstajajo tudi drugi pogledi, da moraš jedro zamenjati. Preden sem prišel v Spar, sem se obnašal drugače: menjal sem tri delovna mesta, točno na štiri leta. Ko pa sem prevzel vodenje tega podjetja, mi je bila pomembna stabilnost in da smo se drug z drugim dobro počutili. Rastli smo tako, da smo začeli z nekaj čez sto ljudmi in prišli na 5.000. Vodenje se je popolnoma spremenilo. Voditi sto ljudi ali 5 000 ni isto.

O ODGOVORNOSTI  »Manager mora biti prvi odgovoren.«

Vedno sem sovražil, da je vodja, ko kaj ni uspelo, rekel ‘mi smo naredili narobe’ in ne ‘jaz sem naredil narobe’. Tukaj ni besede mi, tukaj je jaz. Za glavne odločitve mora vodja prevzeti odgovornost. Zgodilo se je, da smo kdaj naredili napako, vendar lastnikom nikoli nisem rekel ‘mi’. Pri lastnikih sem vedno bil odgovoren jaz, ne ekipa. Z ekipo je vedno vse v redu, z vodji pa ni.

»Ko grem v tujino, vedno predstavljam Slovenijo v najboljši luči. Doma pa sem nadpovprečno kritičen.« 

Leta 2019 smo imeli zadnji kongres internacionalnega Spara pred covidom pri nas. Prisotni so bili predstavniki iz 44 držav, prišli so v Slovenijo in jo doživeli. Videli so, kako delamo, pogledali so trgovine, pokazali smo jim del Slovenije, vzdušje je bilo izjemno. Vedno sem izkoristil priložnost, da udeležencem povem, zakaj je naša dežela posebna in o njej govoril pozitivno. Po moje bi moral vsak na svojem področju narediti promocijo za svojo državo. To ni nacionalizem, to je nacionalni ponos. Ni pomembno, ali si politik ali gospodarstvenik … Ali prideš z vsemi temi ljudmi na pravo valovno dolžino, pa je odvisno od tvojega karakterja. Glede na to, da je Slovenija majhna, sem moral biti vedno proaktiven – na vseh teh kongresih, sestankih. Pridejo države, ki so 50-krat večje,

Vedno sem sovražil, da je, ko kaj ni uspelo, vodja rekel ‘mi smo naredili narobe’ in ne ‘jaz sem naredil narobe’. Tukaj ni besede mi, tukaj je jaz. Ti moraš prevzeti odgovornost.

pridejo s skupino ljudi, Slovenijo sva zastopala dva. Zato me je situacija silila v proaktivnost. Sem pa že po karakterju tak, da rad pristopim k ljudem in potem te začnejo videti v drugi luči. Vedno sem se trudil za ugled Slovenije. To mi je v osebno zadovoljstvo.

Nadpovprečna kritičnost: ko pride do nekega trenda, mnogi gredo v isto smer, jaz pa tega ne delam. Ta ‘main stream’ vedno pogledam kritično, kaj bi lahko to prineslo. V družbi primanjkuje kritičnosti. Ampak da ne bomo to zamenjevali s kritizerstvom. To je čisto nekaj drugega. Kritično pogledaš, da daš tudi svoj pogled na stvar. Ljudje velikokrat samo kritizirajo, kar ni v redu. Ekipi sem vedno dovolil tudi kritično pogledati na stvari. To je tista moja mantra: ‘Ne prihajati na sestanke in razlagati, kako nečesa ne moreš narediti; povej mi, kako bi naredil’. V mednarodni družbi sem deloval popolnoma enako. Rekli so mi, da je moja kritičnost dodana vrednost. Šef avstrijskega koncerna je rekel, da ne mara Ja-Sager(jev), kimavčkov po domače, in jaz sem se počutil kot riba v vodi.

O KARIERI  »28 let sem bil v Spar Slovenija. Nekateri bi rekli: ‘dolgčas.’ Ne, fantastično je bilo!«

Najbrž sem pred Spar Slovenija menjal službe na štiri leta, ker mi je postalo dolgčas. Zakaj pa bi drugače menjal? Pri tako turbulentnem podjetju, kot smo mi, pa ti ne more biti dolgčas, čisto vsako leto imaš izzive. Poleg trgovin z živili sem se ukvarjal tudi z nakupovalnimi centri. To je tako dinamično delo, da ti res ne more biti dolgčas. Vesel sem, da sem ostal toliko časa.

»Smo najboljše podjetje v branži. Tako je.«

V Sloveniji se predvsem ceni povprečnost. In nikoli ne boš imel problemov. Če si nadpovprečen v določeni stvari, si tarča mnogih kritik. Tega v tujini ne opažam, tukaj pa. V zadnjem času se mi zdi, da se je ta mentaliteta spremenila na bolje.

Samo športnikom dopuščamo, da štrlijo ven. Športno področje je zelo pomembno, ker se lahko nacija identificira 

Rekli so mi, da je moja kritičnost dodana vrednost. Avstrijski šef koncerna je rekel, da ne mara Ja-Sager(jev), kimavčkov po domače, in jaz sem se počutil kot riba v vodi.

z dobrimi rezultati. Tukaj pridejo na dan pozitivne strasti, tukaj se znamo poenotiti. Zato v Sparu veliko vlagamo v šport. Že 20 let sponzoriramo košarkarsko zvezo, Olimpijo, torej košarko na sploh, in tukaj se mi zdi, da smo dosegli fantastične uspehe. Spomnite se razpoloženja v Sloveniji, ko smo bili evropski prvaki. In zopet smo pri osebnem zadovoljstvu: želim prispevati k uspehu.

Saša Gnezda je glavna urednica v podjetju Mediade. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 50, aprila 2022.

Preberite tudi