Svoboda govora ali pomanjkanje jezikovne kulture?

Bistvo komunikacije je, da združuje ljudi, saj ta od nekdaj ustvarja in povezuje posameznike v skupnosti, narode in nenazadnje v države. Jezik je tudi izraz kulture določene skupine, saj skozi najrazličnejše slovnične posebnosti in nabor besedišča izraža naravo in miselnost govorcev. Prav zato je komunikacija, zlasti živa in v vsakdanji rabi, najdragocenejši (in najbolj ažuren) pokazatelj utripa skupnosti – njenih odnosov, vrednot in načina življenja. In zdi se, da je ta utrip (vsaj če gre soditi po medsebojni komunikaciji) vse bolj nemiren, celo razdiralen.

Med prebiranjem člankov, mnenj ter komentarjev v medijih v zadnjem letu opažam drastičen upad ravni komunikacije. Kar naenkrat so pod pretvezo osnovnih človekovih svoboščin v medijih opravičljive verbalna agresija, žaljivke, kvazi humorne reference in nenazadnje skorajda gostilniške kvante pri izražanju lastnega mnenja. Kakršen koli pomislek glede primernosti takšnega izražanja naleti na gluha ušesa ali celo razgrete kritike. Na strani te (pretirane) sproščenosti komunikacije se namreč najdejo zagovorniki popolne komunikacijske svobode, ki stojijo za načelom, da ima vsakdo pravico reči vsakomur vse, ker da je kakršna koli cenzura dokaz diktature oblasti ter omejevanja kritičnega mišljenja.

O težavnosti postavljanja se po robu takim vzorcem in posameznikom pričajo številni članki, knjige in izpovedi slovenskih ‘izgorelcev’, ki kot razlog stisk v veliki večini navajajo (delovna) okolja, kjer je bil implicitno dovoljen verbalni mobing, oni pa so zaradi opozarjanja na takšno komunikacijo obveljali za ‘preobčutljive’ in ‘težavne’.

Kako trdo kožo smo dobili, je že pred leti brutalno 

Če je jezik nekaj nam skupnega, lahko prav vsakdo izmed nas s svojo komunikacijo pripomore k temu, da ostanejo odnosi spoštljivi in povezovalni, če res ne gre drugače, pa vsaj korektni.

razgalila Microsoftova klepetalna robotka (ang. chatbot) Tay, ki se je od ostalih uporabnikov Twitterja v samo 16 urah naučila rasizma in seksizma. Nadomestil jo je bolj politično korekten Zo, ki se o določenih temah (kot so vera, spol, nacionalna pripadnost in politika) preventivno sploh ni želel pogovarjati, kar pa je bilo spet deležno kritik, češ da je v svoji naravi preveč ‘čistunski’.

A največja nevarnost v resnici preti ravno s strani enostranskega in pretirano zagnanega  ‘varovanja javnega reda in miru’. Ko bomo zaradi strahu pred očitki in morebitnimi tožbami, kot pravi dr. Renata Salecl, iz kurikulov podobno kot čez lužo umikali klasična dela Marka Twaina, Johna Steinbecka idr., da ne bi razžalili čustev določenih družbenih skupin, bomo zgradili kulturo enoumja, v kateri bo le ena verzija resnice. Kako že pravijo? Kjer dva razmišljata različno, je eden odveč.

Cenzura je mrtva, naj živi … komunikacija!

Kljub jezikoslovni izobrazbi, katere pomemben temelj so tudi lingvistične norme, sama nikakor nisem jezikovna puritanka – sebe prej dojemam kot jezikovnega pragmatika. Jezik je živa tvorba, ki se spreminja in diha skupaj z družbo. To dokazujejo nove besede, ki jih vsako leto dodajamo v slovarje, ter neverjetna kreativnost številnih govorcev pri ustvarjanju novih kombinacij in zvez iz že obstoječih besed, s katerimi želijo zajeti nove predmete, ideje in občutja. Humor, ki ga velikokrat odlikuje prav ‘hoja po robu’, je prav tako pomemben del jezika, ki bi ga pretirano cenzuriranje vsebin dodobra osiromašilo, če ne v celoti zadušilo.

Vendarle pa je po mojem mnenju ključen in pomemben 

Postavlja se vprašanje, če in kakšne vrste komunikacijo velja omejevati in sankcionirati, saj niso vse vsebine, ki nekoga užalijo, nujno tudi sovražni govor – včasih gre preprosto za stvari, ki jih posameznik noče slišati, ker se zaveda, da so resnične.

podstat komunikacije latinski koren ‘communis’, ki nas opominja na osnovni namen jezika – ustvarjanje skupnosti. Več glav več ve, trdi dr. Sašo Dolenc, saj modrost množice v resnici predstavlja najbližji približek absolutni resnici. A do nje lahko pridemo le z odprto, s sodelovalno in s povezovalno komunikacijo, v kateri smo vsi slišani. Kako dobro, bi rekli, nam gre to od rok?

Postavlja se smiselno vprašanje, če in kakšne vrste komunikacijo velja omejevati in sankcionirati, saj niso vse vsebine, ki nekoga užalijo, nujno tudi sovražni govor – včasih gre preprosto za stvari, ki jih posameznik noče slišati, ker se zaveda, da so resnične. Povejmo na glas, kar v resnici že vemo: četudi mi mnenje sogovornika ni všeč, ima ta pravico do njega in je prav, da ima možnost, da ga primerno in spoštljivo izrazi. A ker komunikacija ne le je in bo odsev družbe, temveč tudi dejavnik, ki družbo ustvarja, jo velja proaktivno usmerjati v prave, pozitivne in trajnostne vsebine in oblike.

In zdaj?

Velikokrat slišim, da je jezik danes predvsem orožje ločevanja v rokah ljudi, ki verjamejo v načelo ‘deli in vladaj’. Pa da je krizo povzročila napačna komunikacija. In da mediji le odražajo svet, kakršen je.

Toda, oprostite, dragi kolegi in kolegice, 

Ko bomo zaradi strahu pred očitki in morebitnimi tožbami, kot pravi dr. Renata Salecl, iz kurikulov podobno kot čez lužo umikali klasična dela Marka Twaina, Johna Steinbecka idr., da ne bi razžalili čustev določenih družbenih skupin, bomo zgradili kulturo enoumja, v kateri bo le ena verzija resnice.

vse to so samo izgovori. Izgovori, ki nam še ne dajejo pravice opustiti osnovne človeške norme – biti človeku človek, četudi ta drugi svet (trenutno) doživlja drugače kot jaz. Če je jezik nekaj nam skupnega, lahko prav vsakdo izmed nas s svojo komunikacijo pripomore k temu, da ostanejo odnosi spoštljivi in povezovalni, če res ne gre drugače, pa vsaj korektni.

Potrudimo se biti spoštljivi, kadarkoli je mogoče. In vedno je mogoče.

3 NASVETI ZA BOLJ SPOŠTLJIVO (IN UČINKOVITO) KOMUNIKACIJO

1. Spodbujajte sinhrono izmenjavo mnenj iz oči v oči (četudi prek računalnika). Asinhrona in anonimna komunikacija dokazano povzroča zmanjšanje empatije do osebe, s katero komuniciramo. Če se sogovornika vidita, pa na oba deluje psihološko načelo pozitivne inhibicije – preprosto rečeno, ker v neposrednem stiku z drugimi takoj opazimo učinek naših besed, smo bolj uvidevni in spoštljivi pri komuniciranju.

2. Pomagajte graditi mostove med ljudmi s komunikacijo. Pri tematikah, o katerih ima več ljudi različna mnenja, hitro nastopi učinek ničelne vsote oziroma razmišljanje tipa ‘če imaš ti prav, se jaz zagotovo motim’, kar pa seveda vodi v konflikte. Spodbujajte dialog v luči stvari, podatkov, dejstev ali idej, ‘ki nas združujejo’, namesto ’tistih, ki nas ločujejo’.

3. Postanite ambasador povezovalne komunikacije. Večina ljudi se zateka v neprimerne tipe komunikacije iz dveh razlogov: pomanjkanje pozitivnih vzorcev ter premalo možnosti in priložnosti za odprto komunikacijo, v kateri se čutijo slišane in sprejete. Kot vodja bodite ne le vzor, temveč tudi pobudnik odprte in spoštljive komunikacije.

Vesna Sodnik je direktorica podjetja Beseda in trenerka komunikacije. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 50, aprila 2022.

Preberite tudi