Obžalovanje je hudo (koristna reč)

Uspešnost tako na individualni kot na sistemski ravni je vse bolj odvisna od učenja iz napak. Kaj je danes ena redkih ali morda celo edina napaka, ki si je ne smemo privoščiti? Izogibanje napakam! Ali kot pravi angleški novinar, pisatelj in komentator Matthew Syed: »Želja po izogibanju neuspehom vodi v stagnacijo.« Če je še nekaj desetletij nazaj veljajo, da vodje ne ‘grešijo’ ali pa vsaj ne naglas, danes vlada popolnoma nasprotna miselnost: napake so OK, ponavljanje enih in istih pa(č) ne!

V intervjuju ob prevzemu priznanja Manager leta 2019 je Tomaž Berločnik povedal, kdaj inovativnost v delovnem okolju zares zaživi: »Ko smo jasno povedali, da so napake dovoljene.« Da sta razcvet inovativnosti in sprejemanje napak neposredno povezana, je na MQ konferenci leto poprej že govorila tudi dr. Anja Svetina Nabergoj, izredna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti in gostujoča predavateljica na ameriški univerzi Stanford. V čem je torej skrivnostna moč napak? 

Zlata jama podatkov  

V svoji knjigi Nauki črne skrinjice: Zakaj se večina ljudi ničesar ne nauči iz napak, nekaterim pa to vseeno uspe Syed razkriva, kot temu pravi sam, neločljivo povezanost neuspeha in ‘miselnega razsvetljenja’. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste po storjeni napaki sprevideli, kaj in zakaj bi lahko naredili drugače, da do napake ne bi prišlo? Ali kaj bi celo lahko izboljšali? Verjetno ne malokrat. A do ‘razsvetljenja’ ne more priti, če si pred storjeno napako zatisnemo oči in se obrnemo stran (četudi to seveda ne pomeni, da jo moramo neprenehoma mleti in si pri tem še bolj raniti že tako načeto samozavest).  

Vrnitev k napaki služi enemu samemu namenu: učenju. Daniel Pink, ameriški avtor, v enem izmed svojih podkastov – Pinkcastov –, v katerem se mu je pridružila ameriška pedagoginja in profesorica Tina Seeling, izpostavlja njen nasvet: beleženje življenjepisa napak (ang. Failure Resume). Kot pojasnjuje Seeling, gre za seznam vsega, kar smo se iz njih naučili. Kajti, poudarja: »Neuspehi so samo podatki. Morate jih rudariti, da se dejansko nekaj naučite.«

Tudi v Sloveniji vse več prostora namenjamo tistim, ki so o svojih napakah pripravljeni javno spregovoriti in s tem pripomoči k njihovi detabuizaciji. Za dobro nas – trenutnih grešnikov – kot tudi bodočih.

Verjetno vas bo, ko boste svoje napake po koncu dolgega dne ovekovečili na papirju, bolelo srce, od sramu boste morda zatisnili oči in si mislili: »Kaj mi je bilo …« A ko se boste naslednjič znašli v podobni situaciji, napake ne boste ponovili – ker boste vedeli, kaj in zakaj je šlo prvič narobe. Če pa podatkov iz neuspehov ne boste rudarili, bo od njih ostalo samo obžalovanje, pravi Pink. In slednje samo po sebi ni produktivno.

Obžalovanje kot sestavina za boljšo strategijo

Neproduktivnosti obžalovanja navkljub Pink v najnovejši knjigi Moč obžalovanja: Kako nas pogled nazaj žene naprej poudarja, da je obžalovanje pravzaprav »znak zdravega in zrelega uma«. Še več: lahko je tudi koristno, a ne samo po sebi. Kako naj bi se z njim soočili vodje?

Odgovor na to vprašanje je Pink ponudil v intervjuju za revijo Time: z obžalovanjem se je treba soočiti na enak način, kot je o njem potrebno spregovoriti s svojo ekipo – odkrito. Le na ta način je obžalovanje lahko tudi koristno, dodaja, saj pripomore k našemu izboljšanju na različnih področjih, od strateškega in pogajalskega do področja reševanja problemov.

Zgledujmo se po oceanografih  

»Ljudje resda radi rešujemo težave drugih, a pri reševanju lastnih smo obupni. Takrat se preveč poglabljamo v podrobnosti. Smo kot potapljači, ki plavajo po temnih in kalnih vodah. Namesto tega bodimo raje kot oceanografi: oddaljimo se, preučimo obris obale, poglejmo širšo sliko,« svetuje Pink. Ta nasvet lahko preslikamo tudi na področje napak. Kolikokrat smo se ob lastnih napakah mislili, da je konec sveta, medtem ko smo svoje bližnje ob storjenih pomirjali? In običajno niti nismo razumeli, zakaj si storjeno tako močno ženejo k srcu? Ker smo – če privzamemo Pinkovo izrazoslovje – v tem primeru kot oceanografi. Pri napakah bližnjih (če te ne vplivajo na nas) smo običajno sposobni videti širši kontekst in celoto bolj racionalno dojemati.  

Vprašanje, ki se postavlja, je: Ali smo se sposobni enako odzvati, ko s storjeno napako do nas pristopi zaposleni ali sodelavec? Nekdo, čigar napaka ima posledice za naše podjetje in nas same? Če (še) nismo, poskušajmo takšni postati.

Odprtost vodij kot ključni pogoj napredka

Strah pred napakami se napaja tudi iz strahu pred njihovim priznanjem. Vloga vodij pri zmanjševanju tega je neprecenljiva. Hočeš–nočeš, napake so, tako Syed, »neločljiv del naše vsakodnevne interakcije s kompleksnim okoljem«. Kot posamezniki si prizadevamo, da jih ne bi bilo oz. bi bilo njihovo število minimalno; enako pričakujemo tudi od sodelavcev. A motiti se je človeško.

Syed: »Napake so neločljiv del naše vsakodnevne interakcije s kompleksnim okoljem.« In vodje so tisti, ki se morajo tega skorajda najbolj zavedati: tako za gradnjo prijetnega delovnega okolja kot tudi za doseganje napredkov.  

V napakah se poleg neprijetnega skriva tudi prijetno – priložnosti, do katerih lahko pride le, če za napake vemo. Povedano drugače: če si zaposleni z njo upa priti do nas, za kar je treba ustvariti ustrezne pogoje. Syed te opredeljuje kot ‘odprtost’. Prav slednja (ki je ni treba doseči na račun odločnosti) je med drugim namreč nujna za, kot pravi, »vsak napredek, ki si zares zasluži to ime«.

Na neuspehe poglejmo drugače

Syed si je v zaključku svoje knjige zastavil vprašanje: Kako lahko izkoristimo učenje iz napak v svojem poklicnem in zasebnem življenju? Odgovor, ki ga ponuja, je preprost, četudi je njegova implementacija v praksi zahtevna: na neuspehe je treba pogledati drugače. Razumevanje, da so ti del življenja in učenja moramo, poudarja, privzgojiti že najmlajšim.

A na srečo se dojemanje napak v družbi počasi spreminja. K doseganju tega cilja pripomorejo vse glasnejši glasovi strokovnjakov in ‘praktikov’ – tistih, ki so o svojih napakah, neuspehih in obžalovanjih pripravljeni spregovoriti javno (in se pri tem na svoj račun tudi pošaliti). Dogodek, kjer so podjetniki odkrito spregovorili o svojih napakah, je med prvimi organiziral Tehnološki park Ljubljana: TNT dogodek (Top n’ Tech) je med drugim želel spremeniti pogled na podjetniške napake. Komunikacijske KIKse redno predstavljajo tudi na Konferenci internega komuniciranja (KIK), letos pa je v Ljubljani zaživela tudi slovenska različica globalnih dogodkov Fuckup Nights. Podobne priložnosti, iniciative in dogodki vzbujajo občutek pripadnosti skupnosti vseh, ki ‘grešimo’. Predvsem pa sporočajo: to se ne dogaja samo vam!

Kako se soočiti s storjeno napako (in se iz nje tudi kaj naučiti)?

1. Priznajte napako (in se opravičite – s tem izkažete spoštovanje).
2. Naredite analizo (da se napaki izognete v prihodnje).
3. Pridobite povratna mnenja (sodelavcev in/ali mentorjev).
4. Prepoznajte nauke (in pridobite nova znanja).
5. Naredite načrt vključevanja naučenega (uvedite novo rutino).
6. Naučeno delite z drugimi (in preprečite, da ponovijo enako napako).
7. Reflektirajte svoj napredek (in napako prepoznajte kot priložnost za rast).
8. Ohranjajte miselnost, naravnano v rast (ang. Growth Mentality).

Vir: Indeed: How To Learn From Your Mistakes and Achieve Better Results