Kdor je bil na Kitajskem, je že videl prihodnost

Če je bila Evropa še v poznih 80. letih med vodilnimi na področju raziskav in če so tedaj raziskovalci in inženirji v želji po vznemirljivih in dobro plačanih službah odhajali v ZDA, zibelko tehnologije, je danes slika, ki zadeva vzpon napredne tehnologije, malce drugačna. Kitajska se je namreč razvila v eno od svetovnih voditeljic uporabe in monetizacije umetne inteligence.

Zadnja tri desetletja se Kitajska trudi uloviti Silicijevo dolino, od koder so vzniknili tehnološki velikani. Moči vseh so danes uprte v visokozmogljive čipe in umetno inteligenco. Kitajska ni izjema. Njihovo ministrstvo za znanost in tehnologijo deli ogromno denarja za izdelavo čipa, ki bo po zmogljivosti in energijski učinkovitosti dvajsetkrat boljši od tega, kar trenutno ponuja Nvidia. Za zdaj še niso tam, a se kitajsko vodstvo in skladi tveganega kapitala trudijo, da bi dohiteli Silicijevo dolino, v poslovni knjigi 2019 Velesili umetne inteligence zapiše Kai-Fu Lee.

V tej tekmi Kitajska veliko vlaga tudi v digitalizacijo oz. digitalno ekonomijo. A tudi v tem segmentu še ni prehitela ZDA in Evrope, menijo nekateri. Kitajska, pravi Zorana Baković, Delova dopisnica s Kitajske, se na lestvici digitalizacije v najširšem smislu po podatkih Svetovne banke nahaja na 50. mestu izmed 130 držav, Svetovni gospodarski forum pa jo uvršča na 59. mesto. “To pomeni, da je Kitajska na sredini, pri čemer je pomemben tudi podatek, kolikšen delež BDP zavzema digitalna ekonomija. In pri tem še vedno zaostaja za ZDA, Južno Korejo, Japonsko in je malce višje pozicionirana od Indije in Brazilije.”

Kitajsko gospodarstvo se spreminja po svoji strukturi. Že nekaj časa ne tekmuje več samo z nizko cenovno delovno silo, ampak s t. i. ekonomijami obsega, proizvodno učinkovitostjo ter razmerjem med dodano vrednostjo in stroški proizvodnje.

Jadrana Lenarčiča, direktorja Instituta “Jožef Stefan”, kitajski tehnološki in gospodarski preboj ne čudita: “Ko sem v mladih letih obiskoval znane ameriške univerze, so bile polne kitajskih študentov. Kitajci so se v tistih časih začeli odpirati s poudarkom na izobraževanju vrhunskih kadrov. Danes tudi sami ustanavljajo univerze, ki privabljajo vrhunske znanstvenike in študente z vsega sveta in v katere vlagajo nepojmljive količine denarja.” Opaža še, da so Kitajci informatizacijo vzeli bolj resno kot Evropa: “Že samo na področju zelo zmogljivih računalnikov, ki bodo temelj bodoče digitalizirane družbe, posebej gospodarstva, so Kitajci že danes odločno presegli Evropo in morda že prehitevajo ZDA. Skrbeti nas mora pravzaprav vse. Postajamo vse bolj odvisni od njihove tehnologije, s čimer se odpirajo tudi pomembna vprašanja kibernetske varnosti.”

Država, ki je preskočila desktop fazo

Kitajska je digitalizacijo vzela resno. Pred ostalim svetom vodi v količini elektronske trgovine. Samo z Alibabo je zavzela četrtino vseh svetovnih maloprodajnih elektronskih transakcij. Korak spredaj je tudi s finančno tehnologijo oz. s plačevanjem preko pametnega telefona. “Na tem področju ima 70 % svetovne vrednosti plačil s pametnimi telefoni. Kako je v Sloveniji, ne vem, na Hrvaškem se je to začelo pri eni banki šele lani,” pravi Baković. Ali kot je videno na Kitajskem na Facebooku opisal Rok Hrastnik, član uprave in izvršni direktor za marketing v skupini Sensilab: “Bil sem na Kitajskem in videl sem prihodnost.” Integracija digitalnega v vsakdanje življenje je realnost. Kitajci plačujejo z aplikacijo WeChat, izdelki v trgovinah so opremljeni s QR-kodami (tudi za Alibabine aplikacije, kot je TaoBao, mobilni internet je povsod, e-pošte skorajda ne uporabljajo več, saj vsa komunikacija poteka preko aplikacij). “Država je več ali manj, razen v poslu, preskočila desktop fazo in šla direktno na smartphone internet,” je med drugim zapisal Hrastnik.

Na Kitajskem lahko z mobilnim telefonom plačujejo vse in povsod. “Tudi prostitutke plačaš preko WeChata,” mi je že pred leti povedala Alice, kitajska prijateljica, s katero sva skupaj študirali. “Denarja sploh ne potrebujejo več, zato so tiskarne denarja brez dela,” pritrjuje Baković, ki je slišala tudi, da sedaj tam denar tiskajo tudi nekatere razvite zahodne države.

Ves čas videni

Bolj strašljiva od finančne tehnologije je stopnja umetne inteligence, do katere je prišla Kitajska in že danes omogoča prepoznavanje obraza, kmalu naj bi prebirala tudi čustva. “To so usmerjene tehnologije,” pravi Baković in dodaja, da jih Kitajska razvija z namenom. Danes v nekaterih mestih že testirajo nakupe s prepoznavo obraza, kar pomeni, da stranka nakup opravi brez plačila z mobilnim telefonom. “Minority Report je dejansko že tu,” je o tem zapisal Hrastnik.

Baković pa pravi, da bo “tako izgledala prihodnost.” Hkrati opozori, da obstaja več podjetij, ki razvijajo različno kakovostno tehnologijo za prepoznavanje obraza. “Kitajska je največja proizvajalka sistemov za nadzor in prepoznavanje obraza na svetu, kar še ni tako razširjeno. Je pa razširjen nadzorni sistem, ki je povsod.” Kitajska danes te sisteme uspešno tudi izvaža. Baković doda, da je okoli 3000 kamer s tehnologijo prepoznavanja obrazov nedavno naročila tudi srbska vlada, ljudje pa se upravičeno sprašujejo in razburjajo, čemu služi: bodo preganjali Vučićeve nasprotnike, sledili protestnikom proti njemu ali komu drugemu. »Kitajska ima tehnologijo, s katero to lahko počnemo.«

Kitajci so informatizacijo vzeli resno. Že samo na področju zelo zmogljivih računalnikov, ki bodo temelj bodoče digitalizirane družbe, so že danes odločno presegli Evropo in morda že prehitevajo ZDA.

Če vse povežemo še s kitajskim sistemom družbenega točkovanja, o katerem smo v zadnjih letih veliko slišali, smo dejansko že v Panoptikonu ali kakor je v študiji o zaporih zapisal Michel Focault, v sistemu, kjer »bi stražar videl druge, ne da bi bil sam viden«. Ta stalna vidnost je postala način, kako uveljaviti oblast in s tem spodbuditi »zapornika v stanje zavestne in trajne vidnosti«.

Kitajska čuti politiko enega otroka

Kitajska ima 1,4 milijarde ljudi. Zdi se, da ima na pretek delovne sile in da bo njena produktivnost rasla še naprej. Bi se lahko, tako kot Slovenija in (zahodna) Evropa znašla v situaciji, ko ji bo zmanjkalo delovne sile? “Mislim, da ima Kitajska še dovolj zaledja v domači delovni sili, vendar pa so, kot je videti, usmerjeni tudi v to, da z odličnimi plačami in pogoji za delo pritegnejo vrhunske kadre iz drugih držav. Evropski kolegi mi pravijo, da je zaradi tega odličnega znanstvenika zelo težko zadržati v Evropi. Kaj naj rečem za Slovenijo, ki je za vrhunske kadre povsem nekonkurenčna že znotraj Evrope,” odvrne Lenarčič.

Foto: Shutterstock

Vendar Matevž Rašković, predavatelj na univerzi Victoria v Wellingtonu na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor za mednarodno poslovanje in ekonomijo na šanghajski univerzi, pravi, da se kljub napredku Kitajska, zaradi več desetletij trajajoče politike enega otroka, sooča s podobnimi demografskimi trendi kot Evropa: “Povprečna starost se približuje 40. letu, kar je le nekoliko manj od povprečne starosti v Sloveniji (slabih 45 let). Ima pa Kitajska za razliko od Evrope še kar nekaj neizkoriščenih ‘zalog’ v smislu delovne sile v svojih manj razvitih delih na zahodu in severovzhodu države. Demografski trendi imajo tako večji neposredni vpliv predvsem na socialno varnost. Dejstvo je tudi, da se kitajsko gospodarstvo spreminja po svoji strukturi ter da Kitajska že nekaj časa ne tekmuje več samo z nizko cenovno delovno silo, ampak s t. i. ekonomijami obsega, proizvodno učinkovitostjo ter razmerjem med dodano vrednostjo in stroški proizvodnje.”

Ne glede na to bo proizvodnja na Kitajskem že zaradi velikosti kitajskega trga vedno na nek način masovna, “tudi če ne govorimo o proizvodnji z nizko dodano vrednostjo” pravi Rašković. “To sta dva različna pojma. Kitajska tekmuje predvsem s t. i. ekonomijami obsega in z učinkovitostjo. Proizvodnja z najnižjo dodano vrednostjo se je v veliki meri že preselila v sosednje države (npr. Vietnam, Kambodžo in Indonezijo). V svetovnem merilu pa je pričakovati v prihodnosti večjo vlogo afriških držav na tem področju ter npr. Bangladeša in indijske podceline, ki pa tudi že dviguje svojo dodano vrednost. Tako, da je odvisno tudi od posameznih gospodarskih panog.« Tudi koronavirus, še pojasnjuje Rašković, je pokazal, da so posamezne panoge različno ranljive na t. i. dobavne šoke v globalnih verigah vrednosti.

Simona Drevenšek je novinarka, zunanja sodelavka podjetja Mediade. Članek je bil objavljen v MQ reviji 46, marca 2020

Preberite tudi