Akcijski načrt za preboj v produktivnosti

Slovenija se letos sooča s hudo zdravstveno in ekonomsko krizo, ki jo še dodatno poglablja kriza rasti produktivnosti. S to se spopadamo že vrsto let, a so zadnja leta gospodarske rasti, temelječe na propulzivni rasti izvoza, zameglila dejstvo, da izvažamo pretežno izdelke srednje nizke oz. srednje visoke tehnološke intenzivnosti, z nizkimi maržami in z nizko dodano vrednostjo.

Facebook
Twitter
WhatsApp
Pinterest
LinkedIn

V letu 2019 je v Sloveniji vsak zaposleni ustvaril 18,8 % manj dodane vrednosti kot povprečni zaposleni v državah članicah EU, povprečni zaposleni v Avstriji pa je ustvaril kar za 43,5 % več kot zaposleni v Sloveniji. Na področju inovacij je Slovenija zdrsnila v tretjo ligo inovativnosti v EU, delež poslovnih investicij je med najnižjimi med državami EU, intenzivnost digitalne preobrazbe v Sloveniji je prenizka.

Po drugi strani se Slovenija sooča z demografskim izzivom starajoče se populacije, ki poleg pokojninskih povečuje tudi stroške zdravstvene oskrbe. Mramor in Sambt sta v seriji člankov v Pogledih 2019 in 2020 predlagala ukrepanje v smeri povečevanja delovno aktivnega prebivalstva in produktivnosti. Ugotovila sta, da bi morala biti stopnja rasti produktivnosti v obdobju 2017–2050 kar 9,8 % na leto (oz. 2,4 % v primeru izvedenih ukrepov podaljševanja delovne dobe in zaostajanja plač za rastjo produktivnosti), če bi ob predvidenih demografskih gibanjih želeli ohraniti nespremenjene pokojninske in zdravstvene pravice ter bi ter bi delež teh javnofinančnih izdatkov ohranili v vzdržni višini 10,9 % BDP.

38 ukrepov za preboj v produktivnosti

Ker je v zadnjih treh desetletjih znašala povprečna rast produktivnosti zgolj 1,6 % letno, nas mednarodne organizacije svarijo pred škarjami, ki se razpirajo, in svetujejo reze v pokojninske ter druge pravice. Ker se odpor proti predlaganim rezom v razmerah statusa quo krepi tako na strani prebivalstva kot določenih političnih strank, moramo dodatne vire za financiranje naraščajočih bremen poiskati predvsem v dvigu produktivnosti na ravni podjetij.

Skupina pripravljavcev akcijskega načrta za dvig produktivnosti, ki je delovala pod okriljem Observatorija Združenja Manager v sestavi Dušan Mramor (koordinator), Polona Domadenik, Aljoša Valentinčič, Matjaž Koman, Janez Prašnikar, Jože Sambt in Ali Žerdin, je identificirala nabor ključnih področij, na katerih Slovenija primerjalno zaostaja za Avstrijo in Nemčijo.

Predlagala je 38 usmeritev oz. ukrepov, ki jih lahko izvedemo neodvisno in bi omogočili preboj v produktivnosti. Ukrepi so med seboj komplementarni, sočasni pozitivni premiki pa vodijo v multiplikacijo učinkov na rast produktivnosti. Pomemben psihološki preskok predstavlja t. i. logika urejanja družbe, ki temelji na dolgoročno usmerjeni in premišljeni reakciji na dogodke v okolju namesto ad-hoc reakcij, ki posledično prizadenejo celotno družbo, spremembi pristopa pri uvajanju EU regulative po načelu »bolj papeški od papeža« in manjši nenaklonjenosti do dohodkovnih razlik.

Trije ključni gradniki dobrega institucionalnega okvirja

Delujoča pravna država, stabilen politični sistem in učinkovita okoljevarstvena politika predstavljajo ključne gradnike dobrega institucionalnega okvirja. Učinkovit politični sistem predvsem pomeni sprejemanje pravočasnih in premišljenih odločitev, umeščenih v širok kontekst obstoječe zakonodaje in podkrepljenih z analizami finančnih ter drugih učinkov. V okviru pravnega sistema

Če bomo kot družba dosegli konsenz, da si želimo preboj v produktivnosti, bomo lahko na koncu delili več: zaposleni bodo imeli višje plače, upokojenci pokojnine, več denarja bo na razpolago za storitve socialne države.

bi bilo treba število sodnih sporov in zadev zmanjšati na tiste, ki so sorazmerni in stroškovno upravičeni, zagotoviti sodobnejše možnosti odločanja ter bistveno zmanjšati obseg (in povečati kakovost) zakonskih ter podzakonskih aktov.

V sistemu varovanja okolja bi bilo smiselno upoštevati dobre prakse, ki so jih razvile druge države članice EU, da lahko upoštevajo javni interes glede gospodarskega razvoja in hkrati skrbijo za okolje. Reprezentativne civilne organizacije za okoljevarstvena in druga vprašanja varovanja okolja ter Agencija za okolje in prostor bi morale konstruktivno sodelovati pri iskanju sprejemljivih okoljevarstvenih rešitev za nujen gospodarski razvoj.

Nujne investicije države v javno infrastrukturo

Optimalno delujoče institucije političnega, pravnega in okoljevarstvenega sistema predstavljajo predpogoj za večjo učinkovitost ostalih ukrepov. Te lahko razmejimo na dve veliki skupini. V prvi so ukrepi, ki dvigujejo kapitalno opremljenost, v drugi pa tisti, vezani na mehke dejavnike skupne faktorske produktivnosti. Pri kapitalni opremljenost so na ravni države ključne investicije v javno infrastrukturo (ceste, železnice, energetika, zdravstvo) in raziskovalno opremo; na ravni podjetij pa zasebna vlaganja v osnovna sredstva, robotizacijo, umetno inteligenco, digitalizacijo, raziskave in inovacije. Pravočasna celovita usmeritev v proizvodnjo predvsem električne energije iz obnovljivih in čistih virov, prenova elektrodistribucijskega omrežja, energetska sanacija stavb ter nadgradnja in razvoj železniške ter cestne infrastrukture predstavljajo ne le pomemben dejavnik višje produktivnosti, temveč tudi gradnike prehoda v »zeleno« družbo. Investicije v raziskovalno opremo, ki zahtevajo takojšen dvig proračunskega financiranja R&R na 1 % BDP, pa bi poleg človeških virov omogočile dvig inovacijske aktivnosti, brez katere si višje produktivnosti ne moremo zamisliti. Država mora korak naprej storiti pri prenosu inovacij v gospodarstvo, pri čemer bi pomembno vlogo morala odigrati ponovno samostojna Tehnološka agencija Slovenije, ki bi delovala po vzoru Finske, Danske in drugih razvojno prebojnih držav. 

K višjim vlaganjem se morajo zavezati tudi lastniki

Podobno kot država se morajo k višjim vlaganjem v otipljiv in neotipljiv kapital podjetij zavezati tudi lastniki podjetij. Posebno pozornost na področju mehkih dejavnikov povečevanja produktivnosti morajo podjetja nameniti konceptu trajnostnega voditeljstva, ki poleg ekonomskih naslavlja tudi družbene, okoljske in osebne izzive in je usmerjeno v doseganje preboja z novimi poslovnimi modeli,

Optimalno delujoče institucije političnega, pravnega in okoljevarstvenega sistema so predpogoj ostalim ukrepom za dvig produktivnosti.

temelječimi na vseživljenjskem izobraževanju in usposabljanju (vseh zaposlenih, še posebej vodij), novih tehnologijah in boljšemu upravljanju podjetij. Povečeva
nje raznolikosti v podjetjih, spodbujanje vključevanja vseh deležnikov v odločanje in soupravljanje zaposlenih so prakse, ki pripomorejo k skupnim prizadevanjem za dosego višje produktivnosti.

Mehki dejavniki skupne faktorske produktivnosti na ravni države so slabše izkoriščeni predvsem na področjih korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti in javnih zavodov. Tu bi lahko s profesionalizacijo in depolitizacijo upravljanja podjetij s kapitalsko naložbo države in javnih zavodov dosegali višje stopnje donosa, boljše upravljanje javnih financ, ki temelji na agresivni proticiklični fiskalni politiki, poenostavitev davčnega sistema in prestrukturiranje javnih izdatkov v smeri podpore projektom, ki imajo največji vpliv na dvig produktivnosti in kakovosten ter primeren  finančni sistem, institucije in trg, ki zagotavlja boljšo dostopnost podjetij do finančnih virov po pogojih, kot jih imajo podjetja v Nemčiji in Avstriji.

Več znanja in povezovanja

Sodelovanje in povezovanje med akademsko, raziskovalno in podjetniško sfero z agilnim sistemom izobraževanja in usposabljanja na terciarni ravni in dualnim sistemom izobraževanja po vzoru Avstrije in Nemčije na sekundarni ravni bi prispevalo k oblikovanju skupnih razvojnih partnerstev (prebojnih mrež). Delovanje javne uprave bi lahko izboljšali predvsem v smeri zmanjšanja administrativnih ovir (debirokratizacija), povečanja učinkovitosti delovanja upravnih organov (prenova plačnega sistema v smeri nagrajevanja bolj uspešnih uradnikov in nadzor nad korupcijo) ter vzpostavitve enotne poslovne točke za potrebe obveščanja podjetij, izvajanja e-postopkov in e-poročanja podjetij.

Če bomo kot družba dosegli konsenz, da si želimo preboj v produktivnosti, bomo lahko na koncu delili več: zaposleni bodo imeli višje bruto in neto plače, upokojenci pokojnine, več denarja bo na razpolago tudi za zdravstvo in ostale storitve socialne države.

Dr. Polona Domadenik je redna profesorica ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in so-koordinatorica akcijskega načrta za dvig produktivnosti.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 47, novembra 2020.