Kako biti sinhroniziran s tem, kar si

Tonja Blatnik

V kri se nam najbolj vsrkajo dognanja, ki jih doživimo na lastni koži ali pa jih doživijo ljudje okoli nas. Sreča in uspeh sta v takih zgodbah ‘hecna’ protagonista. Čeravno bi morala hoditi vštric, si velikokrat kažeta zobe in vlečeta vsak na svojo stran. Srečen in zelo neuspešen človek je redkejša kombinacija kot uspešen, a nesrečen. Da bi bili oboje, pa je treba vrvohodenje vaditi vsak dan, zavestno, tukaj in sedaj.

Kako se lahko to ravnovesje podre in kako ga ponovno ustvariti, se lahko naučimo iz zgodbe Marka Podgornika Verdeva, generalnegadirektorja podjetja Mikro+Polo, prejemnika priznanja Vključi.vse. Njegovi sodelavci pravijo, da je zanje zvezda slovenskega podjetništva, navdušuje publiko, ko stopi na oder. Nekaj se je moralo porušiti, da bi lahko ponovno oživelo, še bolj igrivo in pristno. Kaj se je pripetilo?

»Ko je naš direktor že začel iti po poti izgorelosti (kar se je dogajalo skozi leto 2023), je bilo sprva še videti, da podjetje deluje uspešno. A v ozadju se je že kuhala rahla ‘kriza’ oz. so stvari že šle nekoliko navzdol. Začele so se pojavljati rdeče številke, kar je v direktorju – kot popolnoma logična posledica – vzbudilo dvome o lastnih odločitvah. Izgorelost mu je odvzela zaupanje vase, kar ga je privedlo do nenehnega iskanja odgovorov, kako je lahko dopustil, da smo se znašli v takšni situaciji. Marko je bil kot direktor vedno navajen in tudi primoran sprejemati pogumne odločitve, vendar je s časom ugotovil, da brez prave energije in jasne vizije teh odločitev ne bo več mogel realizirati. Izgorelost in takratne težave podjetja so šli torej z roko v roki,« situacijo povzame njegova sodelavka Breda Kodba.

Iskanje ravnovesja med vsem, kar obstaja

 »Ko slišimo besedo ravnovesje, pogosto pomislimo na iskanje harmonije med delovnim in prostim časom,« pojasni dr. Alenka Braček Lalić, direktorica Authentic Leadership Institute, svetovalka za razvoj vodenja. Vendar je iskanje ravnovesja za voditelje večdimenzionalno.  »Voditelji morajo najti ravnovesje med različnimi polarnostmi, kot so kratkoročni in dolgoročni rezultati, stabilnost in inovativnost, skrb za cilje in hkrati za zaposlene. Da bi lahko obvladovali te tenzije, morajo najprej vzpostaviti notranje ravnovesje, saj le tako lahko vzdržujejo tudi zunanje.«

Poznamo veliko več uspešnih kot srečnih ljudi. Uspeh namreč vedno merijo drugi, edini kazalnik lastne sreče pa smo mi sami.

Na to opozarja tudi Metka Svetlin, vodja marketinga v Google Adriaticu, ki pravi, da si je pomembno »postaviti cilj, vendar to ne pomeni, da ga nikoli ne spremeniš. Včasih je treba kakšno stvar tudi opustiti. Naš cilj je lahko Triglav, poti nanj pa so različne, izbrano pot se lahko spremeni, prilagodi razmeram, zmožnostim. Včasih tudi ugotoviš, da je treba spremeniti vrh.« Sprotno spraševanje, kateri del bremen lahko odvržemo, je dobra popotnica. Tako kot hribolazci nosijo s seboj le najnujnejše, je tudi voditeljem dovoljeno, da pretežkajo bremena. Če je stresa, nespanja, sestankov, potovanj preveč, lahko kakšen kovček pustimo na tleh.

Osebna stabilnost šteje, mirovanje tudi

Podobno opažajo tudi Mikro+Polovci. »Sama izgorelost je Marka (in tudi vse nas) naučila, da je vodenje podjetja tesno povezano z osebno stabilnostjo in ko ta pade, pade tudi sposobnost vodstvenih odločitev. Takrat se je potrebno popolnoma ustaviti in nabrati novih moči. Vendar je to proces, ki se ne zgodi čez noč. Tudi sodelavci smo se iz te situacije veliko naučili. Predvsem to, da sta naša sreča, dobro počutje in zadovoljstvo na prvem mestu. Ni denar in bogastvo tisto, kar naj nas žene naprej, ampak je človeka oz. sebe potrebno vedno postaviti na prvo mesto.«Stopnja naše uravnoteženosti je tisto, kar določa našo stabilnost. Notranje ravnovesje se gradi skozi pet ključnih korakov, meni Braček Lalić:

 1) vzeti si čas za refleksijo in pogledati na vodenje z makro perspektive – kaj je res pomembno;

2) iskati povratne informacije;

3) neprestano razvijati vodstvene in osebne kompetence;

4) iskati smisel in navdih;

5) omejevati motilce.

Kot vrhunski športniki ne morejo doseči uspeha le z osredotočanjem na fizično kondicijo, tudi voditelji potrebujejo mentalno in duhovno moč za doseganje vrhunskih rezultatov. Pri tem pripomorejo različne vrste počitka, kot so fizični, mentalni in ustvarjalni počitek, ki prispevajo k celostni regeneraciji in ohranjanju ravnovesja.

Ko je vse v zraku je ok, kaj pa, ko kaj pade na tla?

Ko voditelji najdejo notranje ravnovesje, postanejo bolj proaktivni in odporni na vsakodnevne izzive. Le z notranjo stabilnostjo lahko ustvarjajo trajnostne rezultate ter navdihujejo svoje time in krepijo organizacijsko kulturo. Profesor z IEDC – Poslovne šole Bled Drikus Kriek pomembnost ravnotežja in dobrega počutja opisuje s pomočjo metafore žongliranja s petimi žogicami, ki predstavljajo prijatelje, družino, zdravje, duha in delo. Štiri od teh kroglic so narejene iz stekla. Ko katera pade, se razbije in razleti. Samo žogica ‘delo’ je iz gume in se lahko odbije nazaj. Kriek se sprašuje, ali ne bi bilo treba dela vključiti kot stekleno žogico, saj je vpliv, ki ga ima na naša življenja, enako dragocen za naše dobro počutje?

Kadrovski ukrepi za zaščito vodilnih

Ravnovesje se v praksi podjetij odraža skozi vse več kadrovskih iniciativ. “Ena najbolj izpostavljenih je naša politika neomejenega plačanega dopusta. Zaposlenim omogoča, da si vzamejo čas, ko ga potrebujejo, in se tako osredotočijo na svoje dobro počutje ter družino.« Omogočajo še številne druge ukrepe, od prilagodljivega delovnika do anonimne zunanje psihološke pomoči. »Vse to je zasluga našega direktorja, ki je v preteklih letih mogoče nekoliko premalo mislil nase, ko se je osredotočal na vse pozitivne učinke našega delovnega okolja ter vsakodnevne izzive posla.«

Kot vrhunski športniki ne morejo doseči uspeha zgolj z osredotočanjem na fizično kondicijo, tudi voditelji potrebujejo mentalno in duhovno moč za doseganje vrhunskih rezultatov.

Ko je težko, temu ne smemo obračati hrbta. Pogosto govorimo o zaposlenih, kako naj organizacije poskrbijo za duševno zdravje, kako naj poskrbijo, da bodo njihovi sodelavci slišani, ukrepov je veliko. Kako pa lahko zaposleni naredijo to za vodilne? To je ravno tako dobra praksa in del ekipnega duha. V Mirko+Polo pravijo, da so se odzvali z veliko mero empatije in podpore. »Marko nas vse izjemno podpira in prišel je čas, da smo začeli to podporo preusmerjati nazaj nanj. Najprej smo mu omogočili, da si vzame potreben čas za okrevanje in se osredotoči na svoje zdravje. Pomembno je bilo, da je imel prostor in čas, da ponovno vzpostavi ravnovesje in nabere novih moči. Predvsem v vodstvu, kjer smo njegovi najtesnejši sodelavci, smo iskali vmesne in začasne rešitve, kako ga ne popolnoma odrezati od samega podjetja in ga hkrati toliko držati v poslu, da bo imel vsaj osnovne informacije, kaj se v podjetju dogaja. To, da ni ali ne bi imel popolnoma nobenih informacij, bi ga namreč pahnilo v še večjo krizo.« Marko se je bolezni uspel iztrgati iz primeža, do popolnega zdravja in fit počutja pa bo verjetno preteklo še nekaj časa.

Odnosi, kjer se vse začne in konča

Pristonost in kakovost odnosov je glavni gradnik sreče in tudi uspeha. “Gre za plemenitost prepoznavanja človeka v sodelavcu, sprejemanje drugačnosti, različnosti, deljenje življenjskih zgodb, skozi katere se dotikamo življenja skupaj. To je pristno povezovanje,” pojasni Sandra Bohinec Gorjak, ki vodi Center Arisa. Visok davek na osamljenost plačujejo predvsem kulture z visokim indeksom individualizma – torej tudi naša. Posamezniki sicer pripadajo mnogim različnim družbenim skupinam, a v njih obstaja kratkoročna povezanost, vsak odgovarja sam zase, emocionalne vezi niso močne in globoke, zato imajo posamezniki velikokrat občutek osamljenosti (tudi če se gibljejo med ljudmi). Sami pač ne moremo uspeti, niti biti srečni. Oboje je timsko delo. Pri tem so seveda dobri odnosi tisto, kar je sveto.

»Navkljub tehnološkim presežkom se poslovni svet razvija kot posledica kakovosti odnosov, bodisi v  fizičnem ali virtualnem svetu,« pravi dr. Violeta Bulc. Izgubljati smo začeli vzajemno povezanost in razumevanje medsebojne odvisnosti, izgubljati intuitivno dojemanje sveta, v katerem sobivamo, ustvarjamo in se razvijamo. Pred našimi očmi se odvija naslednja stopnja odtujitve, odtujenost od samega sebe, svojih notranjih presoj, notranjega sveta, kjer je doma naše zorenje, naša rast, naša človečnost. Zato je dojemanje uravnoteženosti, tudi med srečo in uspehom, najbrž tisto, čemur se je vredno bolj posvečati.

Tonja Blatnik je ustanoviteljica iUFC - Institute for Universal Future Communications, kjer deluje kot piarovka. Na Dnevniku je urednica rubrike Zaposlitve in kariera.

Preberite tudi