Rodnost: izziv, ki nas premalo skrbi

Dr. Maja Zalaznik

Slovenija se po indeksu enakosti spolov uvršča pod povprečje EU (EIGE, 2024), še večji pa je zaostanek za severnoevropskimi državami. Zaposlenost žensk je tradicionalno visoka, kar Slovenijo uvršča med države z bolj uravnoteženo udeležbo na trgu dela. A vendar ostajajo razlike v kakovosti zaposlitev, plačah in dostopu do odločanja. Katere strukturne neenakosti omejujejo ekonomski in družbeni položaj žensk in posledično vplivajo tudi na rodnost?

Vzemimo npr. poklice, ki jih v največji meri opravljajo ženske – zdravstvo, vzgoja, socialno varstvo – ti so tradicionalno manj cenjeni in plačani, čeprav so ključni za kakovost življenja vseh nas. Po preračunih UMAR okoli 65 % vseh žensk prejema plačo, nižjo od povprečne. Med ženskami v rodni dobi (20–45 let) je ta delež še višji – približno 71 %. Čeprav je visoka izobrazba povezana z višjimi dohodki, so ženske tudi v tem segmentu v slabšem položaju kot moški. Plačna vrzel ostaja okoli 11–12-% in se z rastjo položaja povečuje.

Ženske so tudi redkeje vključene v sisteme nagrajevanja z bonusi in delnicami, kar dolgoročno vpliva na njihovo finančno stabilnost. Slovenija ima sicer eno najvišjih stopenj delovne aktivnosti žensk v EU, 31 % žensk (starih 15 let in več) pa ima končano terciarno izobraževanje, a vertikalne razlike ostajajo izrazite. Ženske predstavljajo več kot 60 % vseh strokovnjakov v Sloveniji, vendar je med managerji le 36 % žensk. Med inženirkami je delež še nižji (približno 16 %), v industriji in gradbeništvu pa ženske zasedajo komaj 14–16 % voditeljskih mest.

O ženskah v znanosti in neplačanem delu

Zanimive so tudi primerjave v znanosti. Po podatkih ARIS (publikacija Ženske v znanosti) imamo sicer več študentk kot študentov, leta 2024 je bilo kar 53 % doktoric znanosti. A ob prehodu v znanstveno raziskovalne in akademske kariere ter z napredovanjem na višje in vodstvene položaje se pojavi precejšen upad žensk; npr. med rednimi profesorji jih je le 38 %, mnogo manj je žensk vodij raziskovalnih programov ali projektov, ženske razpolagajo z manjšim obsegom sredstev kot moški vodje, plačna vrzel med spoloma je v znanstveno raziskovalni dejavnosti znašala oktobra 2024 11 % v korist moških, pri terciarno izobraženih 16 %. Komisija za enake možnosti na področju znanosti prav tako s svojo raziskavo ugotavlja, da so ženske premalo zastopane na višjih akademskih položajih, da prihaja do plačne neenakosti, tudi prikrite diskriminacije. Da mlade mamice znanstvenice v mnogo manjšem številu kot njihovi kolegi odhajajo na izpopolnjevanja ali prevzemajo ključne vloge, ker preprosto nimajo ustreznega podpornega okolja. Ali pa ni razumevanja in podpore v samem delovnem okolju.

Rodnost in položaj žensk nista le vprašanji pravičnosti in enakovrednosti v družbi, ampak predvsem izgubljanje kakovostnega, inovativnega in družbeno relevantnega napredka, ki (bi mu lahko) doprinašale ženske še v večji meri.

Podoben je pogled tudi na razlike v obsegu neplačanega in skrbstvenega dela, kar pomembno zmanjšuje čas, ki ga imajo ženske na voljo za kariero, izobraževanje, napredovanje, tudi finančno neodvisnost. Slovenija ima sicer dobro urejene pravice starševskega varstva, a primerjave kažejo, da večino dopusta še vedno koristijo matere, deloma zaradi plačnih razlik, pa tudi zaradi družbenih pričakovanj o primarni vlogi matere.

Kaj vse to nakazuje? Da rodnost in položaj žensk nista le vprašanji pravičnosti in enakovrednosti v družbi, ampak predvsem izgubljanje kakovostnega, inovativnega in družbeno relevantnega napredka, ki (bi mu lahko) doprinašale ženske še v večji meri. Delež žensk v rodni dobi (15–49 let) je bil namreč v Sloveniji leta 2023 nižji kot v EU27, znižanje tega deleža v obdobju 2001–2023 pa največje v EU. Posledično je bilo leta 2024 v Sloveniji najmanj rojstev doslej (16.875), celotna stopnja rodnosti (TFR) 1,52 pa ostaja pod stopnjo enostavnega obnavljanja (2,1). Pri tem gre tudi za izgubo talentov, potenciala razvoja, priložnosti napredka – tako za podjetja, institucije, družbo kot celoto. Tudi za posamezno družino in lokalna okolja.

Kakšni ukrepi in politike bi bili potrebni, da bi se trend začel spreminjati?

Slovenija ima trdno pravno osnovo za enakost spolov oz. enake možnosti, tudi visoka zaposlenost žensk je pomemben dosežek. A dolgotrajne plačne razlike, slabša dostopnost do želenih delovnih mest, stanovanj, visoka tveganja prekinitev kariere in vsi zgoraj navedeni argumenti (pa tudi drugi) ne vplivajo le na ekonomski in razvojni položaj žensk, ampak tudi na njihovo odločanje o družini in življenjskih poteh.

Zato je potrebno breme neenakosti porazdeliti z bolj predvidljivim delovnim in življenjskim okoljem za mlade družine, na kar opozarja tudi Akcijski načrt za dvig blaginje Združenja Manager; umestiti v sistem in odločanje, da je enakovredna obravnava žensk na kariernih poteh in priložnostih za zaposlitev del kulture in vitalnosti družbe in razvoja, prav tako plačna politika in njihove razvojne priložnosti. Obenem bi bilo smiselno poskrbeti za skrbstvo in varovanje otrok na način, da ne preobremeni družinskih prihodkov, ter v družbi odstraniti stereotipe o tem, kaj ženska zmore in kaj ne. Ženske so (lahko) odlične vodje in voditeljice, pa čeprav opravljajo hkrati še vse svoje druge družbene vloge. In so ob tem predane mame. Vse to pa morajo razumeti najprej ključni odločevalci, družba in delovna okolja pa sprejeti in udejanjati.

Med možnimi vzvodi spremembe trenda rodnosti so ukrepi na področjih stabilne stanovanjske politike za mlade družine, kot so bolj predvidljiv in dostopen najemni trg ter hitrejše poti do prvega doma (sheme kreditiranja itn.); davčne in kreditne podpore v prvih letih starševstva – davčna obravnava družin naj postane opazno bolj spodbudna in bolj občutljiva na dejansko število otrok; bolj dostopno in časovno prilagojeno varstvo otrok, kar vključuje polno vrtčevsko pokritost in razširjene urnike, ki sledijo realnosti sodobnega, evropskega in globalnega dela; hkrati na drugi strani prilagodljivost zaposlovalcev, da lahko starša npr. kombinirata prihod in odhod otroka v oz. iz vrtca. Ter seveda krepitev javnih politik in družbenih praks, usmerjenih v odpravo spolnih stereotipov, zmanjševanje feminizacije poklicev ter zagotavljanje enakovredne in dejanske participacije žensk v vseh segmentih družbe. Vzporedno je treba zagotoviti tudi ustrezno integracijo priseljenih družin (jezik, priznavanje kvalifikacij, vključevanje otrok), saj je priseljevanje dejanski del naše demografske slike—vendar razvojno uspešno le, če je dobro upravljano.

Kaj kažejo projekcije za prihodnost?

Kot navaja UMAR poročilo (2024, str. 21) projekcija prebivalstva EUROPOP2023 predpostavlja, »da se bo celotna stopnja rodnosti povečala, ob vse manjšem številu žensk v rodni dobi pa se bo rodilo še nekoliko manj otrok. V Sloveniji naj bi se stopnja rodnosti tako povečevala in leta 2100 dosegla 1.72 živorojenega na žensko v rodni dobi. Tudi ob predpostavki višjega selitvenega prirasta tako ne dosežemo 20.000 živorojenih. Padanje števila žensk v rodni dobi naj bi se upočasnilo oz. ustavilo okoli leta 2040.«

Projekcije niso obetavne, zato je še toliko bolj pomembno, da s premišljenimi, strokovno in analitično dognanimi (in ne ad hoc političnimi) ukrepi naslovimo družbeni izziv rodnosti, in sicer kot čez-mandatno nalogo.

Projekcije niso obetavne, zato je še toliko bolj pomembno, da s premišljenimi, strokovno in analitično dognanimi (in ne ad hoc političnimi) ukrepi naslovimo ta družbeni izziv, in sicer kot čez-mandatno nalogo. Pa tudi da se ozremo naokoli, saj se večina držav sooča s podobnimi družbenimi razmisleki. Odločitve o rojstvu otrok so vedno presoja številnih dejavnikov, zagotovo ne le sistemskih. A če so ti predvidljivi in v družbi sprejeti, potem je odločitev lažja. Rodnost je ena treh ključnih komponent demografskega razvoja. Tudi in še posebej zato, ker smo družba staranja, bi nas morala še kako skrbeti.

Dr. Maja Zalaznik je redna profesorica na področju mednarodnega poslovanja na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Preberite tudi