Nevidna moč mrež

Ciril Horjak

Sem likovnik, nisem manager, pa tudi informatik ali matematik nisem. Omrežja pa me vseeno fascinirajo. So edina prava alternativa izolaciji, linearnim verigam in hermetičnim silosom institucij.

Ciril Horjak

Vsak dober manager na pamet pozna nekaj temeljnih resnic. Na primer tisto, da lahko upravljaš le stvari, ki jih meriš, ali pa to, da mora dober vodja voditi, ne pa se ukvarjati z malenkostmi. Nekje med zlatimi resnicami dobrega managementa je tudi ta, da je manager dober le toliko, kolikor dobra omrežja ima. In da podjetje lahko stabilno posluje le, če ima dobro logistično mrežo.

Na to, kako pomembne so mreže, me je znova opozorila nedavna izkušnja. Na univerzo Tarasa Ševčenka v Kijev sem potoval predavat o slovenskem jeziku in kulturi. Pot sem nameraval izkoristi tudi za humanitarno akcijo: s prijatelji iz Rotary kluba in s pomočjo Aleša Musarja ter občine Črna na Koroškem smo pripravili nekaj agregatov, sončnih celic in plinskih gorilnikov. Ukrajinsko ambasado sem obvestil o svoji poti. Vljudno so me opozorili na nevarnost, ki jih prinaša tako potovanje, in mi priporočili nekaj načinov prevoza. Svetovali so, naj ne potujem z vlakom in ne z avtobusom, pač pa s kombiniranim vozilom za prevoz potnikov. 

Nekaj dni pozneje res stojim na dogovorjenem mestu na bencinski črpalki v predmestju Ljubljane in čakam na bel kombi, ki bo pobral mene in moj kup prtljage.    

Analogna mreža poznanstev
Sem likovnik, nisem manager, pa tudi informatik ali matematik nisem. Omrežja pa me vseeno fascinirajo. So edina prava alternativa izolaciji, linearnim verigam in hermetičnim silosom institucij. Toda zdaj moram molčati in ne smem razpredati misli o omrežjih. Smo v težavah. Po pičlih stotih kilometrih se je kombi pokvaril. Ždimo na avtocestnem počivališču Tepanje. Jutro je hladno. Voznika (vedno sta dva, de se izmenjujeta) Artjom in Sergej stojita pred odprtim pokrovom motorja. Njun kombi, namenjen v 1.600 kilometrov oddaljeni Kijev, je trmasto obstal.

Ironično je, da se ukrajinska registrska oznaka njunega kombiniranega vozila začne z ‘AI’. Vendar nam tukaj nobena umetna inteligenca ne more pomagati. Artjom in Sergej ne potrebujeta algoritmov, temveč analogno mrežo poznanstev. Izpod pokrova se v notranjost kabine razleze vonj po gorivu in plastiki. 

Proti mrežam teme se je mogoče boriti le z dobrimi omrežji. V svetu, ki se radikalno spreminja, bodo preživeli tisti, ki znajo tkati vezi – ne le digitalnih, temveč tudi mreže med ljudmi.

V tem trenutku se pokaže moč neformalnega omrežja, ki mu pripadata naša voznika. Napravita nekaj klicev, potem pa še en video-klic mehaniku, ki v živo diagnosticira žrelo motorja. Visokotlačna črpalka je odpovedala. »Ce kapitalka,« kratko pojasni Artjom – motor je uničen. 
Mreža deluje: že čez nekaj minut se pri nas ustavi drug kombi. Dve potnici, obe Nataši, se presedeta in odpotujeta dalje. Za tretjo, gospo Lariso, bodo poskrbeli kasneje.

Vojne se dobivajo z logistiko
Larisa, 65-letna učiteljica ukrajinščine, ki že četrt stoletja živi v Milanu, je dolgoletna uporabnica te logistične mreže voznikov. Zanimivo je, da je v Italijo ni pregnala vojna, temveč slabe gospodarske razmere v Ukrajini na začetku novega tisočletja; nazaj v Ukrajino pa se vrača zaradi ljubezni do vnukov. Ko naš kombi naslednji dan končno naloži ‘evakuator’ (avtovleka) in nas po 13-ih urah odloži na meji, Larisa prevzame vlogo moje mentorice. V rjavem Volkswagnu, ki nas prevzame na ukrajinski strani, poskuša mojo polomljeno ruščino zamenjati z ukrajinskimi besedami, ki jih pojasnjuje v italijanščini. Je stroga, a topla – prava učiteljica. Med pavzami deli bonbone. Čeprav je priljudna in sta tudi voznika deležna ‘konfetkov’, se z njima skoraj ne pogovarja. V okoljih z visokim tveganjem je fokus edina valuta, ki šteje. ‘Small talk’ z voznikom je na nevarnih cestah nezaželen.

Ko nam blizu mesta Rivne raznese pnevmatiko, voznika brez besed in brez drame opravita menjavo kolesa. Spomnim se reka, da se vojne ne dobivajo s strategijo, temveč z logistiko. Ti redkobesedni možje, ki jim je pisarna cesta, so hrbtenica države. Niso na fronti in ne v parlamentu, a brez njihove kapilarne oskrbe mest bi življenje v Ukrajini obstalo.

Na neuglednih postajališčih ob tržnicah in bencinskih črpalkah opazujem, kako se paketi prekladajo, kako potniki prestopajo, gledam gibanje teh mravljišč. Tovorni prostori vozil so nabito polni agregatov, akumulatorjev in sončnih celic – kritične infrastrukture za naselja, kjer je oskrba z električno energijo ovirana. To, kar zagotavljajo prevozniki, ni turizem; je ciljna distribucija za preživetje v državi, kjer je zračni prostor zaprt, vlaki pa kljub zanesljivosti ne dosežejo vsake vasi.

Z dobrimi omrežji proti mrežam teme
Teorija mrež, ki sta jo v svojem delu Lastnosti kompleksnih omrežij (2025) opisala José Mendes in Sergej Dorogovcev, uči, da so decentralizirani sistemi skoraj neuničljivi. Tudi če izgubijo polovico vozlišč, se spontano reorganizirajo. Avtorja v uvodu pomenljivo citirata igro Assassin’s Creed: ne sledimo ukazu enega blazneža, temveč nareku ‘skupne blaznosti’.

Ta blaznost ima svojo metodo. Globalna krizna območja se ločijo na tista, ki imajo delujoče zaledno omrežje, in tista, ki ga nimajo in so prepuščena propadu. Vendar je spoznanje o moči mrež tudi trpko: koncept mreže, ki danes na vzhod Ukrajine dostavlja plenice in agregate, lahko služi tudi korupciji ali vojnemu dobičkarstvu. Omrežja ne izbirajo morale.

Proti mrežam teme se je mogoče boriti le z dobrimi omrežji. V svetu, ki se radikalno spreminja, bodo preživeli tisti, ki znajo tkati vezi – ne le digitalnih, temveč tudi mreže med ljudmi. Med ljudmi, kot sta tiha Artjom in Sergej, ki prav zdaj nekje blizu poljske meje prelagata škatle v nov kombi, da bo v razsuti del Kijeva prinesla luč.

Ciril Horjak, znan tudi z umetniškim imenom dr. Horowitz, je ilustrator in stripar. Že vrsto let spada med najbolj prepoznavne avtorje slovenske karikature in stripovske umetnosti, znan pa je tudi kot dolgoletni sodelavec priloge časnika Večer V soboto. Je doktorski študent likovnih ved na univerzi v Ljubljani.

Preberite tudi