Brez močnega gospodarstva ni odpornih podjetij

Marko Derča

Odpornost podjetja ni več vprašanje, ali ima manager nekje v predalu dober krizni dokument. Je vprašanje, ali podjetje dviguje produktivnost, razvija digitalne kompetence, nastopa na trgih z višjo dodano vrednostjo, zna izkoristiti tehnologijo, ima dostop do znanja in ali deluje v kulturi, ki spodbuja hitro učenje in odgovorno odločanje. Najbolj odporna podjetja prihodnjih let ne bodo tista, ki bodo najbolj previdna, temveč tista, ki bodo najbolj sposobna.

Poslovni svet se je v zadnjih letih navadil na negotovost, a to še ne pomeni, da jo zares obvladuje. Geopolitične napetosti, energetski pretresi, motnje v dobavnih tokovih, kibernetska tveganja in tehnološke spremembe so spremenili pravila igre. Kar je bilo še pred nekaj leti razumljeno kot izreden dogodek, je danes del običajnega poslovnega okolja. Vprašanje za vodstva podjetij ni več, ali bo prišla nova motnja, temveč kdaj bo prišla, v kakšni obliki in kako pripravljeno jo bo podjetje pričakalo. Prav v tem je nova definicija odpornosti: ne kot sposobnosti preživetja, temveč kot sposobnosti prilagajanja, hitrega okrevanja in ustvarjanja novih priložnosti.

Za Slovenijo je to še posebej pomembno. Kot majhno in odprto gospodarstvo je izrazito odvisna od zunanjih virov, od energentov do tehnologije in hrane, zato je ob globalnih pretresih neizogibno bolj ranljiva. Polovico energije uvozi, samozadostnost pri hrani ostaja nizka, hkrati pa država zaostaja tudi na tehnološkem področju, kjer v IKT poklicih dela komaj 4,3 % zaposlenih. To je zelo konkretna poslovna realnost za podjetja, ki morajo v svetu stalnih motenj ostati konkurenčna, zanesljiva in razvojno ambiciozna.

Odpornost ni strošek stabilnih časov
Če odpornost razumemo preozko, kot rezervni scenarij za krizne čase, zgrešimo bistvo. Odpornost podjetja danes ni več ločena tema za varnost, IT ali operativni oddelek. Postaja eno ključnih vprašanj uprave. A še pomembneje: ni je mogoče graditi ločeno od širšega gospodarskega okolja. Nedavna analiza odpornosti Slovenije kaže, da so stabilno in uspešno gospodarstvo, močne institucije, produktivnost, mednarodna povezanost in sodobno voditeljstvo med seboj neločljivo povezani. Slovenija ima dobre temelje na področju družbene blaginje, varnosti in javnega reda, a zaostaja pri digitalnih inovacijah, gospodarskem povezovanju ter agilnosti institucij. Podjetja zato ne delujejo v praznem prostoru. Njihova odpornost je neposredno povezana s kakovostjo nacionalnega razvojnega modela.

Odpornost ni strošek stabilnih časov, temveč konkurenčna prednost nestabilnih. Države z višjo stopnjo odpornosti po gospodarskih šokih okrevajo hitreje, njihova podjetja pa pogosteje vlagajo v razvoj in inovacije. Slovenska podjetja pa še vedno prepogosto razumejo odpornost predvsem kot obrambni mehanizem. V resnici gre za vprašanje, kako hitro se podjetje prilagodi, kako samozavestno nastopi na zahtevnih trgih, kako učinkovito uporabi nove tehnologije in kako uspešno preoblikuje poslovni model, ko se okoliščine spremenijo.

Prvi steber odpornosti: produktivnost
Prvi steber takšne odpornosti je produktivnost. To je tema, ki jo v Sloveniji še vedno prepogosto obravnavamo kot nekaj tehničnega, skoraj računovodskega, v resnici pa gre za jedro prihodnje gospodarske moči. V starajoči se družbi dolgoročne rasti ni mogoče graditi s podaljševanjem delovnega časa ali zanašanjem na vedno večje število zaposlenih. Ključno je ustvariti večjo dodano vrednost na enoto dela. Slovenija po podatkih OECD dosega približno 84 % produktivnosti povprečja EU, kar pomeni, da zaostanek ne bo izginil sam od sebe. Nadoknaditi ga bo mogoče le z več vlaganji v znanje, tehnologijo in dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Prav tu se odpornost začne. Ne v kriznem priročniku, temveč v tem, kako močno je podjetje v normalnih razmerah.

Drugi steber: digitalne kompetence in hitrost tehnološke preobrazbe
Slovenija ima dobro izobraženo delovno silo, a hkrati premalo strokovnjakov na področju IKT; manj kot polovica prebivalstva ima vsaj osnovne digitalne veščine. Posledica je prepočasna digitalna preobrazba podjetij. To ni samo razvojni minus, ampak tudi vprašanje odpornosti. Podjetje, ki počasneje digitalizira procese, teže zazna spremembe, počasneje odloča, počasneje preklaplja in težje uvaja alternative. Umetna inteligenca je zato zelo konkretno orodje za višjo učinkovitost, boljše načrtovanje, hitrejše odločanje in delno blaženje pomanjkanja kadrov. Estonija in Irska sta pokazali, da lahko tudi manjša gospodarstva z načrtnim vlaganjem v digitalizacijo in visokotehnološke dejavnosti bistveno okrepijo svojo konkurenčnost. To je za Slovenijo pomembno opozorilo in hkrati priložnost.

Tretji steber: mednarodna konkurenčnost Več kot 80 % slovenskega BDP je vezanega na izvoz. To je podatek, ki ga radi omenjamo, a mu pogosto ne sledimo z dovolj resnimi sklepi. V tako odprtem gospodarstvu odpornosti ni brez močnega nastopa na tujih trgih, brez dostopa do globalnega znanja in brez sposobnosti privabljanja strateških naložb. Slovenija izvozi več kot 43 milijard evrov letno, vendar le približno 7 % tega izvoza temelji na visokotehnoloških izdelkih. To pomeni, da je prihodnji razvoj mogoč predvsem z višjo dodano vrednostjo, z več inovacijami in z boljšim pozicioniranjem v mednarodnih verigah vrednosti. Za podjetja to pomeni jasen premik: od izvoza količine k izvozu znanja.

Tu se odpira tudi vprašanje dobavnih verig, a manj kot samostojna tema in bolj kot del širše konkurenčnosti. Odporno podjetje mora vedeti, kje so njegove kritične odvisnosti, kako diverzificirana je njegova nabava in kako hitro lahko ob motnji preklopi na alternativno rešitev. Toda dobavna veriga sama po sebi ne rešuje ničesar, če podjetje nima dovolj močnega portfelja, digitalne podpore, produktivnosti in finančne vzdržnosti. Največja napaka je, da odpornost zožimo le na zaloge, rezervne dobavitelje ali logistiko. To so pomembni elementi, niso pa bistvo. Bistvo je, ali podjetje posluje tako močno, da lahko ob motnji sploh ukrepa hitro in samozavestno.

Pomemben del problema je tudi v tem, da je podpora internacionalizaciji in privabljanju naložb v Sloveniji še vedno razdrobljena. Različne institucije delujejo vsaka po svoje, brez enotne strategije, kar zmanjšuje skupni učinek. V nekaterih državah, denimo na Finskem, so te funkcije povezane v enoten, pregleden sistem podpore. Danska je uspešna zaradi dolgoletne tradicije javno-zasebnega sodelovanja, pri katerem država in podjetja na globalnih trgih nastopajo usklajeno. Za Slovenijo je to pomembna lekcija: odpornost države in podjetij ne gradimo samo znotraj podjetja, ampak tudi s tem, kako usklajeno zna država podpreti razvoj, internacionalizacijo in inovacijsko preobrazbo gospodarstva.

Četrti steber: sodobno voditeljstvo
Kar velja tako za podjetja kot za državo. Sodobno voditeljstvo pomeni jasno smer, zaupanje in sposobnost povezovanja različnih interesov okoli skupne razvojne ambicije. Za Slovenijo to pomeni več usklajenosti med gospodarstvom, politiko, sindikati in civilno družbo. Spremembe bodo uspešne le, če jih bo širša družba razumela kot del dolgoročnega razvojnega dogovora, ne kot serijo nepovezanih ukrepov. Švedska in Norveška že desetletja gradita model konsenzualnega voditeljstva, v katerem reforme pripravljajo z večjim soglasjem in zato tudi lažje obstanejo. Slovenija ne potrebuje kopije severa. Potrebuje pa več razvojne zrelosti, več doslednosti in manj razdrobljenosti.

Slovenija ima dobre temelje: varnost, družbeno blaginjo in izobraženo delovno silo. A to samo po sebi ne bo dovolj. Ključni izzivi ostajajo nizka produktivnost, premajhna povezanost z mednarodnimi trgi, zaostanek pri digitalizaciji in pomanjkanje sodobnega voditeljstva. Če bomo ta področja naslovili resno in usklajeno, lahko odpornost postane ena največjih razvojnih prednosti slovenskega gospodarstva. Če jih ne bomo, bo ostala samo beseda, ki jo bomo radi uporabljali na panelih, medtem ko bodo bolj pripravljeni konkurenti odhajali mimo.

Če odpornost razumemo preozko, kot rezervni scenarij za krizne čase, zgrešimo bistvo. Odpornost podjetja danes ni več ločena tema, postaja eno ključnih vprašanj uprave. A še pomembneje: ni je mogoče graditi ločeno od širšega gospodarskega okolja.

Če bomo naše ključne izzive naslovili resno in usklajeno, lahko odpornost postane ena največjih razvojnih prednosti slovenskega gospodarstva. Če jih ne bomo, bo ostala samo beseda, ki jo bomo radi uporabljali, medtem ko bodo bolj pripravljeni konkurenti odhajali mimo.

Marko Derča je partner v družbi A.T. Kearney Svetovanje.