Namesto v znanje vlagamo v stroje

Dr. Tjaša Redek

Podatki, ki jih že nekaj let zbira Evropska investicijska banka, kažejo, da je Slovenija sistematično med državami, ki zelo velik delež vseh investicijskih sredstev namenja za stroje, opremo in stavbe ter (pre)majhen delež za investicije v t. i. dejavnike znanja ali tudi neotipljivi kapital.

Po zadnjih podatkih EIB so Irska, Belgija, Finska leta 2024 namenile več kot 40 % vseh investicijskih sredstev za izboljšanje organizacijskih in poslovnih procesov, usposabljanje zaposlenih, programsko opremo, podatkovne baze, omrežja ter za raziskave in razvoj (R&D). V povprečju so države EU za širitev neotipljivega kapitala namenile 36 % vseh investicijskih sredstev. Slovenija je sistematično na repu te porazdelitve. Pred nekaj leti je bila celo na povsem zadnjem mestu.  

Struktura investicij v letu 2024: delež vseh investicijskih sredstev, ki jih podjetja namenjajo za investicije v opremo, stroje, zemljišča in dejavnike znanja. Slovenija vlaga v stroje, razvita gospodarstva pa v znanje. Podatki: EIB Investment survey, 2025.

V isti anketi je 14 % slovenskih podjetij navedlo, da je glavni cilj investicij razvoj novih produktov in storitev, pri čemer je od leta 2023 delež malenkost upadel. O investicijah s ciljem razvoja v večji meri poročajo podjetja iz predelovalnih dejavnosti. 30 % velikih podjetij poroča o pomenu razširitvenih investicij, pri manjših je bil nekoliko večji poudarek na nadomestitvenih. Na Danskem je v ospredju investiranje zaradi razvoja. Skoraj četrtina podjetij je investirala z namenom razvoja novih izdelkov in storitev; delež podjetij, ki investirajo s tem ciljem, pa je narastel.

Dragoceni vir dolgoročne konkurenčne prednosti so tisti dejavniki, ki jih je težko posnemati in so rezultat kolektivnega znanja v podjetju, ki je specifično samo zanje.

V Sloveniji so v ospredju motivov za investiranje sistematično kratkoročni učinki na učinkovitost in zniževanje stroškov, predvsem povečanje sledljivosti, hitrejše odzivanje, zmanjšanje administracije. Manj pomembni so dolgoročni vidiki ustvarjanja znanja, ki je specifično za podjetje, in s tem vir dolgoročnih konkurenčnih prednosti. Ustvarjanje rešitev, ki jih je težko posnemati, je bilo v okviru naše ankete o uporabi UI in novih tehnologij v podjetjih na predzadnjem mestu med 12 analiziranimi učinki uvajanja novih tehnologij. Takšne rezultate je sicer možno razumeti v luči močnih konkurenčnih pritiskov, vendar pa podjetja strateških vidikov zaradi kratkoročnih konkurenčnih pritiskov ne smejo postaviti preveč v ozadje.

Nevidni kapital, ki poganja (najbolj razvita) gospodarstva

Za razvojni preboj je ključen ravno razvoj uspešnih rešitev, ki jih je težko posnemati. Raziskave zadnjih dveh desetletij sistematično opozarjajo, da je za ustvarjanje višje dodane vrednosti vsaj enako, če ne bolj, pomembno tisto, česar ne moremo prijeti: znanje, organizacijska struktura, programska oprema, blagovne znamke in usposobljenost zaposlenih, t. i. neotipljivi kapital. Ta po opredelitvi Corrado in ostalih (2005) obsega tri velike skupine: digitalizirane informacije (programska oprema, podatkovne baze), inovativni kapital (raziskave in razvoj ter drugi izdatki za inovacije) ter ekonomske kompetence (blagovne znamke, usposabljanje zaposlenih, organizacijska struktura).

Prelomno delo na področju utemeljevanja pomena neotipljivega kapitala za rast in razvoj so pripravili Corrado, Hulten in Sichel (2005). Pokazali so, da so ameriška podjetja v neotipljivi kapital vlagala približno toliko kot v ‘klasični’, opredmeteni kapital, tj. približno 12 % BDP. Uradna statistika teh investicij zaradi slabih podatkovnih virov do takrat večinoma ni zajemala. Ko pa so te investicije vključili v dekompozicijo rasti produktivnosti, so rezultati pokazali, da je neotipljivi kapital v času vzpona t. i. nove ekonomije (med letoma 1995 in 2007) prispeval približno polovico skupnega poglabljanja kapitala v ZDA. Pri čemer je v ZDA k rasti produktivnosti prispeval 0,83 odstotne točke od skupnih 2,96 %, v ostalih analiziranih državah pa je pojasnjeval od četrtine do tretjine celotne rasti delovne produktivnosti. Roth in Thum sta leta 2013 pokazala, da investicije v neotipljivi kapital pojasnijo velik del – celo do polovice – nepojasnjenih razlik v rasti produktivnosti. Sporočilo je jasno: bolj ko gospodarstvo investira v znanje, hitreje raste.

Neotipljivi kapital pomembno vpliva na uspešnost tudi v Sloveniji – tistih, ki vanj investirajo

Za obdobje 2007–2017 smo v okviru projekta Globalinto analizirali prispevke neotipljivega kapitala k rasti podjetij (Piekkola et al, 2025). Rezultati analize virov rasti v podjetjih z vsaj 5 zaposlenimi so pokazali, da je v Sloveniji investicij v neotipljivi kapital več, kot so prispevale klasične investicije (opredmetena sredstva). Še posebej izrazit je bil ta učinek za Finsko (tudi zaradi prispevka Nokie). Vendar po podatkih EUKlems (2022) podjetja v Sloveniji (pre)malo investirajo v mehke dejavnike rasti, kar se v agregatu kaže v podatku, da je med letoma 2000 in 2020 pri nas glede na druge države neotipljivi kapital le malo prispeval k rasti gospodarstva, skupaj slabo četrtino odstotne točke od 2,3-% rasti dodane vrednosti v tem obdobju. Za primerjavo: na Švedskem so mehki dejavniki prispevali tretjino rasti.

Prispevki neotipljivega kapitala k rasti v izbranih državah in Sloveniji: ocenjene elastičnosti. Vir: Piekkola, Bloch, Rybalka, Redek, 2021, 2024.

Za razvojni preboj in ohranjanje konkurenčnosti pa je ključno ravno znanje
Manj investicij v mehke dejavnike pomeni, da v povprečju dosegamo drugačno dodano vrednost, kot bi jo lahko, in da se gospodarstvo počasneje prestrukturira. Znanje je en od ključnih dejavnikov rasti produktivnosti, saj ne deluje le kot ‘input‘ v proizvodni proces, temveč kot strateški dejavnik, ki ustvarja in krepi trajno konkurenčno prednost. Literatura opozarja, da so najbolj dragoceni vir dolgoročne konkurenčne prednosti ravno tisti dejavniki, ki jih je težko posnemati in so rezultat kolektivnega znanja v podjetju, ki je specifično samo zanje ter ga druga podjetja enostavno ne morejo imeti. Znanje, ki je podjetju specifično, tj. tacitno, vpeto v rutine, procese in socialne interakcije znotraj podjetja, je tisto, kar na dolgi rok pelje k uspehu. Krepi se skozi dinamično interakcijo med eksplicitnim, strukturiranim in enostavno prenosljivim in obstoječim implicitnim (tacitnim) ter domenskim znanjem, pri čemer ga zaradi kontekstualne in podjetju specifične narave konkurenti težko kopirajo, kar povečuje njegovo vrednost kot vira trajne konkurenčne prednosti.

Investicije v razvoj, inovacije, usposabljanje zaposlenega niso strošek, temveč investicije v neotipljivi kapital – z zelo otipljivim, merljivim donosom.

Empirične raziskave potrjujejo, da podjetja, ki uspešno razvijajo in integrirajo znanje, dosegajo višjo produktivnost in bolj trajnostno rast, saj znanje omogoča učinkovitejšo uporabo drugih proizvodnih dejavnikov ter hitrejše prilagajanje spremembam v okolju. Tudi anketa, ki smo jo opravili na vzorcu slovenskih podjetij, je pokazala, da se podjetja, katerih fokus je razvoj novih produktov, rast produktivnosti, manj pa samo zniževanje stroškov, podjetja, ki so bolj proaktivna, ambiciozna, se obnašajo drugače, so bolj uspešna in bolj inovativna. Ter več vlagajo ravno v mehke dejavnike rasti (Redek in Bavdaž, 2022). To so podjetja, ki sistematično iščejo najboljše rešitve, se hitro odzivajo na konkurenco ter zahteve kupcev, iščejo nove priložnosti ter vlagajo v mehke dejavnike rasti, ker se zavedajo pomena teh za uspešnost. To so tudi tista podjetja, ki jih odlikuje višja dodana vrednost.

Brez znanja ni razvojnega preboja

Pot v inovativno, razvito gospodarstvo ni enostavna in ne hitra, a smer je jasna. Tako podjetja kot tudi ekonomska politika morajo spodbuditi premik od ekstenzivne rasti, ki temelji na povečevanju obsega zaposlenih in strojev, k rasti, ki temelji na intenzivni uporabi znanja, vlaganju v neotipljivi kapital, torej v inovacije, dizajn, lastne blagovne znamke, usposabljanju zaposlenih, krepitvi organizacijskega, tacitnega znanja, vlaganju v digitalizacijo in uporabo digitalizirani informacij za podporo odločanju in izgradnji uspešnih poslovnih modelov, ki jih je težko kopirati. Zato je treba spremeniti tudi miselnost. Omenjene investicije niso strošek, temveč so investicije v neotipljivi kapital – z zelo otipljivim, merljivim donosom. Dokler bo Slovenija železo cenila bolj kot znanje, se bo razvojni zaostanek za razvitimi državami ohranjal oz. verjetno povečeval.

Dr. Tjaša Redek je redna profesorica na Katedri za ekonomijo Ekonomske fakultete UL in članica Observatorija ZM.

Preberite tudi