Hitro odločanje omogoča hitrejše prilagoditve

Ana Madon

Samo Kumar, izvršni direktor IBM Slovenija, je letošnji prejemnik priznanja Mladi manager 2024. Zaslovel je kot eden najmlajših direktorjev v Sloveniji, ki je uspešno prevzel vodenje največje IT multinacionalke v državi.

Kumar se odlikuje z neposrednim, etičnim in empatičnim pristopom k vodenju, ki temelji na sodelovanju, odgovornosti ter odprtosti, kar mu omogoča doseganje izjemnih poslovnih uspehov. Njegov pogled na vodenje ekipe je preprost: obkrožiti se z inteligentnimi ljudmi, jim zaupati in jim omogočiti rast.

Kateri so tisti ključni dejavniki in lastnosti, ki so pripomogli k vašim dosežkom in uspehom skozi leta, od začetnih uspehov v športu, prejema Prešernove nagrade za diplomsko delo pa vse do trenutne vloge izvršnega direktorja?

Mislim, da so ključne lastnosti, ki so me vodile do uspeha, predvsem vztrajnost, trma, odločnost in posluh za ljudi. Poleg tega je zelo pomembna pragmatičnost. Ne maram kompliciranja, če je nekaj enostavno in hitro rešljivo, to preprosto naredim. V kritičnih trenutkih vedno težim k iskanju najpreprostejših rešitev. Še posebej v podjetniškem svetu je hitro odločanje ključno. V nasprotnem primeru čas hitro izgine in tvoje odločitve lahko postanejo neuporabne.

Tudi sam sem imel lastnosti perfekcionista, vendar ko prideš do določene ravni odločanja, vidiš, da so potrebne hitre odločitve. Sprevidiš, da preveč kompliciraš z detajli, ki na koncu nimajo velikega vpliva.

Je torej perfekcionizem lahko ovira pri napredku?

Nobena stvar v življenju ni črno-bela. Tudi sam sem imel lastnosti perfekcionista, vendar ko prideš do določene ravni odločanja, vidiš, da so potrebne hitre odločitve. Sprevidiš, da preveč kompliciraš z detajli, ki na koncu nimajo velikega vpliva. Zavedanje, da ne moreš vedno doseči popolnosti, ti omogoča, da sprejmeš boljše odločitve. Ne rečem, da je to primerno za vse situacije, ampak tam, kjer lahko, uporabim Pareto 80/20. Če tega ne naredim, enostavno zmanjka časa. Pri nekem procesu je pomembno, da ekipa čim bolj samostojno odloča o stvareh, na področju katerih so strokovnjaki, saj jim to omogoči hitrejše delovanje. Seveda jih spodbudim, da za stvari, ki niso popolnoma jasne, pridejo do mene. Ko so strokovnjaki na določenem področju in so prepričani recimo 70/30, naj se odločijo sami. Če pa je negotovost večja, recimo 60/40 ali 55/45, takrat pa pridejo do mene in skupaj sprejmemo odločitev. Moj pogled je, da če se odločamo hitro, lahko hitro vidimo, kaj smo naredili prav in kaj ne, kar omogoča hitrejše prilagoditve. Na ta način se lažje premikamo naprej.

Zanimivo, da ste omenili Pareto načelo. Kje ste ga prvič spoznali in kako ste prišli do spoznanja, da je to tako učinkovito orodje pri odločanju?

Ta princip sem spoznal v zgodnjih letih svoje kariere, vendar ga nisem takoj vzel za nekaj, kar bi lahko uporabljal v vsakdanjem življenju. Sprva sem se ukvarjal s podrobnostmi, a ko sem začel delati v podjetju, sem hitro spoznal, da preveč časa preživim z iskanjem popolnosti pri nalogah, ki nimajo velikega vpliva. Ko sem začel delati z večjimi ekipami, sem spoznal, da moram začeti bolje upravljati čas, saj je bil vse bolj omejen. V tem času sem začel razumeti, da moram sprejemati odločitve hitreje, saj sicer ne bom uspel dokončati vseh nalog. S pomočjo Pareto načela sem se osredotočil na tiste naloge, ki so prinesle največji rezultat, medtem ko sem tiste, ki so imele manjši vpliv, preprosto delegiral ali skrajšal njihov obseg.

Kot član odbojkarske ekipe, ki je bila večkratni državni prvak v odbojki, zagotovo jemljete navdih tudi v športu. Kaj ste se naučili od športa, kar vam pomaga tudi v poslovnem svetu?

Šport mi je dal številne pomembne življenjske lekcije. Naučil me je trdega dela, discipline, delovanja v timu in obvladovanja stresnih situacij. Šport je odlična šola za življenje. Ko se znajdeš v ekipi, ki mora skupaj delovati, kljub različnim osebnim težavam, te to nauči prevzeti odgovornost in spodbujati druge. Naučil sem se tudi, kako sprejeti poraze. Ko si tekmovalec, moraš biti pripravljen nanje, saj se iz njih največ naučiš. Zdaj, kot izvršni direktor, prenašam te vrednote na svoje sodelavce – pomembno je, da si ne dovolimo obupati po neuspehih, temveč jih izkoristimo kot priložnost za rast in izboljšanje.

V življenju ni vedno enostavno sprejeti porazov. Kako ste se tega naučili?

Iskreno povedano, se še vedno učim. Z leti sem razumel, da porazi niso konec sveta. Ko sem bil mlajši, so me porazi res prizadeli, saj sem zelo tekmovalni tip. A naučil sem se, da je ključ v tem, da poraz sprejmeš kot del poti. Imeli smo tudi trenerje, ki so nas učili, da se moramo vprašati, kaj smo naredili narobe, kaj lahko izboljšamo in kako naprej. Poraz nikoli ni prijeten, vendar je lahko zelo dragocen, saj ti pokaže, kje se lahko izboljšaš. Z izkušnjami pa vedno bolj razumeš, da brez porazov ne bo napredka. Pomembno je, da ostaneš motiviran in ne dovoliš, da te porazi prehitro zaustavijo.

Kako to, da ste študirali naravoslovje, zdaj pa ste na vrhu multinacionalke?

Moji začetki so bili precej široki. Odraščal sem v okolju, kjer je bilo veliko povezav z gradbeništvom in tehničnimi disciplinami – od jezikov do matematike, zgodovine in naravoslovja. Na koncu sem se odločil za tehniško gimnazijo in kasneje za študij geodezije, vendar sem se usmeril v geoinformatiko. Menim, da je tehnično razumevanje osnovnih principov in procesov, ki jih prinaša naravoslovni študij, zelo koristno. Kasneje sem preko specifičnega študija obogatil tehnično znanje z gospodarskim in poslovnim znanjem. Brez začetne tehnične podlage bi bilo težje razumeti, kako stvari dejansko delujejo na praktični ravni. Ta študij mi je dal dobro osnovo za kariero, saj sem se naučil programiranja, dela s podatkovnimi sistemi in analize podatkov. To je vsekakor vplivalo na mojo sposobnost razumevanja in reševanja kompleksnih problemov v poslovnem svetu.

Vedno zagovarjam tudi, da ljudem ni treba biti ves čas v pisarni, da bi bili produktivni. Če uspeš nekaj narediti hitro in dobro, si zaslužiš tudi nekaj prostega časa. Pomembno je, da ohraniš ravnotežje.­

Kako ocenjujete trenutni položaj Slovenije? Kaj menite, da so največji izzivi?

Slovenija se na področju digitalizacije v zadnjih letih zagotovo izboljšuje. Imamo napredek na področju e-uprave, večina storitev je že dostopna preko spleta in nekateri segmenti, kot je zdravstvo, se izboljšujejo. Seveda pa ostajajo izzivi, predvsem v zdravstvu, kjer je uporabniška izkušnja še vedno precej slaba, pa tudi dolge čakalne dobe so problem. Tudi na področju sodstva in volilnega sistema imamo še precej možnosti za izboljšanje.

Kako vidite potencial vzhodne Evrope v prihodnosti glede inovacij in start-upov? Ali mislite, da morda lahko prevzame vodilno vlogo v evropskem tehnološkem prostoru?

Mislim, da imamo v vzhodni Evropi ogromno potenciala. V Sloveniji, pa tudi na Balkanu, imamo veliko dobrih kadrov, veliko dobrih start-upov, ki so že dosegli globalno uspešnost. Kljub temu da smo majhni, imamo številne prednosti – fleksibilnost, inovativnost in hitro prilagajanje. V vzhodni Evropi so podjetja že dokazala, da so sposobna rasti, in vedno več start-upov se prodaja za lepe zneske. Mislim, da je tu velik potencial za nadaljnji razvoj. Vendar pa potrebujemo podporo s strani vlade, predvsem na področju davčne politike, saj moramo postati bolj konkurenčni v privabljanju najboljših talentov.

Kakšen je vaš nasvet za tiste, ki želijo delati pametno in ne količinsko preveč? Moj nasvet bi bil, da se osredotočite na rezultate, ne pa na količino opravljenega dela. Pomembno je, da si postavite cilje, ki jih želite doseči, in potem uporabite najučinkovitejše načine za njihovo dosego. Včasih je treba tudi počivati, iti na sprehod ali se sprostiti, saj brez tega ne boste učinkoviti. Vedno zagovarjam tudi, da ljudem ni treba biti ves čas v pisarni, da bi bili produktivni. Če uspeš nekaj narediti hitro in dobro, si zaslužiš tudi nekaj prostega časa. Pomembno je, da ohraniš ravnotežje.­

Ana Madon je novinarka, zunanja sodelavka družbe Mediade.

Preberite tudi