Cena nezaupanja
V svetovnih razmerah nas je Slovencev za srednje veliko mesto. Vsaj sto jih ima več prebivalcev, kot jih ima Republika Slovenija. Majhnost prinaša tako stroške kot koristi. Na glavo prebivalca je država dražja, saj moramo vzdrževati celoten aparat državne uprave, institucij in infrastrukture, ki jih večje države porazdelijo na bistveno več ljudi. Hkrati bi morala majhnost omogočati večjo okretnost, učinkovito upravljanje in večjo prilagodljivost – kot so to obvladovale italijanske mestne države v srednjem veku in v času renesanse: Benetke, Firence, Genova … Toda v Sloveniji je pogosto ravno obratno.
Če bi Slovenijo obravnavali kot mesto-državo, bi si zaslužila preprosto in učinkovito urejen javni prevoz. Zaradi kratkosti razdalj bi ga morali zgraditi hitro, enostavno in poceni. Vsekakor ceneje kot stane več tisoč kilometrov hitrih prog po Evropi in Aziji. Njegovo hrbtenico bi morali sestavljati hitri vlaki, ki bi, po možnosti pod zemljo, povezovali ključne dele države na križišču Maribor–Ljubljana–Koper ter Jesenice–Ljubljana–Novo mesto, z navezavami na mednarodno omrežje hitrih železnic. Med križem bi postavili kapilarno mrežo vlakov, tramvajev in avtobusov čez celotno ozemlje, kar bi omogočilo decentralizacijo in enakomeren razvoj celotne države. Hitri vlaki bi morali voziti v ravnih linijah, ne pa slediti naravnim dolinam rek, kot je bilo zamišljeno v času njegovega veličanstva, presvetlega cesarja Franca Jožefa I., ko je železniška infrastruktura v Sloveniji prvič dobila obliko. Za današnji čas bi moral hitri vlak na razdalji Maribor-Ljubljana voziti manj kot pol ure. Ravna črta med mestoma je dolga približno 100 kilometrov. Za polurno vožnjo bi moral vlak potovati s povprečno hitrostjo 200 kilometri na uro. Vlaki danes vozijo s hitrostjo 300 kilometrov in več, ne samo na Kitajskem in Japonskem, temveč tudi Rdeča puščica (Frecciarossa) v nam sosednji Italiji in to že iz Gorice in Trsta.
O trajnostno usmerjeni prihodnosti …
Takšna ureditev bi povečala mobilnost, produktivnost in povezljivost, hkrati pa zmanjšala odvisnost od avtomobilskega prometa. To bi pomenilo trajnostno usmerjeno prihodnost, kjer bi bila energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij in racionalna raba prostora postavljeni v ospredje. Hitri in dostopni javni prevozi so v sodobnih gospodarstvih ključni za konkurenčnost in kakovost življenja, saj omogočajo hitrejše pretoke ljudi in blaga, zmanjšujejo prometne zastoje ter izboljšujejo povezanost med urbanimi in ruralnimi območji. To bi bila smiselna zelena preobrazba, ne pa nepremišljeno prekrivanje države s solarnimi paneli, ki v trenutni obliki pogosto predstavljajo le parcialno rešitev brez dolgoročne strategije ravnanja z izrabljenimi materiali. Brez celostnega pristopa k trajnostnemu razvoju, ki bi vključeval učinkovito infrastrukturo, sodoben promet in pametne energetske rešitve, bomo še naprej zgolj gasili posamezne probleme, ne da bi resnično izboljšali življenjske pogoje in konkurenčnost države.
Omajano zaupanje v državne projekte
Vendar v Sloveniji hitre železnice ne znamo zgraditi. Pri nas velikih infrastrukturnih projektov skoraj ne delamo. Edini veliki projekt, ki smo ga izvedli, odkar imamo samostojno državo, je šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Vse ostale velike moderne objekte, kar jih imamo, pa jih ni ravno dosti, od Cankarjevega doma do Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, so nam zgradili v mrzki Jugoslaviji. Projekt TEŠ6, ki je bil najdražji v zgodovini države, pa ni le simbol našega nezmožnega infrastrukturnega razvoja, temveč tudi primera slabega upravljanja, netransparentnosti in sumljivih poslov, kar je še dodatno omajalo zaupanje v državne projekte. Slovenija že desetletja razpravlja o nujno potrebnih investicijah, kot je na primer drugi tir Divača–Koper, ki so ga začeli načrtovati v 90. letih prejšnjega stoletja, graditi uradno 5. maja 2021, danes pa se ta podaljšuje v prihodnost in draži zato, ker so med gradnjo delavce na Krasu presenetile kraške jame.
Nezaupanje kot povod za vse bolj podrobno regulacijo
Glavni razlog za to, da v Sloveniji ne izvajamo velikih infratsrukturnih projektov, je visoka stopnja nezaupanja, še posebej v državne organe, vlado, upravo in sodišča. Nezaupanje vodi v potrebo po vse bolj podrobni regulaciji, saj se z nadzorom poskuša nadomestiti pomanjkanje zaupanja. To pomeni dolgotrajne upravne postopke, več birokracije in višje stroške poslovanja. Posledično imamo neučinkovita sodišča, kompetentni ljudje se izogibajo delu v javnem sektorju, postopki se vlečejo in država kot celota postaja manj privlačna za tuje investitorje.
V Sloveniji smo bili vsa ta leta ponosni na počasnost svojega preoblikovanja iz socialističnega v kapitalistično ureditev, na svoj gradualizem. Ta nas je zdaj ugriznil v rit. V času tehnološkega razvoja na pospeških je konservativnost našega političnega razreda lahko usodna.
Tak sistem delovanja negativno vpliva na gospodarsko rast, inovacije in sposobnost prilagajanja globalnim trendom. Po eni strani imamo podjetja, ki bi lahko bistveno več investirala, a se zaradi administrativnih preprek in počasnih postopkov raje odločijo za širitev v tujino. Po drugi strani pa slovensko gospodarstvo izgublja dragocen čas in priložnosti, saj inovativni projekti ostajajo zgolj ideje na papirju. Nepreglednost postopkov in nejasni pravni okviri dodatno zmanjšujejo privlačnost Slovenije za tuje vlagatelje, ki raje izbirajo stabilnejša in predvidljivejša okolja.
Kako povečati kolač?
S prostim očesom je že vidno, da nas prehitevajo vzhodnoevropske države, ki so bile v času nastanka naše države bistveno manj razvite od nas. A tudi one zaenkrat še zaostajajo za zahodno Evropo, ki kot celina zaostaja za ZDA. Oboji skupaj pa razvojno zaostajamo za Kitajsko in kmalu bomo tudi za Indijo. V Sloveniji smo bili vsa ta leta ponosni na počasnost svojega preoblikovanja iz socialističnega v kapitalistično ureditev, na svoj gradualizem. Ta nas je zdaj ugriznil v rit. V času tehnološkega razvoja na pospeških je konservativnost našega političnega razreda lahko usodna.
Namesto neusmiljenega boja med antikomunisti in antijanšisti potrebujemo sodelovanje v jedru političnega sistema, ki mora prevzeti odgovornost za družbeni kapital in torej zaupanje. Kdorkoli bo zmagal na volitvah in ne glede na to, kakšen bo vrstni red strank: vlado naj sestavijo največje stranke po vrsti pridobljenih glasov. Moramo se naučiti hkrati sodelovati in tekmovati (”smokvovati”), sicer smo obsojeni na hiranje in počasno izumrtje. Kar se je v prejšnjem stoletju začelo kot kulturni boj, se je v sedanje zavleklo kot povsem nesmiselno prerivanje za vse manjši kolač. V bistvu pa je že čas, da se začnemo ukvarjati z vprašanjem, kako ta kolač povečati.
Nezaupanje je ekonomski strošek
Te dni se v Ljubljani mudi Francis Fukuyama, ki predstavlja slovenski prevod svojega najnovejšega dela Liberalizem in njegove tegobe, leta 1995 pa je izdal knjigo z naslovom Zaupanje: družbene vrline in ustvarjanje blaginje (Trust: The Social Virtues and the Creation of Prosperity), v kateri je razložil, zakaj je zaupanje ključni dejavnik uspešnih gospodarstev.
Če želimo razvoj in blaginjo, se moramo soočiti z vprašanjem vrednot, kompetentnosti in zaupanja v institucije. Brez tega bomo še naprej majhni – ne samo po številu prebivalcev, temveč tudi po dosežkih.
Nezaupanje ni zgolj družbeni fenomen – je ekonomski strošek, ki ga Slovenija plačuje vsak dan. Če želimo razvoj in blaginjo, se moramo soočiti z vprašanjem vrednot, kompetentnosti in zaupanja v institucije. Brez tega bomo še naprej majhni – ne samo po številu prebivalcev, temveč tudi po dosežkih. Če želimo Slovenijo kot sodobno mesto-državo prihodnosti, se moramo zavedati, da brez zaupanja ni uspešnega gospodarstva, brez gospodarstva pa ni napredka. Čas je, da začnemo graditi institucije, ki bodo vredne zaupanja – in ne takih, ki ga poskušajo nadomestiti z nadzorom in regulacijami.
