Kibernetski napadi – resno poslovno tveganje

Milan Gabor

Številke rastejo, škoda je vse višja, podjetja pa še vedno prepogosto verjamejo, da se to dogaja predvsem drugim. Resnica pa je drugačna – največ škode pogosto povzročijo povsem osnovne napake in ne neki sofisticirani napadi.

Ko podjetje obstane zaradi kibernetskega napada, je za vprašanje, ali smo tveganja jemali dovolj resno, navadno že prepozno. Takrat ostanejo le še posledice: zastoji v poslovanju, nedelujoči sistemi, prestrašeni zaposleni, nezadovoljne stranke in vodstvo, ki mora v nekaj urah sprejemati odločitve, na katere se v resnici nikoli ni zares pripravilo.

Številke medtem že nekaj let govorijo zelo jasno. Spletni kriminal v Sloveniji ni več obrobna nevarnost, temveč zelo konkreten strošek. Leta 2024 so obravnavali 4.587 kibernetskih incidentov, skupna škoda pa je presegla 30 milijonov evrov. V letu 2025 je bila slika še bolj zaskrbljujoča. Spletne goljufije so v Sloveniji povzročile že več kot 40 milijonov evrov škode, število obravnavanih incidentov pa se je še povečalo.

To ni več zgodba o ‘nekem hekerju nekje daleč stran’. To je zgodba o tem, kako hitro lahko podjetje izgubi denar, podatke, ugled in nadzor. Predvsem pa o tem, kako pogosto vodstva podjetij še vedno verjamejo, da se takšne stvari dogajajo predvsem drugim.

Tarča niso le veliki

Ena najdražjih iluzij sodobnega poslovanja je prepričanje, da napadalce zanimajo predvsem velika podjetja. Spletni kriminalci danes ne iščejo nujno največjih imen, ampak najbolj ranljive tarče.

Iščejo nepazljive klike, šibka gesla, zastarele sisteme, nepreverjene povezave in podjetja, ki nimajo jasnega odzivnega načrta.

To potrjujejo tudi najpogostejši primeri zlorab. Med njimi ostajajo lažna sporočila, investicijske prevare, lažne spletne trgovine in vrivanje v poslovno komunikacijo. Škoda pri posameznih primerih ni zanemarljiva, pogosto pa je bistveno višja, kot si podjetja predstavljajo.

Večina napadov, ki povzročijo največ škode, ni posebej sofisticiranih. Pogosto gre za zelo preprosta, a učinkovita izkoriščanja osnovnih šibkosti – klik na lažno povezavo, odprtje zlonamerne priponke, vnos prijavnih podatkov na lažni strani, ponovno uporabo istega gesla ali predolgo odlašanje z varnostnimi posodobitvami.

Najšibkejša točka je v številnih podjetjih še vedno človek. Ne zato, ker zaposleni ne bi bili dovolj sposobni, ampak zato, ker delajo hitro, pod pritiskom in v okolju, kjer je odzivnost pogosto pomembnejša od previdnosti in napadalci to zelo dobro vedo.

Prav zato bi moralo vodstvo dokončno opustiti predstavo, da je kibernetska varnost predvsem tehnično vprašanje. Gre za poslovno tveganje in ga lahko obravnavamo enako resno kot likvidnost, prekinitve v dobavni verigi ali izgubo ključne stranke.

Kaj lahko podjetje naredi že danes

Veliko podjetij ne pade zaradi izjemno naprednega napada, temveč zaradi pomanjkanja osnovne kibernetske higiene, ki jo prepogosto zanemarjamo.

Zaščita ni vedno vprašanje velikih investicij. Zelo pogosto gre za prioritete, disciplino in nekaj osnovnih ukrepov, ki jih marsikdo še vedno prelaga ali zanje išče razloge, zakaj jih ne vpelje.

Prvi korak je večfaktorska prijava. Če ta še ni vključena pri ključnih računih, elektronski pošti, dostopih do poslovnih orodij in bančnih računov, je to ena najhitrejših in najbolj učinkovitih potez, ki jih podjetje lahko uvede.

Spletni kriminalci danes ne iščejo nujno največjih imen, ampak najbolj ranljive tarče. Iščejo nepazljive klike, šibka gesla, zastarele sisteme, nepreverjene povezave in podjetja, ki nimajo jasnega odzivnega načrta.

Drugi korak je osnovna varnostna higiena – redne posodobitve, omejevanje administratorskih pravic, ločevanje dostopov, kakovostna, unikatna gesla in upravljanje gesel. Velik del škode ne nastane zato, ker bi bil napadalec izjemno napreden, temveč zato, ker naleti na odklenjena vrata.

Tretji ukrep je redno ozaveščanje zaposlenih. Ne le v obliki enkratnega predavanja, temveč kot neprekinjen proces krepitve pozornosti. Zaposleni morajo znati prepoznati pritisk, lažno nujnost in sumljivo komunikacijo. Včasih je najpomembnejši nasvet tudi najpreprostejši – ne klikni takoj, premisli in preveri.

Četrti korak je načrt odzivanja na incidente. Ta naj bo kratek, praktičen in uporaben. Naj ne bo obsežen dokument za v predal, ampak navodilo za dan, ko bo šlo kaj narobe.

Peti korak pa so varnostne kopije. Te ne smejo biti le formalnost, temveč morajo biti dejansko uporabne. Pravo vprašanje ni, ali te arhivske kopije obstajajo, ampak ali je podjetje scenarij reševanja podatkov iz teh kopij tudi že kdaj preizkusilo. Koliko časa bi trajalo, da bi ključne sisteme znova vzpostavili? Kateri procesi bi obstali? Kaj bi to pomenilo za prihodke, stranke in pogodbe?

Pravo stanje pokaže šele preverjanje

Pri varnosti ni dovolj, da podjetje verjame, da je dobro zaščiteno. To mora tudi redno preverjati. Prav zato so redna preverjanja sistemov in vdorni testi eden najboljših pokazateljev dejanskega stanja.

Marsikatero podjetje je prepričano, da je varno, dokler ne opravi prvega resnega preverjanja. Šele takrat se pokaže, ali zaščite dejansko delujejo ali pa obstajajo zgolj na papirju.

Vdorni testi so koristen preizkus, saj razkrijejo, kje so dejanske ranljivosti v poslovnem ekosistemu. Tako lahko ugotovimo, kje so ranljivosti, kateri dostopi so preveč odprti, kje so sistemi slabo nastavljeni in ali bi bilo vdor mogoče izpeljati na drugačen način, kot si podjetje predstavlja. Njihova vrednost ni le v odkritju tehničnih pomanjkljivosti, ampak tudi v zelo realnem vpogledu v to, kakšna je realna stopnja tveganja.

Marsikatero podjetje je prepričano, da je varno, dokler ne opravi prvega resnega preverjanja. Šele takrat se pokaže, ali zaščite dejansko delujejo ali pa obstajajo zgolj na papirju.

Pet vprašanj, ki si jih mora vodstvo zastaviti

Če povzamemo in smo praktični, lahko nekaj storimo z nekaj preprostimi vprašanji. Obsežne strategije, ki ostanejo samo na papirju, niso vedno rešitev. Dovolj je, da si vodstvo iskreno odgovori na nekaj osnovnih vprašanj:

Če pri dveh ali treh vprašanjih odgovor ni jasen, potem je gotovo jasen odgovor na glavno vprašanje iz naslova: ne, hekerskih napadov še ne jemljemo dovolj resno.

Tako danes ni več vprašanje, ali bo podjetje tarča kibernetskega napada, temveč kdaj se bo to zgodilo. Ključna razlika ne bo več med podjetji, ki bodo napad doživela, in tistimi, ki ga ne bodo, temveč med tistimi, ki jih bo incident ujel nepripravljene, in tistimi, ki se bodo nanj znali odzvati pravočasno in trezno. Prav ta pripravljenost bo v odločilnem trenutku določila, ali bo napad ostal zgolj obvladljiv zaplet ali pa se bo sprevrgel v resno poslovno krizo.

Milan Gabor je strokovnjak za kibernetsko varnost, etični heker in ustanovitelj ter direktor podjetja Viris.

Preberite tudi