Znanost (naj) se predstavi

V zadnjem letu se je po spletu okoliščin, ki jih je ustvarila pandemija, veliko več govorilo, slišalo in bralo o znanosti, kot v preteklosti. Vsi smo iskali podatke, poslušali, spraševali in se pogovarjali o virusu, ki se je neviden priplazil v naša bolj ali manj udobna življenja in nam porušil ustaljeni red.

Kot raziskovalka z vseživljenjskim stažem in kot vodja projekta Znanost na cesti poznam veliko slovenskih in tujih znanstvenikov, zato sem dokaj enostavno prišla do odgovorov ‘iz prve roke’. Mnogi pa so bili prepuščeni lastni izbiri, katere vire novic, ki so nas preplavile na vseh ravneh, sprejeti kot verodostojne. Slovenijo in svet je preplavilo morje takih in drugačnih raziskovalcev, ki so na različne, večinoma neznanstvene načine, raziskovali, odkrivali, razkrivali in širili svoja dognanja po najlažje dosegljivih kanalih.

Vendar to raziskovanje ni, kar angleško imenujemo Citizen science in o čemer smo še pred kratkim razpravljali, kako bi izraz pravilno poslovenili. Je to ljudska, državljanska, civilna, laična, skupnostna znanost ali kaj šestega? V mislih imam že precej razširjen način raziskovanja, v katerega je vključena tudi laična javnost. Tudi tu so raziskave zasnovane po vseh pravilih prave znanosti, torej z uporabo znanstvene metode: skrbno premišljeni in jasno postavljeni hipotezi sledi raziskovalni načrt, v katerega je vključen poziv prostovoljcem, ki so pripravljeni sodelovati.

Ljubiteljsko raziskovanje

‘Domače raziskovanje’, ki se je še posebej razpaslo v zadnjem letu, pa je vse prej kot zgoraj omenjena civilna ali skupnostna znanost, kakorkoli jo že imenujemo. Temelji namreč na prebiranju nepreverjenih in celo lažnih trditev tako v družbenih kot tudi v nekaterih klasičnih medijih, ki morda na robu obstoja objavljajo všečen »ulov dneva«. Tovrstne trditve, neredko brez milosti in kritičnega razmisleka postavljene ob bok znanstvenemu raziskovanju, so ne le brez prave vrednosti, temveč lahko tudi zelo škodljive.

Kaj pa pomeni ‘preverjeno’? Morda si je najlažje predstavljati preverjanje vzdržljivosti materialov za letala. Bi se na primer peljali z letalom iz zlitine, ki so jo testirali le na osnovi izgleda in ročnega prepogibanja? Ali pa recimo s trikratnim testiranjem

Danes na žalost občutki in čustva štejejo več od resnice. Vse kaže, da se soočamo s problemom pomanjkanja avtoritete znanosti v družbi, kar pa je vsaj deloma posledica premajhne prisotnosti znanosti v družbi.

tlačne trdnosti vzorca take kovine? Gotovo vsi, ki se kdaj peljemo z letalom, povsem zaupamo inženirjem, da so opravili strahotno veliko število različnih preizkusov v različnih, tudi ekstremnih razmerah. Iščem še druge analogije in razmišljam: morda pa je razlog za strah pred jedrskimi elektrarnami, ki so trenutno edini izdaten brezogljični način proizvodnje električne energije, posledica tega, da veliko ljudi ne ve, kako natančne so bile in so še raziskave v zvezi z vsem, kar je povezano z jedrsko elektrarno, in kako izjemno stroge so zahteve testiranja. Ja, tudi to bi bilo potrebno večkrat povedati.

Znanost je ekzaktna, zato pa težje razumljiva

Danes na žalost občutki in čustva štejejo več od resnice. Vse kaže, da se soočamo s problemom pomanjkanja avtoritete znanosti v družbi, kar pa je vsaj deloma posledica premajhne prisotnosti znanosti v družbi. V nasprotju s preprostimi trditvami teorij zarot se znanost trudi biti ekzaktna, s čimer lahko postane težje razumljiva. Večinoma je tudi negotova: stalno popravlja in dopolnjuje svoje lastne izsledke in vedno dopušča, da ugotovitve niso dokončne. Prav to pa ljudje, ki ne razumejo znanosti, predstavljajo kot njeno napako in kot močan argument, zakaj znanosti ne gre zaupati. Znanost seveda ima tudi slabosti in šibke točke. Še zlasti v zadnjem času se kažejo škodljivi učinki tekmovalnega sistema, ki pušča prostor za neetične bližnjice. Hkrati pa je znanost tudi eden izmed bolj kritičnih sistemov, v katerih skupnost tiste, ki ubirajo neetične bližnjice do lastnega uspeha, slej ko prej izloči.

Ponuja se vprašanje, če je glas znanosti ob neznanski količini neznanosti v zadnjem obdobju morda prešibak tudi zaradi njene podhranjenosti, o kateri vrabci čivkajo že nekaj let. In naslednje – bi zvišanje sredstev za znanost, raziskave in razvoj pomagalo? V nedavnem intervjuju za časopis Delo je predsednik Inženirske akademije omenil, da nogometaš ne teče dvakrat hitreje za dvakrat večje plačilo. Denar je treba tudi pametno uporabiti. Drži, potreben je primeren sistem financiranja in dober evalvacijski sistem, potrebno pa je tudi investirati v opolnomočenje javnosti. Za sposobnost razlikovanja med ugibanjem in spoznanjem je namreč nujno razumevanje znanstvene metode.

Kako bi delovalo podjetje, ki bi izdelovalo vrhunske izdelke z visoko dodano vrednostjo, če ne bi vlagalo tudi v trženje?

Na tem mestu se lahko vprašamo tudi: sta promocija in popularizacija znanosti reklamiranje znanosti? Reklamna sporočila, ki nas sredi zanimivega filma, čustveno ravno prav zrahljane, poskušajo prepričati, naj slepo sledimo všečnim predlogom prodajalca, potencialnega potrošnika odvračajo od vsakršnega dvoma. Obratno pa dobro komuniciranje znanosti z različnimi javnostmi, vključujoč laično, sproža vprašanja, ustvarja asociacije in navdušuje za lastno raziskovanje. Razlika je torej očitna.

Zakaj promovirati, lepše rečeno komunicirati znanost, je verjetno bolj ali manj jasno. Kako pa to početi? Kot je v svoji kolumni v reviji Outsider namignil Edo Džafić, s pripovedovanjem zgodb. S pripovedovanjem v razumljivem jeziku, ki pripovedovalca ne dviguje na piedestal nadčloveka, ki skoraj edini razume, o čem govori. V zadnjem času se nekdanja (skoraj) popolna odmaknjenost znanosti od družbe postopoma umika novi realnosti, v kateri se znanstvena sfera vedno bolj zaveda svoje družbene vloge. Treba je še dodati, da tistih znanstvenikov, ki govorijo v težko razumljivem jeziku ali, še slabše, sploh ne govorijo o svojih raziskavah in dosežkih, v to večinoma ne vodi nečimrnost. Pogosto je celo obratno. Mnogi svojih dosežkov le ne vidijo kot nekaj, kar je zanimivo za javnost.

Znanost potrebuje pripovedovalce

Zato znanost potrebuje pripovedovalce. Zato Slovenija potrebuje projekte, kot je Znanost na cesti, entuziaste, ki verjamejo/-mo, da se da povedati tako, da je znanost slišana, razumljena in tudi upoštevana. Zato potrebujemo oddaje, kot so Frekvenca X, Ugriznimo znanost in Intelekta, podkaste, kot je MetaPhodcast, in še mnoge druge. In zato potrebujemo tudi Centre znanosti, kjer se je znanosti mogoče dotakniti, se z njo poigrati, zlesti vanjo in vsaj za kratek čas postati znanstvenik, kjer je mogoče spoznati proces znanstvenega raziskovanja in ga tudi preizkusiti. Potrebujemo ustanove, kakršne smo lahko doslej obiskovali le v tujini in kakršno bomo, upam, v kratkem tudi v Sloveniji.

Nastajajoči Center znanosti skupaj z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, ki je nosilec tega nacionalnega razvojnega projekta,

Dvom o dobronamernosti in verodostojnosti znanosti je posledica nerazumevanja, kako znanost deluje in kaj prinaša. To se je še posebej pokazalo v času pandemije, ki je družbe po celem svetu pripeljala do razkola med pripadniki in nasprotniki znanstvenih dosežkov.

vidimo kot prostor dialoga, v katerem se bodo dobro znašli filozof in znanstvenica, podjetnica in učitelj, umetnik in otrok. Osnovna naloga načrtovanega novega javnega zavoda, ki smo mu v skupini snovalcev programa nadeli delovno ime Jutri – Center znanosti in trajnostne prihodnosti, je izboljšanje znanstvene pismenosti in boljši vpogled družbe v znanstvene procese. Kar je bilo morda zastrto, naj postane bolj dostopno vsakomur.

Dvom o dobronamernosti in verodostojnosti znanosti je posledica nerazumevanja, kako znanost deluje in kaj prinaša. To se je še posebej pokazalo v času pandemije, ki je družbe po celem svetu pripeljala do razkola med pripadniki in nasprotniki znanstvenih dosežkov, kot so cepiva. Čakajo pa nas še precej težje naloge, povezane s klimatsko krizo, ki smo jo začasno odrinili malo v ozadje. Novi center znanosti nam bo v pomoč na poti v prihodnost zdrave rasti.

Dr. Saša Novak je doktorica kemije, raziskovalka na IJS, redna profesorica na MPŠ, koordinatorka ZnC, članica združenja SATENA. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 62, novembra 2021.

Preberite tudi