Zmorem dajati dovolj?

Vodenje na svojstven način združuje željo po objektivnosti in zmožnost priznati, da nisi idealen. Včasih sproža strahove, ali zmorem iz ekipe izvabiti najboljše.

Dolgo sem živela v zmoti, da je vodenje prirojena lastnost. Kot otrok in kot mladostnica sem skoraj vedno prevzela vodilni položaj v skupini, kar me je pogosto spravilo tudi v težave. Morda me še danes. Nato sem spontano pristala v podjetništvu, kjer brez vodenja ne gre, in ugotovila, da se da vodenja priučiti. Morda je vodenje eno izmed zanimivejših področij, s katerimi sem se na poslovni poti soočila. Proces zahteva samorefleksijo in iskanje kompetenc, ki so lahko za vodenje koristne in te obenem ovirajo. Želja po objektivnosti se prepleta z zmožnostjo priznati, da nisi idealen vodja, in obenem s spoznanjem, da to lahko še vedno postaneš. 

Foto: osebni arhiv

Danes vodenje podjetja zame postaja vedno večji izziv, ki ga neprestano spremlja veliko število kompromisov. Po eni strani imaš moč odločanja, prinašaš spremembe ter vplivaš na potek dogodkov, po drugi te vodenje prisili, da razmišljaš o sebi in lastnostih, ki bi jih kot vodja moral nujno imeti, da bi postal še uspešnejši. Z rastjo podjetja in večjim številom zaposlenih se moraš odločiti, kakšen vodja boš oz. želiš postati. Prilagodljivost, želja po učenju, odprtost do sprememb, iskanje pozitivnih lastnosti pri svojih zaposlenih so zame ključne karakteristike dobrega vodje. Ampak, ali je to dovolj? Nekateri morda iščejo drugačne lastnosti – znanje, ambicioznost, nepopustljivost, predanost ciljem, potrpežljivost … Jasno je, da obstaja več načinov vodenja in da ni vsak dober za določeno ekipo, organizacijo ali situacijo. Obstaja tudi velika razlika med tem, ali zna vodja spodbujati, s svojimi dejanji dajati zgled ekipi, pohvaliti in obenem prevzeti tudi odgovornost, ali pa je vodja zgolj šef, priganjalec, despot. 

Vodenje na svojstven način združuje željo po objektivnosti in zmožnost priznati, da nisi idealen. Včasih sproža strahove, ali zmorem iz ekipe izvabiti najboljše.

Ko podjetje raste in se ekipa širi, potrebuje nove vodje in skoraj gotovo tudi nove stile vodenja. Kar je delovalo pri petih ali desetih zaposlenih, pri 20 ne deluje več. To v zadnjem času občutimo tudi v našem podjetju, zato eden od zadanih ciljev v letu 2017 sovpada s temo, kako postati boljši in produktivnejši vodja. Naučili bi se radi, kako svoje prednosti uporabiti sebi in ekipi v prid;kako postati boljši. Vse to je ključno za večje zadovoljstvo v podjetju, ki je podlaga za večjo produktivnost in uspešno rast.Pri svoji rasti želim slediti idejam Simona Sineka: vodenje, ki ne samo dovoljuje, ampak spodbuja osebno rast zaposlenih ob hkratni rasti podjetja; vodenje, ki ustvarja varno in zaupanja vredno okolje, kjer zaposleni radi delajo ter sodelujejo in kjer se počutijo prijetno. 

Če bi se nekega dne nehala spraševati, ali je moj način vodenja ekipe pravilen ali ne, bi se mi začeli prižigati alarmi.

Moje delovanje je nenehno spraševanje: kakšen vodja sem? Sem spontana in tak je tudi moj način vodenja. Poleg tega da znam prisluhniti, me motivirajo nove ideje in kreativni ljudje. Toda: je to dovolj? Kaj če moj tim potrebuje bolj formalen način in se ne želi ukvarjati z novimi idejami? Ali se bom skušala spremeniti, ker sem ugotovila, da mojemu načinu ‘nekaj’ manjka? To so moji ‘strahovi’, ki mi hkrati pomagajo rasti, postopoma spreminjati sebe in delovno okolje svoje ekipe, tako da se vsi počutimo dobro.

A kljub vsem dvomom, samoizpraševanju in dilemam v vodenju še vedno uživam. Pravzaprav bi se mi začeli prižigati alarmi, če bi se nekega dne nehala spraševati, ali je moj način vodenja ekipe pravilen ali ne. Ravno ta samorefleksija mi omogoča, da tudi jaz kot vodja ves čas rastem in se izboljšujem. In dokler je moje glavno vodilo v tej vlogi zadovoljstvo in sodelovanje zaposlenih, vem, da sem na pravi poti. 

Anuška Cerovšek Beltram je direktorica ter solastnica podjetja STA potovanja in vodja ekipe Travelstarter, finalistka za priznanje Mladi manager 2014 ter članica Modre komunikacijske skupine pri ZM. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 37, marca 2017

Preberite tudi