Zakaj organizacijski hierarhiji preti izumrtje?

Sem letnik 1982. Ne maram hitre prehrane, pravzaprav bojkotiram McDonald's. Samoumevnost mi je tuja. Avtoritete same po sebi prav tako. Spoštujem šefe, ki spoštujejo mene. Moj čas je dragocen. Uspeh definiram sama.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Tole je zagotovo moj najbolj strnjeni opis. Nastal je pri poskusu generacijske opredelitve. Smo generacija, rojena med letoma 1980 in 2000, ki se je seznanila z internetom, ko smo bili stari povprečno 12 let. Se zdi zgodaj? Kaj porečete šele o generaciji Z, ki se je z internetom srečala pri svojih rosnih petih. »To so pravi digitalni domorodci,« jih slikovito imenuje ustanovitelj nizozemske fundacije P2P, Michel Bauwens, sicer belgijski teoretik in poznavalec socialnih medijev. Nove generacije zaradi svojega vrednotnega sistema povzročajo glavobole marsikateri industriji. Restavracije s hitro prehrano, predvsem McDonald's, se soočajo z izpadom prihodka. Samo nakup hamburgerjev je od leta 2007 padel za 16 odstotkov. Podobno je v avtomobilski industriji. Tudi podatki o prisotnosti na družabnih omrežjih so zgovorni. Na njih je aktivnih kar 84 odstotkov pripadnikov generacije milenijevcev; delež generacije X (rojeni med letoma 1961 in 1980) znaša 66 odstotkov, t. i. baby boomerjev (rojeni med letoma 1946 in 1960) pa je le 44 odstotkov. Bauwens išče razloge za ta razmerja (tudi) v visoki brezposelnosti generacije Y (16,1 odstotka), ki več kot dvakrat presega nacionalna povprečja (7,4 odstotka). »Mladi so pripravljeni deliti svoje osebne podatke z javnostjo na socialnih medijih tudi zato, da bi imeli stik z vrstniki in bi lahko opozorili nase, zato da si odpro ekonomske, družbene in politične možnosti.«

Michel Bauwens: »Ključno dodano vrednost v prihodnosti bo prinašalo radikalno drugačno delo. Bauwens ga imenuje sodelovalna ekonomija oziroma ekonomija souporabe, ki deluje po načelu peer-to-peer omrežij. Pogoj zanjo je namreč ravno tisto, kar kapitalizmu umanjka: pristna strast.«

Foto: osebni arhiv

Danes kapitalizem, jutri ekonomija souporabe?

Bauwens je leta 2007 ustanovil fundacijo P2P, ki povezuje pripadnike t. i. peer-topeer skupnosti. Ključno načelo njihovega delovanja je prostovoljno sodelovanje, torej želja in sposobnost posameznikov, da se strokovno povežejo in skupaj ustvarijo vrednost. Brez posrednikov. Po mnenju Bauwensa se ta sistem eksponentno razširja in bo čez 40 let prevladujoč način sodelovanja. Njegova fundacija je imela od ustanovitve do leta 2011 30-odsotno rast »članstva«, lani se je povečalo za kar 400 odstotkov in letos pričakujejo podobno. Na Wikipedii, ki je primer takega delovanja, so imeli 23.000.000. obiskovalca. Sistem dela, kot ga poznamo v kapitalizmu, je na preizkušnji, meni Bauwens. »Glavna šibka točka kapitalizma je nepripadnost. Le tretjina zaposlenih dela v organizacijah, ker jim je to resnično všeč; le tretjina jih s strastjo prispeva k ustvarjanju vrednosti podjetja, za katero dela.«

Milenijevci ne razumejo kariere kot uspešne delovne dobe v določenem podjetju, temveč kot lasten življenjski projekt.

Ključno dodano vrednost v prihodnosti bo prinašalo radikalno drugačno delo. Bauwens ga imenuje sodelovalna ekonomija oziroma ekonomija souporabe, ki deluje po načelu peer-to-peer omrežij. Pogoj zanjo je namreč ravno tisto, kar kapitalizmu umanjka: pristna strast. Sistem deluje odprto, svobodno, delijo se ne le ideje, temveč tudi knjige, kolesa in celo postelje. Primer tega je couchsurfing (kavčanje), ki povezuje ljudi in mesta, in sicer tako, da v odprti mreži prostovoljcev velja pravilo: Ponujam brezplačno prenočitev – v zameno za brezplačno prenočitev. »Obstaja še cela paleta različnih oblik peer-to-peer delovanja v ekonomiji souporabe; npr. peer-to-peer financiranje, t. i. crowdfunding (tj. množično financiranje, torej kolektivna akcija zbiranja finančnih sredstev za izvedbo projektov), peer-to-peer produkcija denarja – bitcoin itd.« Vsem oblikam je skupna samoregulacijska logika, ki deluje decentralizirano, po načelu: v skupnost prispevam po svojih najboljših močeh in vzamem, kolikor potrebujem. Ravno to loči ekonomijo souporabe od nekakšne brezplačne ekonomije. Brez prispevka ni dostopa. »Etos peer-to-peer ne temelji niti na egoizmu niti altruizmu, temveč gre enostavno za upoštevanje drugih pri doseganju svojih ciljev. To je največja družbena revolucija od industrijske revolucije, njena podlaga je t. i. digitalno izobilje.« Je postkapitalistični scenarij, ki upošteva nove vrednote, eksponentno raste in je blizu mlajšim generacijam.

Vsi pametni ljudje ne delajo za vas

Elementi peer-to-peer so hkrati anti- in postkapitalistični – dobrine so se namreč izmaknile klasičnim tržnim  mehanizmom, saj izmenjava poteka brez posrednikov –, zato to gibanje znatno vpliva zlasti na velike korporacije. Večino prejšnjega stoletja so podjetja ustvarjala svoj uspeh in konkurenčno prednost na t. i. zaprtem tipu inovacij. Danes lastno znanje in skrbno zavarovani raziskovalno-razvojni oddelki podjetij niso več najmočnejša strateška prednost. Za Apple, IBM, Unilever, Samsung denimo dela več kot 300.000 razvijalcev aplikacij, ki ne delajo v teh podjetjih.

Nove generacije pritegnejo izzivi, ki si jih same izberejo, ne naloge, ki jim jih nekdo predpiše.

Idejo, da uspešne inovacije zahtevajo nadzor, vse bolj izpodriva nov model inoviranja, t. i. odprte inovacije. Avtor koncepta prof. Henry Chesbrough z Univerze Berkeley je prepričan, da se poslovno okolje močno spreminja, življenjski cikel proizvodov pa drastično krajša. Globalizacija, vse večja dosegljivost informacijskih virov (svetovni splet), večja mobilnost delovne sile in drugi dejavniki še dodatno krepijo pomen ustvarjalnosti, učenja, prožnosti in interdisciplinarnosti, ravno to pa je ključna prednost modela odprtih inovacij. Vodilo podjetja, ki se drži zaprtega tipa inovacij, je Vsi pametni ljudje delajo za nas, medtem ko odprto inoviranje že vsebuje zavedanje Vsi pametni ljudje ne delajo za nas in na tej točki ustvarja svojo konkurenčno prednost. Meje med organizacijo in skupnostjo postajajo zamegljene, organizacija je vse bolj podobna nekakšni fluidni mreži. »Ideja, da se delimo na mi in vi, postaja problematična,« trdi Bauwens.

Sveže lekcije za HR

Vse omenjene spremembe zahtevajo tudi spremembe v podjetjih in drugačne prijeme pri upravljanju s človeškimi viri. Kadrovska funkcija kot upravitelj intelektualnega potenciala podjetja se sooča z generacijo milenijevcev, prvo generacijo, ki se resno sprašuje: Zakaj moram delati od 9.00 do 17.00 v svetu, ki ima sedem dni na teden in vsak dan ima 24 ur? To ne pomeni, da želijo vsi mladi delati od doma, pomeni le, da se zmanjšuje pomen lokacije in vnaprej predpisanega tempa dela. V prvi vrsti je rezultat. Tudi marsikaj drugega, kar velja za samoumevno, mladi postavljajo pod vprašaj, zato so za HR-direktorje pogosto trd oreh. Neredke so pritožbe nad njihovim odnosom do podjetja, češ da niso tako lojalni kot starejši kolegi, da ne želijo delati nalog, ki jim niso zanimive in to niti za višje plačilo, imajo visoka pričakovanja od delovnega mesta in so zelo samozavestni – ne nujno upravičeno. Že od ranega otroštva so namreč milenijevci izpostavljeni pravi eksploziji informacij in dražljajev, poleg tega so ne le najmlajša generacija na trgu delovne sile, temveč tudi najbolj izobražena. To postavlja pred podjetja zlasti eno nalogo: ustvarjati močno in pozitivno blagovno znamko, ki bo pritegnila najboljše. Milenijevci namreč ne razumejo kariere kot uspešne delovne dobe v določenem podjetju, temveč kot lasten življenjski projekt.

Podjetja se bodo morala naučiti,
kako delati z bolj avtonomnimi sodelavci.

Podjetja se bodo morala naučiti, kako delati z bolj avtonomnimi sodelavci, ki jih Bauwens poimenuje s frazo »doers that think and thinkers that do« (delavci, ki mislijo, in misleci, ki delajo). Nove generacije pritegnejo izzivi, ki si jih same izberejo, ne naloge, ki jim jih nekdo predpiše. »Nima smisla zaposlovati pametnih ljudi, nato pa jim ukazovati, kaj morajo delati,« meni Bauwens. Večina namreč ne išče službe, temveč želijo delo s smislom. »Okoli 80 odstotkov študentov modnega oblikovanja želi izdelovati trajnostne izdelke in tako prispevati k boljši prihodnosti. Kljub temu jih korporacije še vedno 'silijo' v izdelavo izdelkov, ki imajo krajši rok in so zato tudi prej zamenljivi. Vse to vpliva na nezadovoljstvo pri delu, padec produktivnosti, pripadnosti,« ocenjuje Bauwens. Zato smo priča pravemu »eksodusu« mladih, dinamičnih podjetnikov, ki ustvarjajo svoje trajnostne poti, socialno podjetništvo, peer-to-peer projekte itd. Tako kot se odpira inovacijski proces, je tudi bazen talentov vse bolj odprt. Število t. i. freelancerjev, neodvisnih delavcev, v zahodnih družbah stalno raste. Po podatkih MBA Partners iz leta 2012 je v ZDA 16,9 milijona neodvisnih zaposlenih, predvidevanja pa kažejo, da se bo število do 2017. povzdignilo na 23 milijonov, do 2020. pa kar na 65 do 70 milijonov – kar je polovica delovno aktivnega prebivalstva ZDA.

Ekvadorska vizija

In čeravno se ekonomija souporabe na trenutke zazdi utopična, pa se zanjo ne ogrevajo le posamezniki, temveč celo države. Aktualni primer je Ekvador. Predsednik Rafael Correa želi spremeniti tamkajšnji sistem proizvodnje. Želi družbo, ki bo temeljila na odprtem znanju. Želi javno upravo, ki bi temeljila na odprtih vladnih podatkih, izobraževalni sistem, ki bi temeljil na odprtih učbenikih, predmetnikih in spletnem učenju, želi energetsko omrežje, v katerem bi imeli ljudje doma solarne panele in vetrnice. »To, da je neka vlada pripravljena nekaj takega podpreti in izvajati, se mi zdi zelo vznemirljivo,« meni Bauwens, ki v začetku leta 2014 odhaja v Ekvador za tri mesece kot raziskovalni direktor tega projekta. Prepričan je, da v sedanjem sistemu izdelujemo preveč stvari, ki jih moramo nato prodati. Dobesedno silimo se v potrošnjo. »Ljudem se ni treba vrniti v kameno dobo, ker zdajšnji sistem ni vzdržen,« trdi Bauwens ter nadaljuje: »V proizvodnji na povpraševanje bi denimo izdelali avtomobil, ko ga boste potrebovali, in tako preprečili odvečno proizvodnjo.«  Ocenjuje, da bi tako ohranili 80 odstotkov vsega, kar uživamo danes, energijo in vire, ki bi jih tako prihranili, pa bi lahko namenili tistim sferam, ki nas najbolj bogatijo in od koder vsi črpamo lepoto in navdih: kulturi, znanosti, inovativnosti.

Tonja Blatnik je direktorica inštituta iUFC-Institute for Universal Future Communications

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 27, decembra 2013