Začetek konca slovenščine na slovenskih univerzah?

Ali smo priče začetku konca slovenščine kot učnega jezika na univerzah? Ali slovenščini grozi, da bo postala lokalen, provincialen jezik, ki kmalu ne bo več ustrezal potrebam globalne znanosti? Smo priče začetku procesa marginalizacije slovenščine, ki morda v končni fazi pomeni celo začetek konca slovenskega jezika kot takega? Ali se pred našimi očmi dogaja zgodovina?

Za nami je dan reformacije, ko smo simbolno obeležili dejstvo, da je Primož Trubar Kranjce, Štajerce, Prekmurce, Korošce in Primorce nagovoril z »moji lubi Slovenci« in podpisal prvo slovensko tiskano knjigo. S tem je postavil temelj, na katerem stojimo še danes.

Ta temelj pa naj bi se začenjal resno majati. Tako trdita ugledna profesorja Boris A. Novak in Dean Komel v pismu z naslovom Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, ki je zaokrožilo to poletje.

Spomnimo. Ključen problem vidita v ohlapnosti 8. člena novega Zakona o visokem šolstvu, ki pravi, da »visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti programi izvajajo tudi v slovenskem jeziku«. Trdita, da gre za legalizacijo ‘umazane rabote’ nekaterih slovenskih visokošolskih ustanov, ki so velik del pouka že zdaj izvajale v angleškem jeziku, in sicer z nezakonito uporabo javnih sredstev, namenjenih študiju v slovenščini. V pismu med drugim tudi zapišeta, da »zagovorniki tega škandaloznega finančnega prelivanja prikrivajo svojo umazano raboto z arogantnim stališčem, da je slovenščina lokalen, provincialen jezik, ki ne ustreza potrebam globalne znanosti«.

Od pristojnega ministrstva, od politike in od vlade zahtevata, da zaščiti slovenski jezik na univerzah. Od javnosti pa, naj si preneha zatiskati oči in spregleda, da to pomeni začetek konca slovenščine kot učnega jezika na domačih univerzah in posledično začetek marginalizacije in usihanja slovenskega jezika kot takšnega. Temelja, na katerem stojimo.

Evropske dileme slovenskih univerz

S temi vprašanji in dilemami se ne soočajo samo slovenske univerze, ampak velika večina univerz v Evropi. Na nizozemskih univerzah recimo že nekaj časa poteka velika večina programov v angleškem jeziku, zato je Nizozemska s svojo odprtostjo neke vrste laboratorij, v katerem lahko ostala Evropa opazuje svojo zelo verjetno prihodnost.

O tem pišeta tudi profesorja v omenjenem pismu. »Poučno svarilo, kam pelje nekritična vpeljava angleščine kot učnega jezika, ponuja današnje stanje nizozemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki se je bistveno poslabšalo. Neprimerno boljšo nizozemščino danes govorijo na Flamskem (v Kraljevini Belgiji), 

Ta svet se bliskovito spreminja in staranje (ne glede na leta) pomeni predvsem to, da se določeni procesi začenjajo odvijati onkraj našega zaznavnega in miselnega horizonta.

kjer vztrajajo pri nizozemskem učnem jeziku.« Verjetno bi se s tem strinjalo tudi več sto nizozemskih profesorjev, pisateljev in kulturnikov, ki je v začetku letošnjega leta podpisalo peticijo proti angleščini na univerzah in zahtevalo od politike ter vlade, da zaščiti nizozemski jezik na univerzah. Omenjeno pismo naših profesorjev je verjetno prvi korak na poti do podobnih peticij tudi pri nas.

Osebno mi stražarjenje, prepovedi in sankcije kot odgovor na ta vprašanja niso blizu. Sploh, če gre ob tem za ignoranco do sveta, v katerem smo se vsi skupaj znašli in ga do neke mere pomagali celo sooblikovati.

Hkrati pa ni nobene dileme, da gre za skrajno resna vprašanja, na katere bo treba najti odgovore. Tako pri nas v Sloveniji kot tudi po večini ostalih evropskih držav. In širše.

Kratek stik s prihodnostjo

Moja nečakinja je slušateljica magistrskega programa Mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Program poteka v angleškem jeziku, slušateljice in slušatelji pa prihajajo iz petih različnih evropskih držav. Za sabo ima tudi že dve gostovanji na tujih univerzah prek programa ERASMUS.

Ob omembi pisma in opozoril obeh uglednih profesorjev za trenutek otrpne. V očeh ima zmedo. Pa ne zato, ker vprašanj in dilem iz pisma ne bi razumela, ampak ker so to zanjo samoumevne stvari. Nato pa sledi pomenljiv nasmešek, ki prinese razumevanje. Razumevanje do dilem v pismu, do profesorjev in do vseh nas starejših. Nasmešek razlaga, da se ta svet bliskovito spreminja in da staranje (ne glede na leta) pomeni predvsem to, da se določeni procesi začenjajo odvijati onkraj našega zaznavnega in miselnega horizonta.

Tam nekje čaka Erasmus generacija, da ta svet končno vzame v svoje roke. Z nečakinjo lahko gledam v ta svet.

Erasmus generacija

Erasmus generacija je nov pojav. Vzniknila je iz procesov evropskih integracij, brisanja notranjih meja, prostega pretoka blaga in ljudi, Erasmusovih izmenjav itd. Mednarodno dimenzijo svojih univerz cenijo zelo visoko. Brez gostovanj na tujih univerzah in brez tujih študentov pri nas si študija ne znajo več predstavljati. Izkušnje opisujejo kot zelo pomembne tudi v osebnem smislu, saj jim pomembno (so)oblikujejo način mišljenja in pogled na svet.

Globalno dimenzijo imajo ponotranjeno, tako kot nacionalno. Morda je to v tem smislu prva prava globalna generacija.

In morda so to prvi pravi državljani Evrope. Zanje Evropa ni predvsem skorumpirana birokratska struktura, kot za starejše generacije, ampak obet prihodnosti, različne možnosti na karierni in osebni poti.

To je generacija, ki se pripravlja na vstop na mednarodno raven. To je generacija, ki se pripravlja na kariero v globalni civilizaciji, z angleščino kot uradnim jezikom. Mednarodne izkušnje študija so zato ključne. Obvladovanje angleščine je na ravni, ki omogoča razmišljanje in natančno izražanje, nujno.

To je svet, ki vzhaja na obzorju. To prihodnost, ki se ji preprosto ne bo mogoče izogniti. Borba proti temu je nesmiselna. Morda pa celo pogubna. Tudi ali predvsem – paradoksalno – za nacionalne jezike. Tudi za slovenščino.

Preživetje jezika

Vedno v zgodovini človeštva, ko so se pojavili novi pogledi, nove interpretacije, koncepti in pristopi, so se pojavili tudi glasovi, ki so opozarjali na domnevne nevarnosti, pogrome ali celo apokalipse, ki se skrivajo za njimi. Ni malo primerov, ko so skeptiki imeli prav, vendarle pa so  praviloma nove ideje odpirale nove možnosti, dvigovale kakovost življenja in v končni fazi omogočale preživetje.

Mogoče se pred nami res dogaja zgodovina. Vsekakor smo priče vzhajanju nekega novega sveta, ki bo spreminjal razmerja tudi na tako globoki in osebni ravni, kot je materni jezik.

V tem svetu moramo našim študentom omogočiti, da končajo šolanje s čim boljšim znanjem tako slovenščine kot angleščine. V osnovni in srednji šoli bo verjetno treba še več časa posvetiti literaturi, pisanju, spretnemu in natančnem izražanju itd. Nato pa trinajst let resnega in poglobljenega ukvarjanja z jezikom v naslednjih štirih letih (na večinoma angleško govorečih univerzah?)

Dokler bo jezik bazen kreativnosti, inovativnosti, svobode in odprtosti, se zanj ni bati. Ko pa bomo morali začeti postavljati stražo, bo to znak, da smo v resnih težavah. Kajti s stražo ne moremo ohraniti pri življenju svetinje, ki nam je v bistvu nihče noče ukrasti.

nadgraditi z mojstrskimi tečaji slovenskega jezika, delavnicami pisanja esejev, delavnicami retorike itd. To je recimo eden od predlogov, ki poleg peticije proti angleščini kroži tudi na Nizozemskem.

V jezik bo treba vlagati in jezik bo treba paziti. Vendar pa je vprašanje, če je kakršno koli omejevanje mednarodne dimenzije univerz prava pot. S tem morda lahko na krajši rok res zaščitimo slovenščino kot učni jezik na domačih univerzah, vendar na dolgi rok s tem nič zares ne rešimo. Morda je to celo škodljivo za slovenščino kot tako, saj to pomeni manj možnosti, da najboljši med nami študirajo in ostanejo doma, predvsem pa seveda manj možnosti za pritok kakovostnega kadra iz tujine. To pomeni manj inovativnosti, manj kreativnosti, nižjo raven omike in v seštevku nižjo kakovost prostora kot takega. S tem tudi jezika.

Dokler bo jezik bazen kreativnosti, inovativnosti, svobode in odprtosti, se zanj ni bati. Ko pa bomo morali začeti postavljati stražo, bo to znak, da smo v resnih težavah. Kajti s stražo ne moremo ohraniti pri življenju svetinje, ki nam je v bistvu nihče noče ukrasti.

Aleš Čar je večkrat nagrajeni slovenski pisatelj in prevajalec. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 45 novembra 2019.

Preberite tudi