Za bolj pravičen in razvit svet
Aleša Mižigoj, predsednica uprave družbe Medex, pravi, da imamo vsi, ki smo se rodili v urejenem in razvitem okolju, moralno dolžnost pomagati drugim, ki tega privilegija nimajo. Tudi zato je zasnovala projekt Razvoj čebelarstva v Bangladešu.
Kaj je bil povod za projekt Razvoj čebelarstva v Bangladešu?
Tam, kjer ljudje zaslužijo v povprečju en evro na dan, je treba s svojim delovanjem prispevati, da bo svet postal bolj pravičen in bolj enakomerno razvit. Bangladeš je ena najrevnejših dežel na svetu. V to državo smo začeli hoditi že pred leti in pričeli s proučevanjem njihovega položaja na področju čebelarjenja, ki je trenutno na začetni ravni. Osnovna ideja projekta je postaviti tamkajšnje čebelarstvo na sodobno raven v dobrobit njihove dežele in ljudi. O projektu smo se najprej dogovarjali s tamkajšnjimi oblastmi, potem pa z največjo nevladno organizacijo na svetu BRAC, ki združuje preko 100.000 ljudi. Skupni cilj vseh partnerjev v projektu je pridobivanje več pridelka skozi opraševanje čebel in hkrati zagotoviti več delovnih mest, predvsem ženskam, ki v nerazvitih državah največkrat ostajajo doma.
Na kateri dosežek projekta ste najbolj ponosni?
Projekt je še vedno v začetni oz. pilotni fazi, zato težko ocenjujemo, kakšni so dosežki. Vsekakor je zadovoljstvo, da smo Slovenci prisotni na tako oddaljenem kontinentu in da imamo priložnost podpreti razvoj.
Kakšni so načrti projekta?
Najprej predati znanje organizaciji BRAC, ki bi omogočala samostojno pridobivanje medu, vzreje matic, pa tudi izdelave čebelarske opreme.
Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da slovenski managerji in managerke vračate družbi?
Menim, da imamo managerji možnost in dolžnost, da naredimo nekaj za bolj uravnotežen svet. Vesela sem, da sem rojena v Sloveniji, ker je življenje lepo, varno in kakovostno. Kot otroci smo si lahko izbrali, kje se bomo izobraževali in kako bomo v bodoče delali. V Afriki pa recimo v prvi razred pride 250 otrok, v drugega 100, v osmega pa 10. In le trije naredijo zaključni izpit. Preostali so obsojeni na životarjenje. Zato mislim, da je naša dolžnost, da odpremo oči in pomagamo tistim, ki te možnosti nimajo.