Z ‘dolgočasim’ poročanjem do višjega dobička
S celovitim poročanjem se med drugim lahko izognemo odhodu najboljšega kadra ali izgubi prihodkov zaradi spremenjenih navad potrošnikov.
Preden odgovorimo na vprašanje, v čem je postopek celovitega poročanja (ang. Integrated Reporting) drugačen od vseh ostalih poročanj, kot so na primer klasična finančna poročila, poročanja o družbeni odgovornosti, poročanja o okoljski odgovornosti in kar je še podobnih odgovornosti, si je potrebno odgovoriti na preprosto vprašanje: Zakaj poročamo? Verjetno se vsi strinjamo, da težko najdemo bolj duhamorno delo od izpolnjevanja poročil. Toda tako kot bi se morali študentje spraševati, ali se učijo zaradi ocen ali zaradi znanja, bi se morali ljudje v organizacijah, siti izpolnjevanja poročil o poslovanju in delu, spraševati, ali poročajo le zato, ker to od njih zahtevajo lokalne in evropske zakonodaje, ali zato, ker s premišljenim poročanjem dvigujejo vrednost svoji organizaciji?
Le še ena obveznost več?
Če poslušamo odzive večine domačih strokovnjakov korporativnega poročanja (naj nam izjeme oprostijo), je njihov odgovor zelo jasen. Zakonodaja predpisuje, kaj moramo poročati. Če bi zakonodaja predpisovala manj, bi z veseljem poročali manj ali pa sploh nič. Učimo se zaradi ocen. Če lahko pridemo do ocen brez učenja, toliko bolje.
Najbolj splošni prikaz mehanizma in elementov celovitega poročanja.
Za te strokovnjake je bil že sistem GRI, tj. poročilo o družbeni odgovornosti, nadloga, ki je zmotila ustaljeni tok lagodnega finančnega poročanja. Zdaj pa se je pojavila še nova nadloga, ki si je dala ime celovito poročanje, ta pa nalaga novo delo, nove dolžnosti. Od nas želi, da izkažemo povezanost med finančnimi in nefinančnimi elementi v našem podjetju ter da opredelimo, kako vsi kapitali delujejo na poti ustvarjanja dodane vrednosti. Kaj nam je tega treba bilo? Taki odzivi so pričakovani povsod po svetu in ne le v Sloveniji.
Klasična poročila se osredotočajo na drevo, celovito poročilo pa najprej na gozd šele na to na drevesa in veje.
Toda praksa iz tujine kaže, da če poročanje jemljemo kot sredstvo za dosego boljših poslovnih rezultatov in ne le kot nujno zlo, lahko delo, povezano s poročanjem, morda le opravimo z nekoliko več zanosa. In ne le to. V času, ki postaja vedno kompleksnejši za razumevanje, kjer so tradicionalne panoge prisiljene vstopiti na neznana področja, kjer inovacije vsak dan spreminjajo naša življenja in naše delo, kjer se bije težka bitka za najboljše kadre, pa je celovito poročanje pravzaprav lahko (edino) zagotovilo za obstoj naše organizacije tudi v prihodnosti. Ne le da nam na poti razkrije naše rezerve v stroških, ampak, kar je dosti težje, tudi razodene področja, kjer lahko aktiviramo skrite potenciale.
Ali ustvarjanje dodane vrednosti?
Toda sprejeti dejstvo, da je cilj celovitega poročanja pravzaprav ustvarjanje dodane vrednosti, terja čas. Tako kot sprejeti dejstvo, da je katera koli aktivnost, katere končni cilj ni ustvarjanje dodane vrednosti, nesmiselna. Ko podjetja dojamejo priložnosti celovitega poročanja, se situacija radikalno spremeni. Prav nobeno podjetje, ki je stopilo na pot celovitega poročanja, tega ni storilo zaradi ocen, ampak zaradi pozitivnih učinkov na končni rezultat, ki se prvenstveno izraža v EBITDA ali EBTD. In ni jih malo.
Družbena odgovornost podjetja bi se morala prej ali slej poznati tudi v finančnih kazalcih. Jo tam tudi zares vidimo?
Recimo ENI, Generali, BASF, Danone, Deutsche Bank AG, Microsoft Nestle, Novartis Unilever že vedo, da vzpostavljanja takega poročanja zaradi usklajenega razmerja med vsemi šestimi kapitali organizacije in njenimi ključnimi deležniki – kot jih prikazuje tudi priložena grafika – kratkoročno in dolgoročno dviguje dodano vrednost. V Sloveniji je uvajanju celovitega poročanja trenutno še najbližje družba Gorenje.
Ključne prednosti celovitega poročanja
1. Generičnega celovitega poročila ni
Celovito poročanje ni in nikoli ne bo od zunaj predpisan standard, tako kot so na primer računovodski ali GRI standardi. Tesno povezana skupnost, ki se je na to pot že podala, si v okviru koordinatorja gibanja The International Integrated Reporting Council (v nadaljevanju IIRC) izmenjuje izkušnje, nobeno podjetje pa ne more biti drugemu neposreden vzor za definiranje izhodišč. Vsako podjetje namreč na drugačen način vključuje svoje kapitale v poslovno verigo in vsako na drugačen način zadovoljuje mrežo interesov različnih deležnikov. Tudi različne panoge in poslovni modeli terjajo različno poročanje.
2. Rezultat je pot in ne poročilo
Čeprav se postopek imenuje celovito poročanje, pa rezultat tega poročanja ni le poročilo. Večji del rezultata se pokaže v osmišljanju in ponovnem osmišljanju vseh poslovnih funkcij podjetja. Podjetje lahko deležnikom komunicira le zanemarljiv del teh rezultatov, saj komuniciranje ni nujni rezultat poročanja. Cilj celovitega poročanja se ustvarja in pokaže na vsakem koraku priprave.
3. Najprej gozd potem drevesa in veje
Za razliko od vseh drugih poročanj se celovito poročanje začne s celovitim razmišljanjem. Če se klasična poročanja začenjajo z drevesi in se v zadnjih trenutkih trudijo iz teh dreves ustvariti občutek, da vedo, kaj je gozd, se celovito poročanje najprej osredotoči na gozd, potem pa se od njega prebija do vsakega posamičnega drevesa ali celo veje. Seveda le do tiste podrobnosti, katere obstoj še opravičuje vložen trud.
4. Analiza vsakega kapitala posebej
Celovito poročanje enakovredno obravnava vseh šest kapitalov: finančnega, proizvedenega oziroma fizičnega, intelektualnega, človeškega, družbenega ter naravnega. To pa ne pomeni, da so za vsako organizacijo vsi enako pomembni. Rudniku je naravni kapital pomembnejši kot banki. Podjetju, ki deluje izključno na B2B trgu, je družbeni kapital nekoliko manj pomemben kot farmacevtski družbi. Vsaka organizacija mora zase opredeliti pomen, potencial, dejavnike (KPI) in tveganja, povezana z vsakim kapitalom posebej. To pa lahko naredi samo tako, da vsak kapital razume v povezavi z deležniki. Kapital sam po sebi je mrtev. Živ, tak ki ustvarja dodano vrednost, postane šele v relaciji z deležniki. Kapital brez deležnika je mrtev, deležnik brez kapitala pa brezploden.
5. Vsi kapitali morajo dvigovati vrednost
Navsezadnje je eden od ciljev celovitega poročanja tudi končno poročilo, ki vse kapitale spravi na skupni imenovalec. Vse kapitale, ki jih podjetje premore, moramo postaviti v odnos do ustvarjanja dodane vrednosti. Razumeti in predstaviti moramo določen element finančnega kapitala v npr. luči klimatskih sprememb. Premestiti družbeno odgovornost iz besed (samohvale) v uravnotežene finančne kazalce. Postaviti prav vse kapitale v odnos do ustvarjanja dodane vrednosti ne pomeni le konca zavor razvoja, ampak vodi tudi k npr. zaznavanju nepotrebnih stroškov. Če je organizacija razumljena celovito (enotno), potem je logično, da je odgovornost prav vsakega kapitala ena in enaka: dvigati vrednost.
Primer Gorenje
V Skupini Gorenje smo stopili na pot celovitega poročanja skladno z usmeritvami IIRC. Prvi koraki – uvajanje prvih konceptov celovitega poročanja – so se začeli leta 2016 in so že vidni v poročilu za leto 2015. Koncept ustvarjanja vrednosti (ang. Value Creation) smo kot enega osrednjih konceptov celovitega poročanja povezali z našim poslovnim modelom ter iz njega izhajajočimi poslovnimi procesi in aktivnostmi. Opredelili smo šest kapitalov, iz katerih ustvarjamo vrednost za naše deležnike na kratek, srednji in dolgi rok ter jih jasno povezali s ključnimi kazalniki našega poslovanja. Zavedamo se dolgoročnosti procesa, vendar nam celovit pristop k poročanju že danes omogoča, da transparentno izpostavimo glavne poudarke poslovanja, povezane z zgodbo o ustvarjanju vrednosti.
Uršula Menih Dokl, Skupina Gorenje