Vodenje ni gledališče, je improvizacija

Improvizator, ki stoji na odru in zaposleni v podjetjih imajo veliko skupnega: kreirati morajo nove ideje, se naučiti hitro odzivati na spremembe, ponotranjiti, da je uspeh ekipe pomembnejši od uspeha posameznika in sprejemati odgovornost za to, da se zgodba/projekt premika naprej. Kaj se managerji lahko naučite iz tehnik gledališke improvizacije?

Improvizirano gledališče, znano tudi kot impro, je oblika gledališča, pri kateri igralci delujejo spontano, brez dramskega teksta ali scenarija. Da lahko kljub temu nastane zgodba, vredna ogleda, se morajo igralci neprestano uriti v veščinah, ki so dobrodošle tudi na delovnem mestu.

Namesto joge v podjetja improvizacijo

Proti kaotičnosti poslovnega sveta se težko borimo, lahko pa se naučimo v njej prosperirati; v vsakdanjiku, ki mu vlada stres in napeti odnosi, ustvariti varen prostor, kjer se iskri od kreativnosti. Uporaba improvizacijskih tehnik v vodenju je dobro raziskana a v Sloveniji še nepoznana. Improvizacijske vaje, ki so vključene v članek, sta v svojem delu nepovezano med seboj zasnovala Keith Johnstone in Viola Spolin, dva od začetnikov gledališke improvizacije. Te vaje so kot ljudske pesmi potovale po svetu, se nadgrajevale in našle svoj prostor tudi v aplikativni improvizaciji.

Sunkovito inoviranje

Ko se soočijo s problemom ali izzivom, lahko posamezniki, vešči improvizacije, razmišljajo hitro in v trenutku pripravijo kreativne rešitve. V raziskavi vpliva tehnik improvizacije na ustvarjalnost, kjer je sodelovalo 84 udeležencev, so ugotovili, da so v ekipi, ki se je predhodno udeležila improvizacijske delavnice, v povprečju ustvarili 37 % več idej za izdelke v primerjavi s kontrolno skupino. Ideje improvizatorjev so bile ocenjene kot bolj kreativne od kontrolne skupine. Delavnice zaposlenim pomagajo preseči njihove tradicionalne vzorce razmišljanja. Kako? Včasih pomaga, če uspemo na stvari pogledati z druge perspektive, podvomiti v to, kar vemo, in v to, kar poznamo kot resnico.

Vaja: Asociacije za preboj ledu in boljšo vključenost

Pred sestankom se za 5 minut z ekipo posvetite asociiranju. Ena oseba drugi poda naključno besedo (npr. avto), druga oseba pa naslednjemu poda prvo besedo, ki mu ob tem pade na pamet (npr. cesta). Ta nato naprej poda svojo asociacijo na besedo “cesta” (npr. zamujanje). In tako naprej. Takšna vaja ima dokazano pozitiven vpliv na vključenost vseh udeležencev tudi pri kasnejšem, resnem delu sestanka.

Vaja: Preganjanje tradicionalnih vzorcev razmišljanja

Tri minute se sprehajajte po prostoru in s prstom pokažite na različne predmete, ter jih napačno poimenujte. Na primer pokažite na stol in recite: “sendvič”, pokažite na luč in recite “roža” itd. Zveni nenavadno, a že s tako preprosto vajo se postavimo v drugačno mentalno stanje, bolj odprto za novosti. To je vaja, s katero krepimo sposobnost razmišljanja z različnih perspektiv.

Če narediš napako, ti pokrijem hrbet!

Improvizirano gledališče je orodje za vzpostavljanje zaupanja v ekipah. Z vajami krepimo pozitiven odnos do napak in posledično odstranjujemo strah pred neuspehi. Na odru igramo vsi eno predstavo, kadar se zgodi napaka, se moramo soigralci potruditi, da to napako z razvojem zgodbe utemeljimo. Tudi če igramo s popolnim začetnikom, je naša dolžnost, da soigralec na odru izpade dobro. Verjamem, da bi moralo biti tudi v ekipah podjetij enako.

Gradimo, ne rušimo

Bolje je prispevati slabo idejo, kot nobene ideje. “V službi izpostavim več idej in me tudi ne boli več, če te kdaj niso sprejete. Naučila sem se bolje sprejemati ideje svojih sodelavcev,” pravi Celina Brumec, zaposlena v IBM Slovenija. Ena izmed osnovnih principov improviziranega gledališča je “ja in …“ pristop (ang. Yes, and!). Predlogov soigralcev ne negiramo, temveč jih potrdimo in nadgradimo. Na ta način se zgodba ne vrti v ciklu, temveč se odvija od začetka proti koncu.

Vaja v dvoje: »Ja in …!«

Dve osebi imata nalogo organizirati poslovni dogodek. Za to imata minuto časa. V prvem delu vaje oseba 1 poda svoj predlog in oseba 2 ga zanika. To ponavljamo eno minuto. V drugem delu uporabimo »ja in …« princip. Primer: »Zabavo bomo organizirali v Cankarjevem domu.« »Ne. Zabava mora biti na prostem.« Ali: »Zabavo bomo organizirali v Cankarjevem domu.« »Ja, in ob vhodu bo igral godalni trio«. Ugotovimo, da smo v drugem primeru ne samo da uspeli uiti začaranem krogu zanikanja, temveč tudi prišli do ideje, ki je, prvič, izven vseh lastnih okvirjev razmišljanja in, drugič, skupna.

Nasvidenje, cona udobja

Največja kreativnost se zgodi na robu cone udobja. Ko improvizirano igramo, smo pozorni na sposobnosti soigralcev. Jim je izziv prelahek, so zaradi izziva v prevelikem stresu? Tega nam na odru sami ne morejo povedati, zato se moramo naučiti branja iz govorice telesa. Ko opazimo, da je izziv pretežek, soigralcu pomagamo, ko opazimo, da je soigralec v coni udobja, ga lahko izzovemo. Predvsem je pomembno, da soigralec nikoli nima občutka, da ni kos situaciji in da bo vedno nekdo v igro vskočil ter ga odrešil, če se mu zalomi.

Vaja v dvoje: Kje so meje tvoje zmogljivosti?

Ena oseba naj skuša pripovedovati izmišljeno zgodbo, lahko pravljico, druga oseba pa posluša in podaja besede, ki jih mora prva oseba nemudoma uporabiti v zgodbi. Tako se mora znajti v situaciji. Oseba, ki daje predloge, ima dolžnost, da prilagaja hitrost podajanja besed tako, da je druga oseba ravno prav izzvana.

Komunikacija = 90 % poslušanje

Ko morajo člani ekipe delati skupaj in se odzivati na spreminjajoče se situacije v realnem času, se naučijo aktivno poslušati. „Učinkovitejše vodim sestanke in hitreje zaznavam odziv zaposlenih na informacije, ki jih podajam,“ je svojo izkušnjo z improviziranim gledališčem opisal Darko Durić, direktor in soustanovitelj Froomcare in svetovni prvak v plavanju. V finski študiji iz leta 2019, objavljeni v The European Journal of Social & Behavioural Sciences, raziskovalci govorijo o občutnem povečanju pozornosti, dvigu samozavesti in posledični porasti sodelovanja študentov po tem, ko so z njimi naredili nekaj vaj gledališke improvizacije.

Javno nastopanje: bolj strašno od smrti?

Predstavitev pred številčnim občinstvom ali vodenje sestanka s kolegi? Sposobnost samozavestnega in učinkovitega govora je pomembna veščina, ki jo mora imeti vsak_a vodja. Glosofobija ali strah pred javnim nastopanjem je ena najpogostejših fobij. Kar nekaj študij od Bruskinove študije o strahovih iz leta 1973 dalje poroča, da večina ljudi čuti več tesnobe zaradi javnega nastopanja kot strahu pred smrtjo. Nastopi in tudi številne improvizacijske vaje vključujejo govorjenje pred drugimi, zato si improvizatorji pomagamo s preprostim trikom za obvladovanje treme.

Vaja: Zmanjšaj tremo v treh sekundah.

Zajemite sapo z nasmeškom. Tako se stresne situacije loti večina ljudi in s tem telesu da vedeti, da prihaja nekaj neprijetnega, tenzija se poveča in naši možgani začnejo paničariti. Namesto tega se rajši nasmehnite in ob tem globoko izdihnite. Tako se stresne situacije loti improvizator.

Vid Sodnik je direktor šole improvizacije IGLU. Članek je bil objavljen v 52. številki MQ revije.

Preberite tudi