Videz etike za doseganje strateških ciljev

Če je do gospodarske krize veljala veriga delavnost-produktivnost-kakovost-znanje, bodo po njej veljali drugačni parametri: prijaznost, nasmeh na obrazu, sončnost, energičnost kot tržne niše … Postaja etika modna muha?

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Ključna lastnost nedoločenega človeškega je v sprenevedanju. Sprenevedanje je neposredno povezano z nevednostjo in nezavedanjem.

Vrojeni odziv človeka na etična vprašanja je vselej enak. Pod vladavino dveh suverenih gospodarjev, bolečine in ugodja (užitka) se piše etika posamičnih epoh. Posamezniki se odzivajo na dualnost bolečine in ugodja različno, včasih celo z držo dostojanstva, integritete in časti.

V Nikomahovi etiki Aristotela beremo, da je etika enaka oblikovanju značaja. Dandanes govorimo o ponovnem rojstvu dostojanstva, integritete in časti. Dinamika navad je resda tista, ki loči etično od slabosti, neobvladanosti in bestialnosti. Cona ugodja določene psihosocialne profile kvari, druge bistri. Kot nasprotje bestialnosti Aristotel definira nadčloveško popolnost, ki se preko mitov in izročil domala vseh kultur ter proto-religij v nezavednem enači s herojstvom in božanskim v izbranih nadljudeh.

Trenutno vlada etika minimuma, ki je značilna za civilizacijo blaginje in rasti kot tudi za fenomen globalizacije, ki raz-središči izvorno energijo vsakega posameznika. Opredeljuje jo zlasti njena uporabna in instrumentalna narava, in kot taka, je v službi koristi.

Etika minimuma, ki vlada danes, je uporabne in instrumentalne narave, po krizi pa bo ključna etika prave mere.

Foto: Dreamstime

V časih Sokrata in retorike »starih« pa je kot vrlina veljala etika maksimuma, vzgoje za vznik vrlin človeškega in časti. Etika maksimuma in etika minimuma sta ideji, o katerih se kontemplira v časih družbene anomije. Etika maksimuma prične razpravo z osebnimi krepostmi, ki naj bi bile posamezniku inherentne, torej vrojene: zdi se, da od novodobnega posameznika zahteva, da deluje nesmrtno. Obsedenost z napredkom in rastjo brez posluha za razvoj uniči še tako zdrav pragmatizem, kjer za etiko pravega prostora, razen na ravni besed, sploh ni.

Postavljamo tezo, da je etika trenutna modna muha, skupaj z inovativnostjo vred. Seveda je vprašljivo, čemu takšen videz etike služi oziroma, postavljamo hipotezo, da etika postaja ključna prodajna niša post-krizne dobe z ugotovitvijo »Kaj je simptom, če ne ravno resnica v pretiravanju?« Produkti, ki so se na trgu pojavili po uradni napovedi krize, so drugačni. Če je do gospodarske krize veljala veriga delavnost-produktivnost-kakovost-znanje, po krizi veljajo drugačni parametri: prijaznost, nasmeh na obrazu, sončnost, energičnost kot tržne niše, ki so nujni del prodajnega posla. Prehajamo iz etike ugodja v etiko prave mere. Dozirati ravno tolikšno stopnjo osebne svetlosti, da na trgu ne oslepi povpraševanja in prodaje.

Vendar: uporabna terminologija se spreminja hitreje kot značaji. Vmes zija prepad. Prepad zapolnjujejo trenerji duha, moči in resnice, komunikacije, strategij … Hipoteza je potrjena.

Videz stvari je plastičen, fluiden, brez kompasa in drže. Kar je potrebno, pokaže nujnost trenutnih smernic in trgov.

Etika prave mere

Glavni prodajni produkt po krizi je/bo etika prave mere. Prodajne niše se vzpostavljajo na ravni duhovnega, moralnega. Popularizacija terminov kot so družbena odgovornost, socialna inovacija, pozitivno razmišljanje, predstavljajo že potrjeni simptom.

Simptom »pozitivnosti« in »sončnosti« je benigen za tiste, ki nosijo in iščejo pravo etično držo. Le-ta je definitorna za vsakega posameznika na svoj način. Simptom »pozitivnosti« pa je obenem resnično nevaren.

Etike se ni moč učiti, še slabše je o njej razpravljati.

 

Če sledimo Aristotelu in izvorni energiji vsakega posameznika, ki mu prida pečat Jaza, ki je zanj specifičen, ugotovimo, da etika in izvorna energija posameznika tvorita celoto. Etike se ni moč učiti, še slabše je o njen razpravljati. Značaj človeka se sicer oblikuje celo življenje. Vendar, pogojeni um, ki ga posameznik potrjuje s konformizmom in etiko minimuma kaže na to, da se izvorna etičnost izgublja. In kar preostane, je razpravljanje o etičnosti. Če se o etiki razpravlja in se je ne živi, izgubimo kompas presoje med pravimi vizionarji in zgolj tistimi, ki prodajajo stare resnice v embalaže prave mere. Slednja je sicer definicija trga, a žal, ne etičnega poslovanja.

Dr. Lucija Mulej Mlakar je direktorica podjetja Molga in Budnjani.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 13, decembra 2009.