Ustavite čas in najdite svojo Indijo Koromandijo

Štiri leta in pol odgovornosti, izzivov, uspehov, zmag, učenja. Moja pot pri najbolj slavnem mačku na svetu Talking Tomu – od pogodbenika preko milijardne prodaje do dveletnega mandata predsednika upravnega odbora, ki so mi ga zaupali novi kitajski lastniki. Zgodba o uspehu, bi hitro zapisal marsikdo. Tudi jaz, saj mi ni žal niti dneva. Ni bilo enostavno, a sem neskončno hvaležen za to izkušnjo. Na prvem mestu hvala Samu in Izi Login, ki sta mi dala to izjemno priložnost. Hvala kitajskim lastnikom, ki so v meni prepoznali lastnosti vodenja, in seveda ekipi, ki je nizala uspehe.

In vendar sem najbolj hvaležen za lekcijo, ki mi jo pred leti dala moja ledvica (na Youtubu si lahko ogledate posnetek Življenje mi je dalo lekcijo življenja) in zaradi katere še slišim sebe …

S 1. marcem sem obul nove čevlje neizvršnega direktorja, zmanjšal svoje obveznosti v družbi Outfit7 in naredil potezo, ki je verjetno ne bom nikoli obžaloval.

Poklonil sem si mesec marec. Poklonil sem si čas, ko sem sebe postavil na prvo mesto, ko sem svojemu umu, telesu in duši posvetil največ časa in se jim opravičil, da sem jih zanemarjal v preteklih letih. Drži, managerji (pa tudi drugi z odgovornimi, predanimi poklici) pogosto plačujemo ceno, ki se je niti ne zavedamo.

Spokal sem kovčke in ker je Petra imela obveznosti, sem šel v Indijo z mamo in očetom. Malo naokoli, nato pa na jug na tritedensko očiščenje na ayuverdsko kliniko.

Moj stari jaz bi trdil, da nisem delal nič, ker sem odklopil in nisem pripravljal analiz, načrtov, strategij, ampak sem na verandi opazoval naravo. Novi jaz pa pravi – to je življenje. Dovolj sem spal, zdravo, redno sem jedel, dvakrat na dan po uro namenil jogi, bral, se sprehajal, klepetal, za moje telo so skrbeli najboljši terapevti, za moj um pa indijska stara modrost. Zato razmislite, kdaj si boste vi podarili en mesec. Iz svojih izkušenj si upam trditi, da se naložba vase zagotovo povrne. Ni treba v Indijo, čeprav to okolje, kjer ljudje ne hitijo, pomaga. Najdite svojo Indijo Koromandijo in poskrbite zase. Če ne boste tega storili sami, tudi nihče drug ne bo!

Bodimo hvaležni

Priznam, prve dni me je motilo, koliko je bilo zahvaljevanj, koliko molitev. Za dobro jutro, za lahko noč, ob vsakem obroku, ob vsaki masaži. Prej sem si za dobro jutro na hitro kupil sendvič v trgovini, za kavo pogosto nisem imel časa, kaj šele, da bi se zahvaljeval materi zemlji. Ne, ni problem v vrednotah, problem je v načinu življenja, ki nas potegne vase. Pozabiš biti hvaležen, da se zjutraj zbudiš, da imaš lahko tri obroke. Ko take stvari postanejo samoumevne, postane nevarno, zato se večkrat brcnem v rit razvajanega človeka zahoda. Ker tu še kako občutijo sušo, poplave. In razumejo, razumejo, kaj je pomembno.

Kakšen dogodek je bil tu praznik žetve. O tem se razmišljal kot mestni otrok, ki je sicer bil kdaj na kmetiji, a vendar sestavine za svoj obrok največkrat kupi na tržnici in v trgovini. Zemlja, Žiga, je ključna, polagajo vame modrosti. Tega se zavedam. Vendar kaj za to naredim? Spet brca? V tempu, ki ga prepogosto živimo, pozabljamo, kaj je pomembno.

Zadihajmo

No, sedaj me bodo prepričali, da še dihati ne znam, si mislim, ko se prvič posvetimo temu vsakdanjemu opravilu. Ob tem se spominjam, ko se mi je zamašil mehur in vsakdanje opravilo – odvajanje vode ni bilo več tako samoumevno. Ja, prav imate, večkrat sem se vzel v roke (brcnil v rit, če tako želite) in postal še bolj pozoren. Dihali smo kot zajci, kot psi, predihavali in odkrivali skrivnosti tega početja, ki ga brez zavedanja opravljamo vsak dan. Pa znamo biti že za to hvaležni? Razumemo, da je verjetno to ena najpomembnejših stvari? Mnogo jih je, a vendar, koliko časa dnevno posvetimo dihanju? Samoumevno nam je. Šum v svetu napredka postaja naš spremljevalec. In o naslednji lekciji niti ne razmišljamo.

Spoštujmo tišino

Tu smo se na primer najprej jezili, da je slabše kot v vrtcu. Ker so prišli in nas opozorili, da moramo biti med obrokom tiho. Ker je to čas, ki ga posvetimo hrani. Zato se najprej zahvalimo za vse, kar imamo na krožniku, potem si to ogledamo in kar je pomembno – ne jemo ne prehitro ne prepočasi. Če vsem govorite, fokus uide, zrak prihaja v trebuh. In tudi zato imajo mizo, ki ji pravijo tiha miza. Priznam, te navade, da bi jedel vedno v tišini, verjetno ne bom vzel s seboj v žep. Spoštovati tišino, predvsem drugih, in se veseliti tišine, ki jo lahko imam, tiste prave, naravne, pa je gotovo nekaj, kar upam, da postane moja navada. Za te pa pravimo, da so železna srajca.

Kako to drži. V treh tednih so nam pokazali, da je mogoče vstajati ob 4.30, da je možno dan začeti brez kave in da telo ne potrebuje toliko hrane, kot si mislimo. Če se odločiš in jutro začneš s pretegom, globoko zadihaš, se raztegneš, posvetiš prve trenutke sebi in morda narediš kaj za telo, je to navada, ki je verjetno nihče ne bo obžaloval. Sem pa ob tem pogosto spoznal, kako hitro postanemo otopeli.

Vsi imamo enako časa

Tisti, ki me poznajo, vedo, da so sladke jedi moja šibka točka in da imava s čokolado romantičen odnos. Čeprav vem, da je sladkor tisti, ki nas počasi, a konkretno uničuje, to ne pomaga, ker je navada, kot je tablica čokolade, železna srajca. Tu pa sem naredil radikalen rez. Ostal sem popolnoma brez sladkorja. Ne za vedno, a vendar, dovolj, da sem po enem tednu spoznal, kako sladka je banana. Da o tem, da so bile rozine, ki sem jih dobil nekajkrat tedensko, prava ekstaza, ne govorim. Doma sem rozine pogoltnil, eno pest, mimogrede. Tu pa užival v vsaki rozini posebej. Ja, modrost je prišla – dejstvo je, da telo izgublja energijo prek svojih čutil – okus, vid, tip, vsi tvorijo želje in hotenja. Ta pa vodijo lahko tudi v odvisnosti. In pogosto postanemo otopeli. In tako se je vredno vprašati, če še opazimo ‘malenkosti’.

Kdaj ste nazadnje zaznali vonj cvetlice? Zdaj vam lahko povem, kako izjemno diši jasmin. Več vrst ga je. In ko sem hodil proti vsakemu obroku, se je srce smejalo, ko sem gledal vrh krošenj. Zavedal sem se, da sem to včasih počel le redko. Ni časa, je izgovor, ki ga radi uporabljamo v mojem svetu. Čas je ena redkih stvari, ki nas ne diskriminira. Vsi ga imamo enako. Le na nas pa je, da včasih še opazimo kaj več, kot je igra listov visoko nad nami. Ne, to niso malenkosti, to je verjetno tisto pravo življenje. Nič ni hudega, če včasih malo zaidemo. Prav pa je, da se tega zavedamo. In naredimo tisto, kar je prav.

Sebe moramo postaviti na prvo mesto

Kdo, če ne mi, kdaj, če ne zdaj. Služba, otroci, obveznosti. Vse razumem. In vendar vem, da se nihče ne more odločiti namesto vas. Opozarjali so me. Moji najdražji: Petra, družina, prijatelji. A na koncu je vse na meni. Tudi ta zapis. Lahko zamahnete z roko. Meni pa bo koristil čez nekaj časa, ko bom spet verjetno potreboval kompas in zemljevid, ko bom pozabil, kaj je pomembno, ko bom spremenil navade in otopel ne znal opaziti malenkosti. Se zgodi, tudi najboljšim. Tudi zato je prav, da se opozarjamo, si pomagamo in se zavedamo (pa čeprav v Indiji verjamejo, da je življenj več) – tudi tisti, ki imamo radi roza očala – da Indija Koromandija ne obstaja kar sama v realnem življenju. V bistvu to ni kraj. Osebno verjamem, da je to čas, ko ste na prvem mestu vi in zato si ga morate najti/vzeti sami. In povem vam, odlično je, čeprav nimajo čokoladnih tort. Zato vam iskreno želim čim več Indije Koromandije!

Žiga Vavpotič, pobudnik projekta Simbioza, soustanovitelj Zavoda Ypsilon in neizvršni direktor v Outfit7

Preberite tudi