Umetnost spremembe

Avtorica: Ana Pleško je soustanoviteljica in direktorica Simbioza Genesis, socialnega podjetja.

Kako lahko izstopimo iz običajnih tirnic in dosežemo resnično spremembo v družbi? Ali je morda potrebno najprej spreminjati sebe, da bi lahko vplivali na svet okoli nas? Ali je morda potrebno sprejeti paradigmo, ki nas spodbuja k sodelovanju in povezovanju namesto k tekmovalnosti? Bi lahko skupno delovanje in spoštovanje različnosti prineslo večje koristi kot nenehno tekmovanje za prevlado? Jaz bi odgovorila pritrdilno in v to trdno verjamem.

Preden se lotim odgovorov na vprašanja, kako v družbi doseči spremembo in kako pritegniti ljudi na potovanje, da se priključijo in posvojijo idejo, na kratko o Simbiozi, organizaciji iz katere prihajam in ki bo letos praznovala deset let od formalne ustanovitve, sicer pa praznuje že trinajst let od prvih vseslovenskih akcij. V navezavi z umetnostjo sprememb v družbi bi se rada vrnila v davno leto 2011, ko se je vse skupaj začelo in ko nam pravzaprav nihče ni verjel, da bomo takrat povezali Slovenijo – da bomo mladi učili starejše uporabe računalnika in to naredili kar tri leta zapored ter povezali več kot 25.000 ljudi. Zgodba je nato v letu 2014 postala trajnostna in v veliko večjem obsegu živi še danes –  v Simbioza Skupnosti z več kot 220 lokacijami po celotni Sloveniji v lokalnih okoljih spodbujamo medgeneracijsko učenje, gibanje in sodelovanje; s prvo mobilno aplikacijo za starejše Magdo in z mobilno učilnico Simbioza Mobiln@, ki potuje po ruralnih okoljih po celotni Sloveniji, pod našim okriljem je še Simbioza BTC City Lab s Simbioza Digitalno akademijo in številne druge zgodbe.

Kaj sploh je www?

Zakaj vse to pišem? Ker se je ta zgodba, pobuda po spremembi začela z zelo preprostim vprašanjem Žigove babice: »Kaj je to sploh, www?« in sprožila, kot večkrat radi rečemo, ‘snežno kepo’. Sicer dokaj nedolžno vprašanje, ki je spodbudilo razmišljanje in pokazalo, da smo do naših najbližjih najbolj diskriminatorni. Nam, ‘ta mladim’, ki rastemo s tehnologijo gor, so se takrat prižgale rdeče lučke. Tu je treba nekaj narediti. Tu je treba nekaj spremeniti. In smo. In to počnemo še danes.

Kako v družbi doseči resnične premike in spodbuditi pozitivne transformacije?

Za spremembe lahko rečem, da so zapleten in večplasten fenomen. Večkrat se sprašujem, kaj sploh pomeni biti človek v družbi in kakšne so naše odgovornosti do drugih članov družbe ter do prihodnjih generacij. Spremembe v družbi so odraz nenehnega boja med obstoječimi silami in željo po izboljšanju ali preoblikovanju obstoječega stanja v skladu z idealom pravičnosti, enakosti in svobode. Treba se je zavedati, da je sprememba kompleksen proces, ki zahteva angažiranost, vztrajnost in razumevanje.

Sprememba v družbi ni linearen proces, spremembe se navadno pojavijo skozi konflikte, nasprotja, nesoglasja. Slednje je potrebno preseči skozi dialog, kompromis in sodelovanje.

Verjamem, da se spremembe najprej začnejo v notranjosti posameznika, v njegovih prepričanjih, vrednotah in zavedanju. Kot je zapisal filozof Friedrich Nietzsche:  »Sprememba ni nekaj, kar bi se dalo doseči zunanje; sprememba se začne v nas samih.« Ta notranji proces individualne preobrazbe se nato odraža navzven skozi medsebojne odnose, v interakcijah in vplivih, ki jih imamo na okolico. Kot posamezniki smo neločljivo povezani z drugimi; naše delovanje in odločitve neizogibno vplivajo na svet okoli nas. Vsak korak, vsaka beseda, vsaka izbira ima potencial za spremembo. Toda, po mojem mnenju, sprememba v družbi ni le rezultat posameznikovega delovanja, temveč in predvsem produkt kolektivnega prizadevanja. Ne gre za nalogo za posameznike, ampak za celotno skupnost, ki mora delovati skupaj in se zavzemati za skupne cilje.

Pomembno je razumeti, da sprememba v družbi ni linearen proces, spremembe se navadno pojavijo skozi konflikte, nasprotja, nesoglasja. Slednje je potrebno preseči skozi dialog, kompromis in sodelovanje. Pri spremembah v družbi gre za proces, tek na dolge proge in zahteva tako individualno kot kolektivno angažiranost.

Ampak kako pritegniti ljudi na potovanje sprememb?

To vprašanje pripelje do še enega ključnega vidika – pomen gradnje skupnosti in vključevanja. Ljudje se bodo lažje pridružili, če se počutijo del nečesa večjega od sebe, če vidijo, da njihovi glasovi in dejanja štejejo. Zato je pomembno ustvariti prostor za dialog, sodelovanje in participacijo. Ključno je ustvariti privlačno in vključujoče okolje, ki ljudi spodbudi k sodelovanju in posvojitvi ideje. To lahko dosežemo z organiziranjem dogodkov, delavnic, kampanj ali pobud, ki ljudem omogočajo, da se počutijo del nečesa večjega in pomembnega. Jaz temu pravim, da ustvarjamo skupnost, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in solidarnosti, v kateri se ljudje počutijo vključeni. Skupnost, ki se počuti povezano in podprto, je bolj pripravljena stopiti iz cone udobja in se vključiti v proces družbene spremembe.

V iskanju sprememb v družbi se pogosto znajdemo v labirintu vprašanj, dvomov in razmišljanj. Tudi to pride. Večkrat na tej poti. Kako premakniti gore, ki se zdijo nepremične; kako premagati neaktivnost, ki se zasidra v naše vsakdanje rutine in miselne vzorce?

Pomembno je tudi, da se pokažejo konkretni rezultati in uspehi, ki spodbujajo ljudi k nadaljnjemu sodelovanju in angažiranju. Na koncu gre za to, da se ljudi navdihuje, da postanejo aktivni soustvarjalci sprememb namesto pasivnih opazovalcev. To zahteva odprtost, empatijo in vztrajnost v spodbujanju pozitivnih premikov v družbi. Proces družbene spremembe se namreč ne zgodi čez noč. Potrebno je vztrajno delo in predanost. Vztrajnost v prizadevanjih, tudi če spremembe niso takoj opazne. A za to je ključno, da imamo cilje, vrednote in poslanstvo. Spremembe v družbi so namreč pogosto rezultat dolgotrajnih prizadevanj posameznikov in skupin, ki delujejo v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami.

Kako premakniti gore, ki se zdijo nepremične?

Vem, v iskanju sprememb v družbi se pogosto znajdemo v labirintu vprašanj, dvomov in razmišljanj. Tudi to pride. Večkrat na tej poti. Kako premakniti gore, ki se zdijo nepremične; kako premagati neaktivnost, ki se zasidra v naše vsakdanje rutine in miselne vzorce? Ko začnemo prepoznavati vzorce in sistemske napake, ki omejujejo razvoj družbe, in se začnemo spraševati, kaj lahko storimo drugače. Kje so priložnosti za inovacijo, za izboljšave? Kako lahko prispevamo k boljši prihodnosti? Katera dejanja lahko storim danes, da bodo imela pozitiven vpliv na jutrišnji dan? Kako lahko povežemo moči in ideje, da dosežemo več kot bi zmogli sami? Pogosto se soočamo tudi z ovirami in nasprotujočimi si interesi. Takrat se v mislih sprašujemo, kako premagati strahove, dvome in nasprotovanja ter vztrajamo v svojih prizadevanjih za spremembo. V iskanju odgovorov na ta vprašanja si dovolite, da odpirate prostor za raziskovanje, učenje in rast. In morda je prav v tem procesu razmišljanja in delovanja pot, ki jo najdemo, do trajne in pozitivne spremembe v družbi.

Ne dvomite, ali lahko majhna skupina pozornih in predanih državljanov spremeni svet

Če povlečem vzporednice in se vrnem nazaj na zgodbo Simbioze, ta ostaja po vseh teh letih še vedno zvesta svojim vrednotam in ciljem ter vztraja v prizadevanjih za ustvarjanje pozitivnih sprememb v družbi. S svojo predanostjo, inovativnostjo in vztrajnostjo tako lahko vplivamo na oblikovanje bolj vključujoče, povezane in digitalno pismene družbe, kar lahko navduši tudi druge za sodelovanje v tem nadvse pomembnem popotovanju. S svojimi aktivnostmi in projekti že kar nekaj časa uspevamo pritegniti pozornost in aktivno sodelovanje ljudi v procesu družbenih sprememb. A na koncu je sprememba proces, ki zahteva čas, potrpežljivost in predanost. Pravijo, da je potovanje pomembnejše od cilja in da je vsak korak, ki ga naredimo proti bolj pravični, sočutni in trajnostni družbi, vreden truda. A verjamem, da skozi vztrajnost, s povezovanjem in sodelovanjem lahko resnično dosežemo spremembo, ki bo odmevala skozi generacije. Naj zaključim z mislijo antropologinje Margaret Mead: »Nikoli ne dvomite, ali lahko majhna skupina pozornih in predanih državljanov spremeni svet; pravzaprav so edini, ki so ga doslej spremenili.«

Preberite tudi