Trajnostna energetska prihodnost ni (več) le izbira

Kot kaže letošnje plinsko-energetsko-geopolitično dogajanje v Evropi, prehod v trajnostno prihodnost ni več vprašanje izbire, ampak nujnost. Tudi v deželi na sončni strani Alp. Če se je še lani marsikje po Evropi ‘barantalo’ z uradnimi letnicami izhoda iz premoga zavoljo okoljskih izzivov in podnebnih zavez, je od zgodnje pomladi letošnjega leta še kako jasno, da vztrajanje pri fosilnih gorivih ni več opcija.

K zgornjemu ne pritegujejo več ‘zgolj’ podnebne spremembe, katerih posledice v obliki vse pogostejših vremenskih ekstremov smo že (pre)dolgo jemali preveč zlahka in v duhu »to se ne more primeriti nam« ali pa »to je bil le enkraten pojav«, to danes zahtevajo same geopolitične razmere.

Če smo lahko podnebne spremembe še nedolgo nazaj ‘pakirali’ v oblake abstraktnega, nam danes na vrata vse bolj bučno trka potreba po nujni zagotovitvi energetske samozadostnosti. Seveda slednja zahteva

Pospeševanje zelenega prehoda naj bi potekalo na več ravneh hkrati, cilji na vsaki pa so zelo ambiciozni. Prihranki energije naj bi znašali kar 13 %, do leta 2030 naj bi bilo že 45 % vse porabe energije v EU iz obnovljivih virov.

prilagoditve – od tehničnih oz. tehnoloških, infrastrukturnih do regulatornih in miselnih (!) –,  glede tega si nihče ne dela utvar, je pa na nas, kako hitro se bomo sedaj resno odzvali in stopili na plin.

Kdo bi si mislil, da bomo v sodobnem času, ko tako poudarjamo pomen sodelovanja in povezovanja, nenazadnje tudi pomen »demokratizacije energetike«, iskali domala ad hoc rešitve za izpad uvoženih (fosilnih) energetskih virov, ki za celotno EU predstavljajo nepredstavljiv del njene porabe energije. Pa vendar je tako. Tudi v Sloveniji.

Energetska situacija na sončni strani Alp

Načrt REPowerEU, ki ga je maja objavila Evropska komisija, pomeni usklajeno prizadevanje držav članic EU za končanje odvisnosti od ruskih fosilnih goriv in močno pospeševanje zelenega prehoda. Ta seveda zavezuje tudi Slovenijo »in prispevamo lahko le s pospešenim prehodom na čisto energijo«, je v uvodu v Poročilo o stanju na področju energetike v Sloveniji v letu 2021, ki ga je izdala Agencija za energijo, zapisala njena direktorica Duška Godina. A trenutno na tem področju zaostajamo, zaradi česar je Evropska komisija Slovenijo pozvala k sprejemanju dodatnih ukrepov za olajšanje izdajanja dovoljenj za projekte obnovljivih virov energije (OVE).

Bomo izpolnili zastavljeni 27-% delež OVE do leta 2030?
Slovenija je v letu 2020 sicer dosegla ciljni 25-odstotni delež OVE v končni rabi energije, a k temu je veliko prispevala nižja raba energije zaradi epidemije in odkup manjkajočega deleža energije od druge države članice. Ker pa se na področju vključevanja novih proizvodnih virov v sistem ni zgodilo nič pomembnega, nam po trenutnih ocenah za leto 2021 ponovno manjka 1,5 % do ciljne vrednosti. Evropska komisija je prepoznala, da obstaja resno tveganje, da Slovenija zastavljenega 27-% deleža do leta 2030 ne bo izpolnila, zato nas je v prvih mesecih leta 2022 pozvala k sprejemanju dodatnih ukrepov za olajšanje izdajanja dovoljenj za projekte OVE, vključno z vetrnimi elektrarnami na kopnem in sončnimi elektrarnami. Analiza agencije je že v letu 2019 pokazala, da bi lahko v primeru dejanske izvedbe vseh na javnih pozivih izbranih projektov v letu 2023, ko se iztečejo roki za izvedbo večine projektov, proizvodnjo električne energije iz OVE, ki je vključena v podporno shemo, več kot podvojili, od tega večino iz vetrne energije. – Duška Godina v uvodu Poročila o stanju na področju energetike v Sloveniji v letu 2021 Agencije za energijo

Pospeševanje zelenega prehoda naj bi sicer potekalo na več ravneh hkrati, cilji na vsaki od njih pa so zelo ambiciozni. Prihranki energije naj bi znašali kar 13 %, do leta 2030 naj bi bilo že 45 % vse porabe energije v EU iz obnovljivih virov. Tega leta naj bi bila na voljo vsa infrastruktura za proizvodnjo, uvoz in prenos do 20 milijonov ton vodika, od česar naj bi v EU proizvedli polovico. A do takrat bo treba premostiti tudi morebitne motnje v oskrbi z zemeljskim plinom, ki so v času priprave tega poročila v EU že prisotne. Slovenija je močno odvisna od ruskega plina, kar je predvsem za industrijske uporabnike velik problem, saj le 13 % uvoženega plina porabijo gospodinjstva, poudarja prva dama slovenskega regulatorja Godina.

Energetska slika Slovenije v letu 2021

Skupna poraba slovenskih odjemalcev zemeljskega plina je bila 10.163 GWh oz. 6 % več kot leto prej in največ od leta 2010. Poraba se je na splošno povečala pri vseh skupinah odjemalcev, po prenosnem sistemu pa je bilo prenesenih 28 % manj zemeljskega plina kot leto prej, in sicer 12.015 GWh. Znižanje je posledica bistvenega znižanja količin prenosa do sosednjih prenosnih sistemov, medtem ko se je prenos za potrebe domačih odjemalcev v primerjavi z letom prej povečal. Večja je bila tudi skupna poraba elektrike, in sicer za 3,1 % več kot leta 2020, z domačo proizvodnjo pa smo lani pokrili 82,9 % porabe električne energije končnih odjemalcev. Pokritost porabe z domačo proizvodnjo je bila nižja kot predlani, ko je znašala 92,6 %. V proizvodnih enotah, ki so priključene na prenosni ali distribucijski sistem, je bilo lani proizvedene 14.423 GWh električne energije, kar je 1.325 GWh oz. 8,4 % manj kot leta 2020. Pri tem je bilo iz proizvodnih naprav na obnovljive vire prevzete 5.292 GWh (4 % manj) elektrike, iz elektrarn na fosilna goriva 3.720 GWh (11,3 % manj), iz krške nuklearke, proizvodnjo katere si polovično delita Slovenija in Hrvaška, pa 5.411 GWh (10,4 % manj) električne energije. K proizvodnji električne energije iz domačih virov v največji meri prispevajo velike hidroelektrarne, termoelektrarne in jedrska elektrarna, ki so v Sloveniji priključene na prenosni sistem električne energije. Manjši del proizvodnje iz domačih virov je priključen na distribucijski sistem električne energije. Zaradi pomembnega deleža proizvodnje električne energije iz hidroelektrarn je skupna proizvodnja iz domačih virov močno odvisna od hidrologije v posameznem obdobju.

Več kot apel zaskrbljenega Evropejca oz. Evropejke

Po podatkih Evropske komisije je sicer samo lani EU z ruskim plinom pokrila več kot 40 % celotne porabe (plina), naftnih potreb je v 27 % pokrila z nafto iz Rusije, uvoz ruskega premoga pa je predstavljal 46 %. Energija je tako predstavljala 62 % celotnega uvoza EU iz Rusije in je stala 99 milijard evrov. Rusija je sicer od izvoza fosilnih goriv v EU samo v prvih dveh mesecih invazije na Ukrajino zaslužila približno 44 milijard evrov, do začetka septembra pa že 87 milijard.

Ruski zaslužki presegli stroške invazije

Po analizi Centra za raziskave energije in čistega zraka (CREA) so ruski zaslužki od izvoza nafte, plina in premoga v šestih mesecih, odkar je napadla Ukrajino, presegli skupne stroške invazije. Ruski prihodki od izvoza fosilnih goriv so od februarja do avgusta dosegli skupno 158 milijard evrov v primerjavi s 100 milijardami, kolikor naj bi vojna stala Kremelj. Največji ruski uvoznik fosilnih goriv je bila EU (85 milijard evrov), sledile so ji Kitajska (35 milijard), Turčija (11 milijard), Indija (7 milijard) in Južna Koreja (2 milijardi).

Si lahko predstavljate te številke? Z njimi se sicer niti ne bi ukvarjali v tej meri (kot se nismo v preteklosti), če ne bi k temu težile silnice onkraj naših domov.

Že v začetku marca je francoska energetska ministrica Barbara Pompili dejala, da se je treba bolj kot kdajkoli prej znebiti ruskih fosilnih goriv in fosilnih goriv na splošno, saj da je na kocki tako potreba po pospešitvi boja proti podnebnim spremembam kot – kar vidimo torej danes – kratkoročna zanesljivost oskrbe na evropski celini. Dobra novica je, da bi po junijski napovedi think-tanka Ember Evropa lahko do leta 2035 dosegla skoraj popolnoma razogljičen elektroenergetski sistem 

Po podatkih Evropske komisije je samo lani EU z ruskim plinom pokrila več kot 40 % celotne porabe (plina), naftnih potreb je v 27 % pokrila z nafto iz Rusije, uvoz ruskega premoga pa je predstavljal 46 %. Energija je predstavljala 62 % celotnega uvoza EU iz Rusije.

brez dodatnih stroškov glede na sedanje načrte in brez ogrožanja varnosti oskrbe. Rast osrednjih dveh zelenih tehnologij se mora sicer po njihovem v obdobju 2025—2035 v primerjavi z zadnjim desetletjem štirikratno povečati. Modelirana širitev sončne energije je ob tem lahko tudi neenakomerno porazdeljena po Evropi – trenutno 69—72 % rasti pokriva le pet držav: Nemčija, Italija, Španija, Francija in Poljska. To so države z visoko razpoložljivostjo sončnih virov in/ali zemljišč, kar pomeni, da je proizvodnja stroškovno učinkovita.

Nadgradnja sistema in štirikratno povečanje vetrnih in sončnih zmogljivosti bi po oceni omenjenega think-tanka zahtevala dodatne vnaprejšnje naložbe v višini 300 do 750 milijard evrov. Večji začetni stroški kapitala teh tehnologij pa »bi se izravnali, saj bi se izognili stroškom ogljika ter kapitalskim in operativnim stroškom, povezanim s fosilnimi in novimi jedrskimi zmogljivostmi«, navaja Ember. Evropa bi z opuščanjem dragih fosilnih goriv v korist zelene elektrifikacije do leta 2035 namreč prihranila približno 1 bilijon evrov.

Trenutna situacija nam daje še dodaten impulz, da si zagotovimo energetsko neodvisnost – z energetsko mešanico, kjer imajo pomembno vlogo obnovljivi viri energije. V Petrolu na izzive odgovarjamo z novimi tehnologijami na področju fleksibilnosti omrežja in hrambe energije ter z gradnjo lastnih zmogljivosti za proizvodnjo elektrike iz OVE. Iz naslova slednje danes dosegamo že skoraj 170 GWh. K prehodu v nizkoogljično prihodnost pomagamo tudi različnim energetskim odjemalcem – pri izboljševanju energetske učinkovitosti in povečevanju deleža OVE. Hkrati pa Slovenija kot dežela raznolikih naravnih virov v sebi nosi velik potencial in odpira številne priložnosti za umestitev projektov, ki jih napaja sonce in poganja veter.

Mag. Jože Bajuk, član uprave Petrola

Spodbudno tudi zveni, da je Mednarodna agencija za energijo (IEA) marca sporočila, da bi lahko Evropa z diverzifikacijo oskrbe in s hitrejšo vpeljavo sončnih in vetrnih elektrarn uvoz ruskega plina v enem letu zmanjšala za več kot 50 bcm/leto, torej približno za tretjino. A seveda nismo nič naredili, če bi države po drugi strani povečale rabo premoga ali v obstoječih plinskih elektrarnah uporabljale nafto. Zatorej je ključno – in zdaj to ni več le apel okoljsko zaskrbljenega Evropejca! —, da EU stopi na pot karseda odločnega pohoda proti trajnostni energetski prihodnosti.

Sonce – energija, ki poganja življenje!

Sonce je glavni vir energije, ki poganja življenje na tem našem krasnem planetu in naravnost trapasto je, da tega vira ne izkoriščamo bolj smelo za naše lastne potrebe po energiji.  Seveda na karseda učinkovit in za okolje čim manj obremenjujoč način, pri čemer ostajajo izzivi pridobivanja surovin tako za samo fotovoltaiko kot za baterijske sisteme, ki bi morali dopolnjevati tovrstne tehnološke sisteme, da bomo te res lahko upravičeno vključevali med t. i. trajnostne rešitve za energetsko prihodnost. Kljub temu da gre pri fotovoltaiki za naglo rastoč obnovljiv vir energije, celo najbolj med obnovljivimi viri, pa – prav tako po oceni IEA – svet še vedno prepočasi prehaja

Po oceni IEA svet še vedno prepočasi prehaja v dekarbonizirano prihodnost. Prepočasi, da bi do leta 2050 dosegel neto ničelne izpuste.  

v dekarbonizirano prihodnost. Prepočasi, da bi do leta 2050 dosegel neto ničelne izpuste.   

A opogumljajoče je, da se je poraba držav za investicije v čisto energijo od konca lanskega oktobra povečala za 50 % in je dosegla rekordno raven v višini 710 milijard ameriških dolarjev. Pa tudi, da je IEA še lani napovedala, da bi po scenariju ‘Net Zero do leta 2050’ sončna energija prispevala približno 20 % svetovne porabe energije, ta vir pa bi bil tako največji svetovni vir električne energije. Sončne fotonapetostne kapacitete naj bi se tako do leta 2050 povečale 20-krat, vetrna energija pa naj bi zrasla za 11-krat, napoveduje agencija, ki ne zanemari tudi pomena hidro- in geotermalne energije. Slednje še sploh ne gre zanemariti v luči preklopa (plinskih) ogrevalnih sistemov na toplotne črpalke. Ko torej govorimo o dekarbonizaciji energetike, zelo dobro vemo, kam, kako, zakaj in za koga. Smer je torej (tudi politično) jasna,

Ko govorimo o dekarbonizaciji energetike, zelo dobro vemo, kam, kako, zakaj in za koga. Smer je jasna, tehnologije imamo, denar tudi, razlogi pa se (zelo jasno) razgrinjajo tako znotraj kot izven našega evropskega okna. Le pospešiti moramo korak. Konkretno.

tehnologije so (že dolgo!) na voljo, denar tudi (temu pritrjujejo tudi številke na www.energyandcleanair.org), razlogi pa se (zelo jasno) razgrinjajo tako znotraj kot izven našega evropskega okna (če nam že po vratih udriha nujnost po energetski samozadostnosti). Le pospešiti moramo korak. Konkretno.

Za koga? Za nas, Evropejce. Za nas, prebivalce planeta Zemlja. Za planet Zemlja.

Zadnje leto je bilo na energetskih trgih izjemno zahtevno tako s stališča izjemne podražitve energentov kot tudi samih cenovnih nihanj. Ta kriza je pokazala nujnost nadaljevanja in pospeševanja investicij v obnovljive vire, trajnostno prihodnost in odmik od fosilnih virov. V Skupini GEN-I se zavedamo pomena in nujnosti vlaganja v zeleno preobrazbo, že dlje časa. V GEN-I smo zato že pred leti pričeli s promocijo sončne energije. Najprej s sončnimi elektrarnami za samooskrbo individualnih hiš, pa potem nadaljevali s sončni elektrarnami za podjetja ter v letošnjem letu postavili največjo sončno elektrarno z močjo 17 MW v Severni Makedoniji. Slovenija je sicer na področju investicij v obnovljive vire v splošnem zaspala. Zato je nujno potrebno nadaljnje pospeševanje solarizacije z zakonodajo, ki bo olajšala investitorjem izgradnjo večjih proizvodnih enot in čim širšo rabo sončne energije.


Dr. Igor Koprivnikar, predsednik uprave GEN-I

Avtorice: Ddr. Alenka Lena Klopčič je nekdanja urednica in direktorica Energetike.NET, sedaj direktorica svetovalnega podjetja Pikanai.* Mag. Tina Štrukelj je strokovnjakinja za ogljično nevtralnost, pravnica in direktorica podjetja Infinite pure solutions.* *Pričujoči zapis odraža izključno stališča avtoric in ne organizacij, s katerimi sodelujeta.

Preberite tudi