Težava in rešitev imata iste korenine: Produktivnost

Sposobnost biti boljši od drugih – narediti več, narediti bolje, narediti drugače – poganja gospodarsko rast. V središču te sposobnosti je človek. Kadar so njegove sposobnosti skromne ali se ne uporabljajo zadosti, zakrnijo. Potem padejo plače, izginjajo delovna mesta, proračun pa se sprazni.

Harvardski profesorji so učeni in razgledani ljudje. Navadno pa ne vedo veliko o majhnih državah, ki nimajo usodnega vpliva na globalne ekonomske tokove. Ko je Gary P. Pisano, ki že dobri dve desetletji poučuje harvardske študent ekonomije, na Poslovni konferenci Portorož opisoval, kako se države napačno odzivajo na krizo, so se mnogi v občinstvu muzali: zdelo se je, kot bi profesor Pisano namenoma navajal stvari, ki smo jih v Sloveniji že preizkusili – in v praksi ugotovili isto kot on: da ne delujejo.

Zgrešene tarče

Kot zgrešene ukrepe je izpostavil ostro varčevanje, obsežno proračunsko zapravljanje in trgovinski protekcionizem. Seveda ni vedel, da smo v Sloveniji šele letos – in to po tem, ko smo se prejšnja leta krepko zadolževali –, prvič poskusili resneje varčevati, medtem ko ima trgovinski protekcionizem pri nas večinoma podobo odpora proti tujim naložbam. Dejstvo je, da so naši ekonomski obeti tako po eksperimentu z zadolževanjem kot z varčevanjem, ki je ohromilo potrošnjo, še vedno negativni. Toda dr. Pisano ima rešitev: rast produktivnosti dela. A ta je skregana z uveljavljeno slovensko ekonomsko politiko. O produktivnosti dela se v Sloveniji ne govori naglas. Če se začne, so take razprave hitro diskreditirane, češ da je to propaganda izkoriščevalskega kapitala. Kot da delovna mesta nimajo nič skupnega z delom in količino dela! Gary Pisano zagovarja svojo tezo skozi prizmo gospodarske rasti.

Gary Pisano: “Produktivnost dela je mogoče dvigniti na tri načine: (1) z večjo kakovostjo človeških virov, (2) njihovo boljšo uporabo in (3) izboljšano tehnologijo, ki je na voljo delavcem.” Foto: Nejc Lasič

Če v neki družbi upade sposobnost za privabljanje in ustvarjanje dobro plačanih delovnih mest, se to pokaže v plačni stagnaciji in brezposlenosti, kar vodi v upad ekonomske rasti. Takojšnja posledica tega je proračunski primanjkljaj. »Primanjkljaj je posledica, ne vzrok,« poudarja Pisano, zato se je treba lotiti reševanja vzroka, ne posledice. Rast produktivnosti dela je tako v osrčju vzroka vseh težav in s tem tudi rešitve. Kajti če se bo povečevala produktivnost dela, se bo povečevala tudi gospodarska rast, je prepričan harvardski profesor.

Tri poti za dvig produktivnosti

Produktivnost dela je mogoče dvigniti na tri načine: (1) z večjo kakovostjo človeških virov, (2) njihovo boljšo uporabo in (3) izboljšano tehnologijo, ki je na voljo delavcem. Ker se še tako hitri delavci z lopato ne morejo kosati z bagerjem, je treba investirati v infrastukturo in tehologijo, ki neposredno vpliva na produktivnost (3). Z ustreznimi poslovnimi modeli je treba zasnovati poslovne procese tako, da se z vsakim virom ravna skrbno in za večjo storilnost (2). Vse pa se začne pri takšnem šolanju in usposabljanju, da ljudje pridobijo kar najboljše sposobnosti in znanje (1). Potem pa je to treba spraviti v pogon, saj gospodarsko rast poganja sposobnost, da si v nečem boljši od drugih. »S sposobnostmi je tako kot z mišicami: če jih ne uporabljaš, splahnijo,« dodaja Pisano. Zato je za vsako državo nujno, pravi, da ohranja proizvodnjo, saj tako podjetja in ljudje, ki v njih ali za njih delajo, ostajajo v pristnem stiku z izdelkom, s čimer krepijo svoje razvojne kompetence: »Brez proizvodnje se izgubi sposobnost inoviranja.« 

Pisano h kakovosti človeških virov (1) šteje tudi sposobnost privabljanja in ohranjanja dobrih ljudi. Povedal je, da doktorski naziv v ZDA pridobi 67 odstotkov Neameričanov, torej ljudi, v katere so vlagali v drugih državah. V Sloveniji, denimo, je statistični urad izračunal, da je v diplomanta vloženih 215.000 evrov. Ko jih pet odide v tujino in se ne vrne, z njimi odide tudi dober milijon evrov, ki postane kapital nekega drugega okolja.

V naravoslovju od malih nog

»Če bi Slovenci postali znani kot reševalci problemov, če bi razvili take kompetence, bi bilo to izjemno. Evropa je v tem dobra. Potem je sporočilo investitorjem jasno: zato, da ste lahko tu, morate plačati več, vendar se vam bo splačalo,« spodbuja Pisano.

Prenizko dodano vrednost lahko presežemole s krepitvijo človeških virov.

V slovensko tehnološko kompetenco, ki je neporedno povezana z reševanjem problemov, verjame tudi Christof Droste, generalni direktor Helle Saturnus, ki to poudari ob vsaki priložnosti. Na Managerskem kongresu v Portorožu je marsikoga presenetil, ko je  dejal, da je dobrih 100.000 brezposelnih »mala malica«. Slovenci bi s svojim tehnološkim znanjem lahko poiskali tržne vrzeli, ki jih obvladuje zelo malo ponudnikov, in jim začeli konkurirati s svojimi rešitvami. Prepričan je, da bi s takšnim pristopom v nekaj letih brezposlenost postala stvar preteklosti. Pred kratkim objavljeni rezultati osnovnošolskih otrok so potrdili tako razmišljanje, saj so se v mednarodni primerjavi slovenski osnovnošolci odrezali zelo dobro prav v naravoslovju – od kemije in fizike do matematike.

Zakaj bi bili sindikati zagovorniki večje storilnosti

Če so tehnološki nastavki v znanju mladih dobri, pa razmere za njihov zagon v praksi niso tako optimistične. Pisano med dejavnike, ki krepijo razvoj, uvršča: davčno politiko, ki spodbuja naložbe, poslovno okolje, vabljivo za tuja vlaganja, naložbe v tehnološko infrastrukturo, kakovostno korporativno upravljanje, mobilnost zaposlenih in varnostno socialno mrežo, ustrezne imigracijske postopke in sindikate, ki dajejo prednost delovni produktivnosti pred trdim  varovanjem delovnih mest. Teh pogojev v Sloveniji večinoma nimamo izpolnjenih. Na vprašanje, kako si predstavlja dialog s sindikati, odgovarja, da jih je treba popeljati od industrije do industrije, kjer je sindikat zaradi nepopustljivosti in nerazumevanja škodoval delavcem. »Ameriška avtomobilska industrija je primer tega. Sindikati so vztrajali pri plačilu 35 dolarjev na uro. Tega industrija ni vzdržala, dve tretjini zaposlenih pa je ostalo brez dela. Tisti, ki še delajo v njej, so danes v povprečju plačani 14 dolarjev na uro.«

Pisano meni, da si sindikati in management delijo skupen problem: organizacijo in podjetje je veliko laže voditi kratkoročno kot dolgoročno. »Tako kot je za vodilne Wall Street izgovor, da ne vodijo podjetja z vizijo dolgoročnega razvoja, so tudi vodstva sindikatov kratkoročno naravnana. Zanimajo jih samo ugodnosti trenutno zaposlenih, ne razmišljajo pa o tistih, ki bodo zaposleni čez pet ali deset let.« Če bi jih skrbelo, bi se osredotočali prav na produktivnost dela in elemente, ki jo povečujejo, kot je denimo šolanje delavcev, trdi Pisano. »Konec koncev pot do višjih plač pelje samo skozi višjo produktivnost dela.« Ali rečeno drugače: prenizko dodano vrednost, ki je ključni problem Slovenije, lahko presežemo le s krepitvijo človeški virov v vseh oblikah. Da nam to uspeva, bomo vedeli, ko bodo zrasli kazalniki produktivnosti dela. Ker je treba to doseči brez čezmerne obremenitve ljudi, to zahteva uveljavitev filozofije »delati pametno«. Postaviti okvire, kaj to pomeni – od poslovnega modela in poslovnih procesov do razvoja ljudi in organizacijske kulture – pa je v prvi vrsti naloga in odgovornost managementa. Temu smo se tudi zavezali v Zavezi za uspešno prihodnost 15/2020.

Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager 2005 - 2017, generalna direktorica GZS. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 23, decembra 2012

Preberite tudi