Sram nas je tistih brez sramu

O čem zadnje čase največ govorimo v managementu? Odgovor je na dlani: o ugledu našega poklica, o sramotilnem odnosu politike in javnosti do managerjev in o tistih, ki so prestopili moralne meje managementa. Kaj narediti glede tega, je nenehen izziv. Kako dopovedati gnilim jabolkom, da nas je sram, da jih ni sram? Sram nas je “kolegov”, ki ne izplačujejo plač in prispevkov, v javnosti pa mirno razlagajo, kako zadovoljni in ponosni so. Sram nas je tistih, ki pošljejo podjetje v stečaj, ker ne vidijo prek zidov svojega ega, in jim pri tem ni mar za bolečino celotne regije. Sram nas je posameznikov, ki so brezobzirno zadolžili podjetja zaradi lastnih ciljev, in institucij, ki so jih s kupi poceni denarja k temu podpihovale, zdaj pa v paniki tolčejo okoli sebe. Sram nas je tistih, ki mislijo, da so dobri gospodarji, čeprav so v enem mandatu prepolovili vrednost podjetja. Sram nas je odgovornih, ki ne čutijo odgovornosti do upnikov, podizvajalcev, okolja, države … Sram nas je osebkov, ki upogibajo, prepogibajo in prelamljajo zakon, in sram nas je poklicanih institucij, ki jim niso sposobne stopiti na prste. Sram nas je tistih, ki delajo v managementu, a niso managerji. 

Manager je oseba, ki jo nenehno skrbi za podjetje in vse, povezane z njim – od lastnikov in zaposlenih, dobaviteljev in kupcev pa vse do okolja, lokalne skupnosti in države. Zato je glavna vloga, ki jo ima, vloga koordinatorja številnih bolj ali manj upravičenih interesov, ki se spletajo okoli družbe, ki jo vodi. Če samo malo preveč potegne na eno stran – k lastnikom, k zaposlenim, k okolju … – in zanemari potrebe in vpliv drugih, ne bo uspešen. Biti mora mojster ali mojstrica ravnotežja. In vseskozi paziti, da ga/je lastne želje ne zapeljejo. 

Manager mora biti mojster ravnotežja.

Pred kratkim je bilo dokazano, da oblast, vpliv in moč dejansko vplivajo na posameznikove zaznave in dojemanje sveta ter sebe. 

V telesu osebe, ki je visoko napredovala, se začnejo določene kemične reakcije spreminjati tako, da oseba verjame, da je nad drugimi, da ji pripada več. V ZDA so to dokazali s primerom piškotkov: trem študentom so dali matematične naloge, pri čemer sta jih dva reševala, tretji pa jih je pregledoval. Ta je samodejno prevzel vlogo šefa. Sredi reševanja so jim prinesli pet piškotov. Najprej je vsak vzel enega. Raziskovalci so sklepali, da petega ne bo vzel nihče, ker nam to preprečujejo družbene norme lepega vedenja, zanimalo pa jih je, kaj se bo zgodilo s četrtim piškotom. Tega je skoraj po pravilu vedno pojedel tisti, ki se je videl kot šefa. In pojedel ga je z bolj odprtimi usti in manj oziranja na drobtine, ki so padale naokrog, kot tisti, ki so matematične naloge le reševali. Nič kaj lep pogled na vodje. 

In vendar, iz teh očitnih sprememb, ki se dogajajo, ko ljudje dobimo moč, a tudi odgovornost, izvira tudi sindrom velikega ega (in ljudska modrost, da oblast človeka pokvari). 

V telesu osebe, ki je visoko napredovala, se začnejo določene kemične reakcije spreminjati tako, da oseba verjame, da je nad drugimi, da ji pripada več.

Toda velik ego je tako v politiki kot v poslu nujno zlo. Brez vere vase težko hitro sprejemamo pomembne odločitve, hitrost pa je čedalje odločilnejši dejavnik uspeha. Hkrati pa sta velik ego in samozaverovanost največje managerjevo tveganje. Če preveč verjame le sebi, potem premalo posluša opozorilne signale drugih. Karizma takih posameznikov navadno zgori v plamenih zadnjih katastrofalnih odločitev. 

Treba je potegniti črto med prav in narobe.

Da bi manager ostal uspešen, mora iskati načine, kako ugnati lastni organizem in psiho. Upreti se mora skušnjavi negovanja nevarnega ega in zapiranju v slonokoščeni stolp. Kako? Tako da ostaja z nogami na tleh, da se obkroži s posamezniki, ki nimajo prirojenega gena za kimanje, da nenehno teži k temu, da je boljši, in da ga motivira razvoj družbe, ki jo vodi, ne lastnega imetja. Zadnje naj pride kot zaslužena posledica dobro opravljenega in odgovornega dela. 

Biti manager je eden najbolj častnih poklicev. Manager vpliva na usode veliko ljudi, celo tistih, ki jih ne pozna. Klic v našem združenju po prevetritvi pogleda na management je čedalje glasnejši. Managerji, ki opravljajo svoje delo odgovorno, imajo dovolj tega, da jih slabi spravljajo v kazenski položaj. A kot je rekel eden izmed članov: “Saj slabih ni tako veliko, le njihova senca je zelo dolga.”

“Saj slabih ni tako veliko, le njihova senca je zelo dolga.”

Mnogi, ki so se izneverili bistvu managementa – biti dober gospodar in skrbeti za družbo – so se že sami izločili ali jih je izločilo okolje. Zdaj je na potezi tretja veja oblasti, da končno pokaže, kolikšna je vrednost slovenske gospodarske zakonodaje. A hkrati ko se bo presojalo, kaj je kdo naredil narobe, bodo morali tudi sodniki najti ravnotežje. Niso vsi, ki so obtoženi in omadeževani v medijih, lumpi. Treba je potegniti črto med prav in narobe. V dobro managementa, gospodarstva in družbe. V dobro nas samih. 

Sonja Šmuc Uvodnik je bil objavljen v MQ reviji št. 15, septembra 2010.

Preberite tudi