Sporočilo v steklenici
Spoštovani organizatorji današnjega dogodka, vaša pobuda, da se vsaj za to priložnost kolumnistično reaktiviram, me je hočeš nočeš vrnila dobro desetletje nazaj, ko sem svoje umotvore dokaj redno objavljal v mariborskem dnevniku Večer. V prosti formi in poljudnem izboru vsebin sem se loteval v glavnem tega, kar mi je najbližje in o čemer, tako sem vsaj mislil, največ vem oz. najbolje poznam. Od zgodovine in glasbe do analize človeških vrlin in slabosti ter z njimi pogojenih brezčasnih družbenih pojavov z vsemi anomalijami vred. To pisanje mi je morda prineslo ščepec drugačne prepoznavnosti, me enkrat celo približalo laskavemu nazivu prejemnika Boba leta, gotovo sem si nakopal tudi kakšno zamero, a vse skupaj je ostalo omejeno na ozek del dnevnega bralstva severovzhodne Slovenije, dosti dlje in širše namreč ni seglo.
Z izjeme ene kolumne, ki je na mojo veliko grozo postala pravi virtualni hit. Pod naslovom Državni sovražnik je izšla v kriznih časih, ko je javnost, ne prvič in ne zadnjič, okupirala debata, neposredno izzvana s sindikalnimi prizadevanji po dvigu plač v javnem sektorju. In posledična javnomnenjska delitev, vključno s klasičnimi očitki o privilegiranosti, pregovorni neučinkovitosti in celo parazitiranju javnega sektorja. Nenazadnje, najbrž se boste spomnili, so bile takrat še posebej popularne teorije o zveličavnosti vsega zasebnega napram javnemu, vključno s kulturo, ki naj si sama na trgu prisluži sredstva za svoj obstoj. Ali pa crkne.
Kar se s perspektive izginjajoče vrste arhetipskega slovenskega garača morda sliši všečno, upoštevaje družbene zakonitosti in slovensko stvarnost pa je seveda povsem absurdno. In vodi v ustvarjanje oz. poglabljanje, po mojem povsem nepotrebnega, konflikta med javnim in realnim oz. gospodarskim sektorjem. No, v svoji kolumni sem se zoperstavil ravno tovrstnemu načinu razmišljanja, ter se postavil v bran. Ne sindikatu, ki ni brezmadežen, še manj javnosektorskemu plemstvu, čez katerega znam biti tudi sam zelo kritičen, temveč plebejski večini, na čigar plečih slonijo vitalne funkcije naše družbe. In si zato ne zasluži podcenjevanja in omalovaževanja, kaj šele demoniziranja. In kar danes, ko dejansko ostajamo brez osebja v zdravstvenih, socialnovarstvenih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ti poklici pa postajajo vse bolj neugledni in zato za mlade neatraktivni, že kaže boleče posledice in z ostrimi zobmi trga naše tkivo.
Reakcije so bili v veliki meri pričakovane. Od hvaležnega trepljanja cehovskih in stanovskih kolegov, do klasičnega repertoarja žalitev in pljuvanja čez levuharskega lenuharja, prisesanega na žulje delovnih ljudi. Dokazovanje, da skozi svojo dodatno dejavnost tudi sam delujem na trgu in neposredno prispevam v proračun, seveda ne bi imelo smisla, v večjo tolažbo so bile reakcije prijateljev in znancev iz podjetniških vrst, ki so poanto kolumne pač razumeli na način, kot je bila tudi mišljena.
No, hujša kazen je sledila čez nekaj let, ko sem po spletu okoliščin prevzel vodenje javnega kulturnega zavoda, v katerem sem bil pred tem zaposlen. In njegovo delovanje spoznal še iz drugega zornega kota. Tudi v smislu sobivanja, sodelovanja in povezanosti s t.i. realnim sektorjem oz. gospodarstvom, kar je, če sem pravilno razumel, tudi rdeča nit današnjega srečanja in druženja.
Približno sedmo leto torej opravljam funkcijo direktorja lokalnega muzeja, v bolj sofisticiranem in trendovskem jeziku sem se torej znašel v vlogi kulturnega managerja. Čeprav naj na tem mestu po pravici povem, da mi ta skovanka, vsaj v lastnem primeru, težko gre z jezika in se z njo težko poistovetim. Četudi preskočim banalnost, ki se ji reče plača, ki je vse prej kot managerska (ampak na svetu je dosti hujših nesreč), sta za to vsaj dva razloga:
Prvi je pomanjkanje kakršnekoli formalne usposobljenosti za ta, s perspektive slehernika, ugled in spoštovanje vzbujajoč naziv. Ta črni madež ali pa belo liso naturščika in samouka dodatno širim s prikritim dvomom v znanost uspešnega manageriranja. Seveda ne trdim, da usposabljanja niso dragocena in več kot dobrodošla. Zlasti na področju tistih znanj in veščin, ki praviloma niso ravno atribut povprečnega humanista ali kulturnika, ki se je pač znašel na vodstvenem položaju. A še vedno se mi zdi, da je usodnejši tisti izmuzljivi, težko izmerljivi in še težje učljivi človeški faktor in da so za uspešno vodenje neke ustanove in kolektiva, bolj od certifikata in tega, kaj na njem piše, pomembnejša strokovna avtoriteta, osebna integriteta ter delovna etika. Predvsem pa dobršna mera socialne in čustvene inteligence. Kar človek bodisi ima bodisi nima.
No, in drugi razlog, da mi besedi kultura in manager skupaj težko gresta z jezika, je dokaj globoko zakoreninjen vtis, morda predsodek, da se tisti resnični, pravi managerji, ob besedi kultura najprej primejo za denarnico. Seveda ne z namenom, da bi jo odprli.
Opravičujem se za to manjšo provokacijo, s katero ne želim nikogar užaliti. Kolumne načeloma niso zavezane popolni objektivnosti in zato te svoje besede tudi sam jemljem z rezervo. Situacija seveda ni črno-bela, pa vendarle, kdorkoli je kdaj sedel v kakšnem svetu javnega zavoda, se bo spomnil, da ob razgrnitvi letnega programa ter strukture njegovega proračuna, slej ko prej sledi vprašanje, kako pa kaj s sponzorji.
Na kar vsak direktor urno ponavlja staro mantro – kako se tozadevno trudi, ampak da ni enostavno, saj veste, interesentov je mnogo, sponzorski kolač pa se bistveno ne veča, itak si na vratih potencialnih dobrotnikov kar podajamo kljuko, kulturniki pa tekmujemo s športniki, humanitarci in sami med sabo. Kar dejansko drži. Zlasti v manjših okoljih, od koder prihajam sam, je število korporacij oz. podjetij, ki pod obvezo propagirane družbene odgovornosti odpirajo mošnjiček, mogoče prešteti na prste ene roke. Ostali del realnega sektorja, vključno z morda manj izpostavljenimi, nič manj uspešnimi podjetji, se tozadevno previdno drži ob strani oz. je pot do njega pogojena s povsem naključnimi, osebnimi vezmi. Tako smo še vedno daleč od razmer, kot jih ponekod v tujini že poznajo, in v katerih je mecenstvo oz. pokroviteljstvo nad določenim kulturnim segmentom nekaj samoumevnega in za imidž uspešnega podjetja tako rekoč obveznega.
Pod črto, pridobivanje sponzorskih sredstev oz. izražanje interesa nad poslovnim sodelovanjem med javnim in gospodarskim sektorjem je še vedno v preveliki meri zreducirano in percipirano kot dodatno fehtanje, žicanje, skratka nadlegovanje tistega, ki te preko »oderuških« davkov že tako ali tako preživlja in ki se tega, tako kot ti, tudi sam še predobro zaveda. Zato imaš vedno, ko se odpraviš moledovat, v želodcu kamen, ki si ga v zasebnem življenju sicer ne bi nikoli dovolil, za svojo ustanovo pa si ga pač pripravljen požreti. Ker pač veš, da ti bodo ravno ta, še tako skromna dodatna sredstva, omogočila, da boš svoj zavod obdržal nad gladino ali pa mu celo privoščil kak programski priboljšek.
In zato si toliko bolj hvaležen, kadar imaš na drugi strani sogovornika, ki tvojo zadrego razume in ki se obenem zaveda, da transakcija ni nujno enosmerna, ter v tebi prepozna potencialnega partnerja, v sodelovanju pa obojestransko korist.
Da še malce ublažim ton, naj omenim nedavno izkušnjo, ko smo v ciljni ravnini pred realizacijo za nas pomembnega in ambicioznega projekta ostali brez sredstev. In ko je ravno pomoč gospodarstva omogočila uspešen razplet. Med drugim smo doživeli tudi to, da je samoiniciativno, brez kakršnihkoli lobiranj ali posredovanj, sponzorsko pomoč ponudilo tudi uspešno podjetje, ki praktično z ničemer ni povezano z okoljem, v katerem deluje naš zavod in ki tozadevno tudi nima nikakršnega poslovnega interesa. Njihova odločitev je izhajala iz družbene odgovornosti v najčistejšem pomenu besede in simpatij do našega projekta in prizadevanj, za kar so izvedeli bolj kot ne slučajno.
Kar me vendarle navdaja z optimizmom in vero v boljše in učinkovitejše sodelovanje med obema, recimo temu, poloma. Predpogoj zanj pa je splošni konsenz in njegovo ponotranjenje, da se tako institucije kot njihovi managerji bolj kot na to od kod, iz javnega ali realnega sektorja, prihajajo, razlikujejo po tem, kako svoje delo in poslanstvo dejansko opravljajo oz. služijo svojemu namenu. In da so v resnici prepleteni in soodvisni dosti bolj, kot se zdi na prvi pogled. O pomenu javnega in skupnega dobrega, tudi kulture, v 21. stoletju najbrž ne bi smelo biti dvoma, ne nazadnje pa je naše poslovanje v veliki meri povezano s storitvami, ki jih za nas izvaja t.i. realni sektor, kar z drugimi besedami pomeni, da se velik del javnih sredstev posredno vrne v isti žep, od koder so bila vzeta. Prav tako ne bom povedal nič novega, če rečem, da blef, neprofesionalnost in različne zlorabe najdemo v vseh družbenih podsistemih, ne glede na njihov javni ali zasebni predznak. Do njih moramo zavzeti ničelno toleranco, pri čemer se strinjam, da je v zavodih, ki so pretežno financirani iz javnega proračuna, nujna še večja odgovornost, kot ob razpolaganju z lastnimi oz. korporativnimi sredstvi.
Kar pa še ne pomeni, da sta ali morata biti poslovni model javnega in zasebnega sektorja enaka. Vse od začetkov ekonomske civilizacije ostaja glavni cilj gospodarstva bolj ali manj nespremenjen – za svoje blago oz. storitev ustvariti čim večji dobiček. Medtem ko je imperativ nas, ki delujemo v interesu javnega dobrega ta, da za denar, ki ga tako ali drugače pridobimo za svoje delovanje, naredimo čim več in čim bolje. In kar je prav tako dobiček. Morda težje izmerljiv in oprijemljiv, a zato trajen in koristen za celotno skupnost.
Naj, kot se za kolumno spodobi, zaključim s prispodobo. Navezal se bom kar na tisto, malce prežvečeno, ki je bila popularna tudi med epidemijo, le da ne najbolj posrečena. Namreč o istem čolnu, na katerem naj bi se vsi skupaj znašli. Kajti v resnici je šlo bolj za isto morje, le da so nekateri po njem pluli na luksuzni jahti, drugi pa na razpadajoči barkači ali gumenjaku.
Zato bi, tudi v duhu današnjega dogodka, sam raje videl, da se tako tisti, ki delujemo v javnem, kot tisti, ki poslujete v realnem sektorju, skozi valove, enkrat mirnejše, drugič bolj razburkane, dejansko prebijamo na istem plovilu. Na različnih straneh in z različnimi vesli, a za istim krmilom in v isto smer. Potem, verjamem, bodo tudi zvezde na naši strani.