Sožitje ali vojna dveh svetov

»Vzhod je vzhod, zahod pa zahod in nikoli ne bosta prišla skupaj!«

 Rudyard Kipling 1919

»Zahodni veter ne more prevladati  nad vzhodnim vetrom. Vzhodni veter bo zmagal.«

Mao Ce tung 1957

Dilema o tem, ali je možno sobivanje različnih civilizacij, je postala posebej aktualna, ko je Kitajska začela po gospodarski pa tudi tehnološki plati v zadnjih letih dosegati razviti  zahod in ogrožati ustaljeni svetovni red v okviru »pax americana«.

Nemški filozof Spengler je že v začetku prejšnjega stoletja napovedal neizbežni »zaton zahoda«. Doslej še nobena civilizacija ni ušla naravnemu zakonu staranja. Civilizacije po njegovi teoriji nastajajo, imajo svojo mladost, vrh, se postarajo in na koncu razpadejo. Glede na to, da je zahodna civilizacija utemeljila kapitalizem kot globalni sistem produkcije, v katerem vladajo korporacije, podprte s tehnološkim monopolom in superiorno oboroženo silo ZDA, se postavlja vprašanje, ali je mogoče, da bi njeno mesto prevzela neka nova sila, npr. Kitajska, ki je v zadnjih desetletjih naredila takšen razvojni skok, kot ga v zgodovini naše civilizacije ni zabeležila še nobena država.

Kitajska je začela ogrožati monopol ZDA

Ali bi bil takšen prevzem možen brez vojne? Ko so v starem veku Atene z razvejano trgovino, ki je prinašala visoke dobičke, postajale vse bolj vplivne, s čimer so začele ogrožati dominacijo vojaško močnejše Šparte, so izbruhnile peloponeške vojne, ki so jih Atene izgubile. Ali je ponovitev tega primera, ko ustaljeno velesilo začne ogrožati nastajajoča nova, mogoča tudi danes? Kitajska je namreč začela ogrožati monopol ZDA, ki nastopa v vlogi današnje Šparte. ZDA s svojo vojaško, tehnološko in finančno močjo obvladujejo svet in v času predsednika Trumpa vse bolj po svoji volji postavljajo mednarodna pravila. Razvoj atomskega orožja, ki omogoča globalno uničenje, v katerem ne bo zmagovalca, je po drugi svetovni vojni vzpostavil ravnotežje strahu, ki je preprečevalo neposredni spopad med obema blokoma. Enostranski nasilni prevzem svetovnega vodstva, tako kot se je v zgodovini zgodilo že nekajkrat, ni več mogoč brez tveganja, da bo prišlo do svetovne kataklizme in konca civilizacije. Tega se v Pekingu očitno dobro zavedajo, 

Človeštvo oz. civilizacija bo preživela le v okviru konsenzualnega globalnega sistema. To je sine qua non pravilo današnjega sveta.

saj nenehno poudarjajo, da njihov namen ni postati novi svetovni hegemon, ki bo v tej vlogi zamenjal ZDA. Človeštvo oz. civilizacija bo preživela le v okviru konsenzualnega globalnega sistema. To je sine qua non pravilo današnjega sveta. Kljub temu pa huda zaostrovanja odnosov med ZDA in Kitajsko opozarjajo, da ni povsem izključena niti možnost (omejenega) vojaškega obračuna. ZDA namreč poskušajo ubraniti mesto prvega svetovnega hegemona za vsako ceno. V svoji globalni varnostni doktrini so LR Kitajsko razglasile za »glavnega strateškega nasprotnika« (celo pred Rusijo), državni sekretar Mike Pompeo pa kitajsko komunistično partijo označuje »za največjo grožnjo človeštvu«.

V tem pogledu tudi evropske države oz. EU Kitajsko dojemajo kot hudega sistemskega tekmeca, čeprav bolj ali manj na verbalni ravni. Postavlja se vprašanje, ali je partnerski dialog, ki dobiva vse bolj ideološke dimenzije in obliko nove hladne vojne, med njima še mogoč. Trumpova administracija je s trgovinsko vojno, v ozadju katere je poskus zadržati kitajski tehnološki razvoj, sprožila nastajanje dveh, med seboj tekmujočih globalnih političnih in gospodarskih sistemov: zahodnega, v katerem si bodo ZDA v okviru Trumpove doktrine »najprej Amerika« podredile vse zahodne države in velik del držav, ki sodijo v njihovo interesno sfero, ter vzhodnega, v katerem bodo poleg Kitajske kot vodilne države tudi Rusija in velik del držav v razvoju. Od velikih držav je zaenkrat ostala v tem novačenju bolj ali manj nevtralna samo Indija.

Ko se srečata vzhod in zahod …

Naraščanje napetosti med ZDA in Kitajsko je odraz visoke stopnje nerazumevanja, ki je med drugim posledica njunega različnega zgodovinskega razvoja. Mlada kitajska slikarka Yang Liu, ki se ukvarja z grafiko, rojena je bila v Pekingu, živi pa v Nemčiji, je v knjigi Vzhod srečazahod, 2007, osmislila grafično podobo prevladujočih kulturnih razlik med zahodom in vzhodom.

(Modra barva: zahod, rdeča barva: vzhod)

Jaz

Zahod je individualističen – pomemben sem jaz;  vzhod je kolektivističen – pomemben je kolektiv.

Vodja

Na zahodu je del množice, na vzhodu je izrazito dominantna osebnost.

Izražanje mnenj

Na zahodu so stališča jasna, na vzhodu so zavita in se izražajo posredno.

Reševanje problemov

Na zahodu probleme rešujejo premočrtno, na vzhodu jih rešujejo posredno.

Ideal lepote

Ideal zahodnjakov je zagorelost, vzhodnjakov bledoličnost.

Odnosi

Na zahodu imajo ljudje zelo linearne odnose z nekaj ljudmi, na vzhodu pa odnose z več ljudmi, ki so bolj krožni, razvejani idr.

Hiter razvoj je omogočila kombinacija tržnega in planskega gospodarstva

Omenjen prikaz grafično ponazarja obstoj povsem različnih filozofskih in praktičnih dojemanj sveta, kar je velika ovira za sodelovanje. Te razlike so najbolj vidne med individualističnim zahodnim in kolektivističnim vzhodnim dojemanjem sveta. Kitajska civilizacija je preživela zahvaljujoč kolektivnemu delu; veliki kitajski zid je npr. do neke mere branil kitajsko kraljestvo pred tujimi vpadi, veliki namakalni kanali pa so omogočali namakanje in s tem proizvodnjo hrane in fizični obstanek. Ta miselnost je preživela izzive časa. Socializem s kitajskimi značilnostmi v obliki državnega kapitalizma je obdržal veliko kolektivističnih prvin, ki so v nasprotju z zahodnim individualističnim in liberalnim gospodarskim in političnim sistemom. Oče kitajskih tržnih reform Deng Xiaoping je z rekom »bogatite se, nekateri bodo prej bogati, drugi kasneje« pred 40 leti sprožil hiter gospodarski razvoj. Kljub temu je komunistična partija z avtoritarno politiko zadržala vse vzvode oblasti, tako z načrtnim planskim gospodarstvom kot s členom ustave, ki določa, da je vsa zemlja last države, kar v končni posledici vsaj teoretično omogoča odvzem vse zasebne lastnine. Kar je zgrajeno na državni zemlji, je namreč last države. Kombinacija tržnega in planskega gospodarstva je Kitajski omogočila izredno hiter gospodarski razvoj. Po drugi strani so pravila v Svetovni trgovinski organizaciji, ki so naklonjena manj razvitim državam, Kitajski omogočala obrambo njene industrije. Program gospodarskega razvoja »Made in China 2025«, ki so ga oblikovali po vzoru nemškega programa »industrija 4.0«, ni po naključju postal osrednja tarča ameriškega napada. Če bo Kitajska uresničila program razvoja deset najbolj pomembnih tehnoloških industrij, 

Bolj kot bo zahod nanjo pritiskal, bolj se bo Kitajska oddaljevala od vrednot, ki jih na zahodu štejejo za univerzalne.

bo ogrozila ameriški oz. zahodni primat na področju visokih tehnologij. Velika koncentracija kapitala, vse večja kakovost kitajskega inženirskega in znanstvenega kadra ter izdatna državna podpora ustanavljanju številnih start up podjetij so namreč Kitajski omogočili, da je začela na področju visokih tehnologij hitro dohitevati ZDA. Kitajski razvojni model se je po gospodarski plati pokazal kot bistveno bolj učinkovit od modela zahodnega liberalnega kapitalizma. K tej izrazito tehnokratski usmeritvi je prispevalo tudi (na zahodu) spregledano dejstvo, da so večino najpomembnejših položajev v partiji in državi doslej zasedali politiki z inženirsko izobrazbo. Tudi predsednik Ši Džinping pripada tej skupini politikov. Odločanje zahodnih demokratičnih sistemov je v primerjavi s kitajskim modelom zapleteno in podvrženo številnim formalnim pravnim oviram ter močnim političnim in gospodarskim lobijem. Kitajski sistem je premočrten, kadar dogovora ni mogoče sprejeti, odloči partija, ki je dominantna sila. Naslednja prednost Kitajske je tudi njeno ogromno tržišče in vse večja kupna moč njenega prebivalstva. Tudi v primeru popolne ameriške trgovinske blokade bo Kitajska napredovala, čeprav bistveno počasneje. S projektom »en pas, ena cesta«, ki je težak okoli 1.000 milijard dolarjev, je Kitajska našla stranski izhod iz ameriške blokade. Trgovinska vojna, ki jo je Kitajski napovedal Trump, bo na dolgi rok škodovala predvsem ZDA. Glavni cilj kitajskih oblasti v novi dobi je namreč postati samozadostna država v praktično vseh pogledih. Kam bodo npr. ameriška podjetja, ki so doslej dobavljala kitajskim podjetjem 60 % vseh izdelanih čipov, prodajala te izdelke? Kitajsko tržišče je edino, ki lahko absorbira izvoz industrijskih izdelkov iz ZDA in ostalih razvitih držav.

Indija – poleg ZDA največja strateška tekmica Kitajski

Carinske vojne niso vzvod za reševanje gospodarskih neravnovesij, kar je pokazala tudi velika gospodarska depresija sredi 20. let prejšnjega stoletja. Ker zgodovina poteka v ciklusih, kot je dokazoval vplivni ameriški zgodovinar Arthur Schlesinger, bo zahod moral sprejeti vzpon Kitajske kot neizpodbitno dejstvo, ki ga je pred več stoletji napovedal že Napoleon Bonaparte. Obdobje, ki so ga začele evropske kolonialne sile v sodelovanju z ZDA v 19. stoletju, ko so si Kitajsko podjarmile za celo stoletje in jo razdelile na različne interesne sfere, se je nepreklicno končalo. Nastajajoči pax cinica sicer nikoli ne bo dobila tako globalnih razsežnosti kot pax americana. Že samo dejstvo, da je Kitajska obkrožena s 14 državami, od katerih imajo štiri jedrsko orožje, medtem ko so ZDA zavarovane z dvema oceanoma in dvema podložnima državama, Kanado in Mehiko, onemogoča nastanek kitajskega svetovnega hegemonizma. Poleg tega se Kitajska hitro stara, s starimi ljudmi pa ni možno osvajati sveta. To je dodaten element, ki bo preprečeval nastajanje morebitnega agresivnega kitajskega nacionalizma z globalnimi osvajalskimi cilji, ki ga po ameriških trditvah ustvarja kitajska komunistična partija. Nekaj je gotovo:

S projektom »en pas, ena cesta«, ki je težak okoli 1.000 milijard dolarjev, je Kitajska našla stranski izhod iz ameriške blokade.

Kitajska hoče postati prva sila v Aziji, vendar bo tudi tu omejena, npr. z vse večjim vplivom Indije, ki postaja, poleg ZDA, njena največja strateška tekmica. Najnovejša virusna epidemija na Kitajskem kaže, da se še vedno sooča s problemi, ki so tipični za manj razvite države, kar utegne za nekaj let omejiti njene mednarodne ambicije.

Sedanji protikitajski val v politiki najbolj razvitih držav, v katerega so iz ozadja previdno vključene tudi vodilne evropske države (previdno zato, ker so vse bolj odvisne od izvoza na kitajsko tržišče), bo svet, če bo obstal, razklal na dva nasprotujoča geopolitična bloka. Nobenega dvoma ni, da bo Kitajska še naprej vztrajala pri razvoju samosvojega političnega modela, ki se bistveno razlikuje od modela zahodne liberalne demokracije. Bolj kot bo zahod nanjo pritiskal, bolj se bo Kitajska oddaljevala od vrednot, ki jih na zahodu štejejo za univerzalne. Kocke, v katero smer se bodo odvijali odnosi s Kitajsko, na srečo za enkrat še nihče ni vrgel.

Dr. Uroš Lipušček je novinar, publicist in zgodovinar. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 46, marca 2020.

Preberite tudi