So starejši managerji cokla digitalizaciji?

Neznanje o novih tehnologijah je lahko velika prednost, če se ga lotimo na pravem koncu in nimamo občutka, da moramo biti sami vsevedi in vsemogočni.

Kljub temu, da se o digitalizaciji zadnja leta veliko govori v povezavi z vsemi področji, gospodarskim, političnim, izobraževalnim, javno upravnim, pa Slovenija v primerjavi z državami EU na tem področju ni ‘perla’. V prejšnjem letu je sicer poleg Slovaške beležila najhitrejše napredovanje, a jo Indeks digitalizacije (DESI) še vedno uvršča na slabo 18. mesto držav EU. Dosežen rezultat ni dober, je pa vseeno korak v pravo smer, kar nam daje nekaj optimizma. V okviru različnih institucij, tudi Združenja Manager, smo opravili številne raziskave in analize, da bi ugotovili, kje so razlogi za slabo stanje na področju digitalizacije v Sloveniji. Več raziskav, zlasti gospodarskih, je pokazalo, da je eden od najpomembnejših razlogov za pomanjkljivo implementacijo digitalizacije v Sloveniji pomanjkanje ustreznega znanja in veščin. Pri slednjem se je največkrat izpostavilo dvoje: da niti milenijci niti starejši od 45 let nismo prav dobro usposobljeni za čas in prostor, v katerem bo ključno vlogo odigrala prav digitalizacija.

Prevlada mnenje: managerji nad 45 let ovirajo digitalizacijo

Glede na to, da smo starejši na področju gospodarstva številčno bolj vključeni v aktualne razprave kot mladi, se je več kritike in tudi samokritike zgostilo okoli nas. Oblikovalo se je mnenje, da smo starejši od 45 let celo ovira za proces digitalizacije v podjetjih, ki jih vodimo. Takšna ocena je posledica naše samokritike. Mi, starejši od 45 let, smo prepričani, da imamo premalo znanja in veščin. To je razumljivo: po večini smo samouki, preslabo razumemo in premalo poznamo nove tehnologije, zato nas je strah novega načina dela ter poslovanja. O tem pričajo številne osebne zgodbe, ki jih pripovedujejo naši managerji. Nekateri glasno ugotavljajo, da so cokla razvoja v svojih podjetjih, ker ne sledijo tehnološkemu napredku, ki ga je prinesla digitalizacija. Ocenjujejo, da se morajo umakniti. Pa je takšna ocena res prava?

Ne milenijci, niti starejši od 45 niso prav dobro usposobljeni za čas digitalizacije. Foto: Pexels Photo

Izvršna direktorica Združenja Manager Sonja Šmuc je v uvodniku prejšnje številke MQ revije omenila dve možnosti, ki ju imajo managerji v tem nezavidljivem položaju. Naj se pravočasno umaknejo ali pa prevzamejo vlogo promotorjev sprememb. Strinjam se, da se nam nikakor ni potrebno umakniti zgolj zato, ker nečesa ne razumemo, s tem bi samo povzročiti nov problem in ustvarili drugo praznino. Prvi korak je, da zmanjšamo svoj prostor in vanj spustimo mlade oz. tiste, ki znajo in lahko voz digitalizacije potegnejo po pravi poti. Tu pa nastopi večno vprašanje zaupanja …

Ni življenjsko pomembno, da vse razumemo

Kako sem se izziva lotila sama? Ne dolgo nazaj sem, stara nad 45 let, prevzela vodenje IT podjetja. Nisem imela ne znanja ne izkušenj; po vrhu pa še ženska, kar je še danes prava redkost v IT panogi. Poleg tega nisem prevzela le vodenja podjetja, ki se nahaja pred vprašanjem ‘digitalizacija da ali ne’, temveč sem prevzela IT podjetje, ki izdeluje programsko opremo za uvedbo digitalizacije pri drugih podjetjih. Me je bilo strah? Po glavi mi je rojilo 1.000 vprašanj: kako bom zmogla, znala, kako bom nadzirala delo, nimam tehnično-tehnološkega znanja, ničesar sploh ne razumem, kako bom delala nekaj, česar ne razumem … Huje kot strah. A danes lahko s ponosom povem, da je bila v našem podjetju prav to velika prednost. Moji kolegi v razvoju obvladajo svoje delo, jaz obvladam svojega. Veliko pozornosti smo morali posvetiti medsebojnemu komuniciranju – kaj je pomembno za njihovo delo in kaj za moje. Ko smo to medsebojno in vzajemno razumeli, so se začele kazati prve prednosti našega sodelovanja. Kolegi v razvoju so imeli v strokovnem smislu pred menoj ‘mir’, popolno avtonomijo, prvič so lahko ustvarjali svobodno, saj jih jaz pri tem nisem mogla niti znala omejevati. Se je pa moje sodelovanje pri razvoju pokazalo zelo dobrodošlo na uporabniški strani. Bila sem namreč prvi porabnik produkta in njegovih novosti in sem zaradi tehnološkega neznanja komentirala veliko bolj uporabno kot nekdo, ki bi poznal vsa tehnološka ozadja.

Managerji in managerke smo odgovorni, da podjetja nimajo izdelane digitalne strategije.

Moja uporabniška izkušnja je bila neprecenljiva predhodnica, preden smo produkt posredovali na trg. Kolegi v razvoju so bili zadovoljni, da so v svojo ekipo dobili osebo, ki je prevzela skrb za načrtovan razvoj organizacijske kulture, za uspešno uresničevanje ciljev, strategij, za denarni tok in deležnike v okolju. Jaz sem razvojnikom dala prostor, da ustvarjajo in eksperimentirajo brez omejitev. Rezultat? Danes delujemo na globalnem trgu. Četrtino prihodkov ustvarimo na tujih trgih, že konec tega leta pa se bo delež izvoza povečal na več kot tretjino vseh prihodkov. Iz negativnega kapitala smo danes prejemnik certifikata SME Excellent in Bonitetne odličnosti AAA. Kaj je odločilno prispevalo k uspehu? Vsekakor produkt, toda najprej smo morali ustvariti pogoje, da smo do njega prišli. Moja ugotovitev, da ni nujno, da kot direktorica družbe vse razumem, je bila bistvena. Sem pa morala zelo dobro razumeti bistvo potrebe naših strank. Zelo aktivno sem se vključila v oblikovanje poslovnega modela produkta, ki je bil ob prihodu na trg tako revolucionaren, da nekaj let sploh nismo potrebovali aktivnega marketinga. Naj izpostavim še moč zaupanja v uspeh, ki ni prišlo čez noč. Dolgo smo morali verjeti, da nam bo uspelo, kar je za slovenska podjetja, vlagatelje in vodje večji problem kot tehnološko neznanje.

Dolžni smo spremljati spremembe in nanje pripraviti vojščake

Če smo včasih konkurente opazovali in proučevali njihove cene, plačilne pogoje, njihovo nabavo surovin, dobaviteljev, danes to ne zadostuje. Opazovati in razumeti moramo megatrende, disruptivne inovacije in stalno spremljati potrebe strank. S konkurenti se moramo primerjati tudi po njihovi tehnološki in kadrovski opremljenosti, poznati moramo njihove digitalne strategije. Ker: če nas bodo prehiteli, nas bodo s sodobnimi tehnologijami in ustvarjalnimi kadri. Lanska raziskava družbe A. T. Kearney v sodelovanju z Združenjem Manager, ki je bila opravljena med managerji, je pokazala, da se kar 60 % podjetij na področju digitalizacije srečuje z neučinkovitim IT-jem, 55 % pa s problemi organizacijske kulture. Ti dve težavi sta med seboj vsekakor povezani in kažeta, da na tem področju nismo dobro opravili svojega dela. V Sloveniji je še vedno zelo malo podjetij, v katerih je vsaj en član uprave zadolžen za digitalizacijo, medtem ko je enaka raziskava na Hrvaškem pokazala, da je digitalizacija kar v 82 % podjetij, ki so sodelovala v anketi, odgovornost enega ali celo dveh članov uprave. Za ustrezno organizacijsko kulturo smo odgovorni managerji. V raziskavi so med drugim ugotovili tudi, da podjetja nimajo izdelane digitalne strategije, kar je prav tako odgovornost nas, managerjev. Dolžni smo spremljati spremembe v okolju, tudi na področju tehnologije, in pravočasno pripraviti vojščake, tj. strukturo, ki nam bodo pomagali tlakovati pot do naših ciljev, kar je naša strategija.  S pomočjo informacij moramo široko odpirati vrata spremembam, novostim, inovacijam … te potrebujemo za revitalizacijo, preživetje in rast. To je naša naloga! In nikakor se ne smemo umakniti samo zato, ker smo stari 45 let ali več ter ne razumemo sodobnih tehnologij. Le zmanjšati moramo svoj prostor in dovoliti, da vanj vstopijo tisti, ki jih razumejo. Bolj kot starostne omejitve me skrbijo managerji, ki svojega strahu pred digitalizacijo ne izrazijo, ne ozavestijo ali ga celo nimajo, ker v ta proces sploh ne verjamejo in si zato aktivno prizadevajo zavreti ali celo preprečiti proces digitalizacije s pojasnili kot so: to ni varno, to ni potrebno, jaz sem navezan na papir ipd.

Dr. Flora Cvetka Tinauer je direktorica družbe EBA. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 38, julija 2017

Preberite tudi