So slovenski pridnosti šteti dnevi?
»Priden bodi!« je bil in je pri nekaterih še vedno pogost stavek v vzgoji. Otrok s tem razvije sposobnost izvajanja nalog po navodilih in pod kontrolo, ne pa samostojnosti in lastnega mišljenja ter razmišljanja. Ti otroci bodo nekoč naši zaposleni.
Pridnost v slovenski kulturi posamezniki zelo verjetno razumemo precej podobno. Po mojem mnenju gre za kombinacijo dveh dimenzij – ubogljivosti in delavnosti. Zelo verjetno sta obe dimenziji približno enako pomembni. Ko sem iskal prevod besede pridnost v nekatere tuje jezike, ki jih pogosteje uporabljamo v našem prostoru, nisem bil uspešen. Za razliko od prevodov besed delavnost ter ubogljivost, kjer je prevod na dlani. To me napeljuje na vprašanje, ali smo Slovenci s fenomenom pridnosti izjema. Ko sem odraščal in srečeval bolj ali manj pridne punce, sem slišal zanimivo misel: »Pridne punce pridejo daleč, poredne pa vsepovsod.« Misel pomeni močno relativno dojemanje pridnosti in daje ovoljenje za spremembo v vrednostnem sistemu. V zadnjem času sem srečal kar nekaj staršev, ki so v vzgoji otrok besedo pridnost izločili iz svojega besednjaka.
Kompetence v središče postavijo posameznika
O spreminjanju našega okolja poslušamo tako pogosto, da ne bi bilo čudno, če bi – ali pa smo nemara že – na to temo razvili imunost. Tehnološki napredek v zadnjih stoletjih je bil večji kot v vsem času zapisane zgodovine. Ali je za to, da bomo uspešni v prihodnosti, potrebno kaj spremeniti v naših prepričanjih in vrednotah? Spremenjene razmere do neke mere že zaznavamo, na nekatere sklepamo, o nekaterih zgolj ugibamo. Ker verjamem v uporabnost kompetenčnega modela, bom primerjal kompetence preteklosti s kompetencami prihodnosti. Ta model se bo v ZDA, kjer je nastal, kmalu srečal z Abrahamom, pri nas pa je trenutno šele blizu polnoletnosti.
Pridni otroci ne rišejo na stene. Bodoči delodajalci pa (le) pridnih otrok ne bodo veseli. Foto: Shutterstock
Kompetenca ali sposobnost je po mojem razumevanju zmnožek znanja, veščin, pristopa, motivacije, vrednot, prepričanj, intelektualnih, emocionalnih in socialnih lastnosti. Pred kompetencami smo se ukvarjali z delovnimi nalogami in nato z opisom delovnega mesta. Kompetence so ‘drugačne’, saj preusmerjajo fokus iz nalog in delovnega mesta na posameznika. Če na pridnost pogledamo kot na kompetenco in jo poskušamo opisati, bi njena najviše razvita stopnja izgledala takole: brezpogojno izpolnjevanje želje avtoritete, natančno izvajanje zadane naloge, odpovedovanje lastnim željam in zadovoljstvo, ko ustreže avtoriteti.
Ko ubogati in ustvarjati prideta v konflikt
Kompetenca pridnosti je bila funkcionalna v močno hierarhični družbi in v delovnem okolju z jasno definiranimi in dokaj ne spreminjajočimi se zahtevami. Tako je pridnost omogočala uspešnost, konkurenčno prednost in varnost v podrejeni vlogi. Tudi nadrejeni so morali pridno deliti ukaze, pridno nadzirati in pridno kaznovati. Bolj ko se je z odkrivanjem novih znanj tipično delovno okolje začelo spreminjati v učeče, bolj je pridnost dobivala dodatek: »Pridno se uči!« Tako so trdo delo, nova odkritja na področju širjenja znanja pripeljala do nove faze v evoluciji poslovnih okolij. Nastalo je misleče okolje, kjer je potrebno ne samo pridno delati in se pridno učiti, temveč tudi pridno misliti. Ubogati in pridno misliti in si izmisliti inovacije postane težka naloga. U-boga-ti in u-stvar-jati sta večkrat v konfliktu. Razlika je v podrejanju avtoriteti in v samostojnem ustvarjanju.
Pridna oseba ne zna sprejemati samostojnih odločitev, do katerih bi prišla z lastnim razmišljanjem, zato tudi ne sprejema odgovornosti.
Če se poskušamo preseliti v prihodnost, ko bodo pametne naprave prevzele rutinska delovna opravila, bodo potrebe po kompetencah, ki jih stroji ne posedujejo, vedno višje. Ena od takih je osmišljanje, ki se nanaša na določanje globljega pomena tega, kar je izrečeno. Kot taka je ta kompetenca ključna za odločanje. Druga pomembna kompetenca je socialna inteligentnost, ki se nanaša na sposobnost povezovanja z drugimi ljudmi in na sposobnost sinergijskega delovanja v timu. Čeprav že videvamo ‘socialne’ in ‘čustvene’ robote, je njihova paleta socialnih veščin in emocij, ki jih lahko izrazijo, zelo omejena. Socialno inteligentna oseba je sposobna prepoznavati in oceniti čustva ljudi okoli sebe ter posledično prilagoditi svoj odziv.
Nujne kompetence prihodnosti
Zadnjih 30 let se nam dogaja polarizacija dela. Srednje plačana dela izginjajo zaradi avtomatizacije in globalnega seljenja proizvodnje v tujino. V prihodnje bo torej višja koncentracija del, ki zahtevajo visoke, abstraktne sposobnosti, in tistih, ki zahtevajo nizke manualne sposobnosti. Obe skupini potrebujeta adaptivno mišljenje. Slednje se nanaša na znanje in usposobljenost za razmišljanje ter za domišljanje rešitev in odgovorov nad tistim mišljenjem, ki temelji na rutini in pravilih. Govorimo o situacijski prilagodljivosti – sposobnosti, da se v določenem trenutku odzovemo na edinstvene in nepredvidene okoliščine. Zaradi eksponentnega naraščanja količine podatkov, ki jih imamo na voljo, je za funkcioniranje na delovnem mestu in tudi v zasebnem življenju nujno integrativno razmišljanje.
Razlika med u-boga-ti in u-stvar-jati, ki sta večkrat v konfliktu, je v podrejanju avtoriteti in v samostojnem ustvarjanju.
Brez sposobnosti tolmačenja ogromnih količin podatkov v abstraktne koncepte in razumevanja sklepov na osnovi podatkov, smo precej bosi. Prav tako pričakujemo še večjo transdisciplinarnost, poznavanje in uporabo novih medijev ter posebej upravljanje z miselnimi napori. To zajema sposobnost diskriminacije in filtriranja informacij glede na pomembnost in sposobnost razumevanja, kako z uporabo širokega nabora orodij ter tehnik dovršiti kognitivno funkcioniranje. Če je doslej delovalo: »Povej mi, kaj natančno naj naredim, in videl boš, kako sem priden,« bo v prihodnosti delovalo: »V timu smo preigrali tri najverjetnejše scenarije in predlagamo tole strategijo.«
Zakaj nočemo pridnih otrok
Če sprejmemo, da je pridnost kombinacija ubogljivosti in delavnosti, lahko deluje na več načinov. Pozitivni del je socializacija ali prehod iz principa ‘fajn’ na princip ‘prav’, ki omogoča vključitev v družbo in pridobitev delovnih navad oz. vlaganje določene količine energije v reševanje problemov. S pohvalo ‘priden’ otroku psihološko sporočamo: delaš točno to, kar hočem, po mojih standardih, dobro te nadzorujem. Otrok s tem razvije sposobnost izvajanja nalog po navodilih in pod kontrolo. Pri tem konceptu je problem samostojnost in lastno mišljenje ter razmišljanje. Pridna oseba ni navajena sprejemati samostojne odločitve na podlagi lastnih ugotovitev ter zaključkov in zato ni pripravljena sprejeti odgovornosti za lastne postopke. Ker je navajena izvajati navodila, nima koncepta samoiniciativnosti. Ima dovoljenje za pasivnost in čakanje na navodila – tako ne sprejema odgovornosti niti za lastno pasivnost. Vse naštete kompetence prihodnosti vključujejo proaktivnost, lastno razmišljanje, upravljanje s tveganjem, sprejemanje negotovosti in sprejemanje odgovornosti za lastne aktivnosti, zaključke in odločitve. Varnost, ki jo je nudila pridnost, je čedalje manjša in vse bolj nerealna. Nujen se mi zdi razvoj kompetence upravljanja z lastno kariero, ki jo pridnim ni bilo potrebno razviti, saj so verjeli, da bo v prihodnosti vse dobro, če bodo pridno delali. Zato je koncept pridnosti potrebno preoblikovati: namesto reaktivnosti – proaktivnost; namesto izogibanja odgovornosti – sprejemanje odgovornosti; namesto upanja – sledenje svojim željam; namesto podrejanja – povečanje avtonomije.
Vklopite proaktivnost in si zamislite sliko vašega podjetja v prihodnosti. Kakšne sodelavce si želite?