Reševanje problemastaranja na vzdržen način

V letošnjem Pogledu, v skladu s ciljem, da managerji svoje poslanstvo bistveno razširijo v duhu prosvetljenega managementa, smo izmed najpomembnejših dolgoročnih izzivov Slovenije izluščili hitro staranje prebivalstva in pravni sistem. Na primeru pokojninskega dela izziva staranja prebivalstva (zdravstvo in dolgotrajno oskrbo puščava ob strani) v tem prispevku poskušava prikazati, kako naj bi dobro organiziran management z jasnim poslanstvom spodbudil visoko strokovno/znanstvenoraziskovalno analizo, ki bo opredelila prihodnje izzive, na tej podlagi skupaj s pomembnimi deležniki družbe (politiko, socialnimi partnerji, visokošolsko in znanstveno raziskovalno sfero, kulturniki …) določil strateške cilje in tudi načine doseganja teh ciljev. Izzive pravnega sistema obravnava prispevek, ki sledi.

Dobro je znano, da se prebivalstvo Slovenije zelo hitro stara in da vedno večji del prebivalstva predstavljajo upokojenci – že sedaj skoraj tretjina. Hkrati so znane ocene, da bo v prihodnje sedanji sistem financiranja upokojencev nevzdržen in da se bo težko izogniti padanju javno financiranih pokojnin. Ocenjujeva, da bi takšen razvoj prinesel veliko družbeno nezadovoljstvo, s tem pa nestabilnost, ki bi še nadalje zaostrovala razmere.

Dolgoročne napovedi gibanja izdatkov za pokojnine (npr. kot odstotek BDP) se izdelajo ob določenih predpostavkah, za katere se meni, da so bolj ali manj dane, na podlagi izračuna lahko ocenimo, kako nemogoče bo za Slovenijo prihodnje stanje. Nasprotno meniva, da danost velja predvsem za demografske napovedi, na druge predpostavke pa lahko aktivno, z ustreznimi ukrepi in sistemom državne in lokalnih politik, vplivamo tako, da bo pokojninski sistem vzdržen in razvoj harmoničen. To seveda pomeni, da pod imenom »strukturne reforme« ne razumeva predvsem zniževanja ravni in razpona pokojnin, kot je sicer običajno, temveč vse potrebne spremembe, ki bodo najprej izkoristile vse še neizkoriščene vire za povečanje BDP, nato pa vplivale na višje letne stopnje rasti z višanjem učinkovitosti izrabe teh virov. Šele na koncu, če bo potrebno, bi posegli v ukrepe prilagoditve samih pokojnin.

V nadaljevanju tako najprej ponazoriva problem staranja prebivalstva za pokojninski sistem ter najnovejše predpostavke in izračun Evropske komisije (EK) o nevzdržnosti sistema. Nato obrneva sklepanje in ob predpostavki, da je 10,9-% delež pokojninskih izdatkov v BDP iz leta 2016 vzdržen, izračunava, kakšna rast produktivnosti je potrebna za ohranjanje tega deleža, s katerimi ukrepi bi se lahko zahtevana rast produktivnosti znižala in za koliko, nato pa predvsem kvalitativno opredeliva ostale ukrepe, s katerimi bi lahko znižano potrebno rast produktivnosti dosegli. Na koncu tudi prikaževa potreben obseg posameznih ukrepov za ohranjanje 10,9 % pokojninskih izdatkov glede na BDP.

1. Demografska gibanja kot pokojninski izziv

Izhodišče pritiskov na vzdržnost pokojninskega sistema so demografska gibanja, saj smo v razvitih državah priča hitremu staranju prebivalstva, kar pomeni povečevanje deleža starejših prebivalcev v celotnem prebivalstvu. Število starih 65 let in več na 100 oseb delovnega kontingenta v starosti 20–64 let se hitro povečuje. To razmerje imenujemo »koeficient starostne odvisnosti starih« in je osnovni kazalnik, ki nakazuje demografske pritiske na vzdržnost javnofinančnega sistema. V Sloveniji se bo razmerje med tema dvema starostnima skupinama močno povečalo, tako da bo okrog leta 2050 že okrog dvakrat tolikšno (približno 60) kot je bilo v letu 2016. Pri danem sistemu se bo to v veliki meri odrazilo v razkoraku med javnofinančnimi odhodki in prihodki.

Stari 65+ so namreč upokojeni, tako da prejemajo javno financirane pokojnine, hkrati pa koristijo tudi veliko zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe. Na drugi strani so posamezniki v delovnem kontingentu tisti, ki so v največji meri vir javnih financ. Za natančnejšo analizo pa je potrebno imeti oz. uporabiti modelska orodja.

2 Projekcije javnofinančnih izdatkov

V pričujoči analizi uporabiva model, temelječ na demografskih projekcijah Eurostata in naboru makroekonomskih predpostavk EK (glej Tabelo 1), s katerim reproducirava najnovejše projekcije javnofinančnih izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva, ki jih je EK objavila v Ageing Report 2018 (European Commission, 2018).

Model upošteva trenutno pokojninsko zakonodajo in obstoječe podatke. Z njim lahko izdelava projekcije gibanja javnofinančnih izdatkov za pokojnine in simulacije posameznih sprememb v pokojninski ureditvi in makroekonomskih predpostavkah. V analizi naju bo še posebej zanimala rast produktivnosti dela. Gre za povišanje učinkovitosti dela, ki kaže, za koliko bi se BDP povečal ob nespremenjenem številu zaposlenih.

V izračunih EK je letna stopnja rasti produktivnosti eden od vhodnih podatkov oz. predpostavk. V projekcijah se namreč rast BDP izračuna kot vsota (glej tudi Tabelo 1): – rasti števila zaposlenih, ki je odvisno od demografskega gibanja in stopenj zaposlenosti; – rasti produktivnosti dela, ki je vsota rasti celotne faktorske produktivnosti in kapitalske opremljenosti.

V pričujoči analizi sva pristop obrnila. Izhajava iz projekcij javnofinančnih izdatkov za pokojnine in se vprašava, kolikšna bi morala biti v posameznem letu stopnja rasti produktivnosti, da bi javnofinančni izdatki za pokojnine znašali isti odstotek (10,9 %) v BDP kot v izhodiščnem letu 2016.

Upoštevajoč samo predpostavke EK se izkaže, da bi v prihodnje morala produktivnost dela rasti izjemno hitro – glej Sliko 1. Že okrog leta 2030 bi morala rast znašati čez 6 % letno, najvišja pa bi morala biti okrog leta 2045, ko bi morala znašati kar okrog 10 % letno. Gre za nedosegljivo visoke vrednosti, še posebej glede na to, da bi morali te rasti dosegati skozi dolgo obdobje.

3 Spremembe scenarija Evropske komisije

Spremenjen pristop pa omogoča aktivno reševanje izziva, saj se lahko vprašamo, kaj lahko naredimo, da bodo potrebne rasti produktivnosti dosegljive. Pri tem opredelimo napovedi EK glede rasti produktivnosti dela (pikčasta krivulja v Sliki 1) kot »izhodiščne napovedi«, ki vsebujejo samo del možnih strukturnih sprememb in zato nizko dolgoročno rast produktivnosti dela (okrog 2 %, nato postopno upadanje na 1,5 % v 2060). V tej točki predlagava nekatere od možnih načinov, s katerimi bi lahko višjo produktivnost dosegali, in/ali kako lahko Slovenija zniža potrebe po sicer nedosegljivo visoki rasti produktivnosti, da bi ohranila zdrave javne finance. Začnimo z »rezervami« glede števila in intenzivnosti zaposlitve.

3.1 Trg dela

Eden izmed najbolj očitnih in s strani stroke priporočenih ciljev za povečevanje vzdržnosti pokojninskega sistema, ko se pričakovana življenjska doba podaljšuje, je poviševanje stopenj zaposlenosti v višjih starostnih razredih in tudi z višanjem njihovih dohodkov iz dela. Če primerjamo Slovenijo z razvitimi EU državami tudi ugotovimo, da Slovenija izstopa po »ozkem« starostnem vzorcu dohodka iz dela (glej Sliko 2). Pri tem bi bila, poleg povišanja zahtevanih pogojev za upokojitev in zmanjševanje zlorabe boleznin ter statusa brezposelnosti pred upokojitvijo, aktualna tudi sprostitev dela upokojencev brez odvzema pokojnine, saj hitro rastejo potrebe po njihovem delu (npr. visoko strokovno delo, oskrba starejših). Tistim, ki prejemajo pokojnino na podlagi izpolnitve polnih pogojev za upokojitev, bi morali omogočiti kar največjo prilagodljivost potrebam trga dela in zmožnostim oziroma njihovim željam z enakimi možnostmi za gospodarsko dejavnost kot prebivalci brez upokojenskega statusa (redna zaposlitev s poljubnim odstotkom, popoldanski ali normalen SP itd.). Dvig zelo nizke aktivnosti v starosti od 55–64 let bi moral biti omogočen z bolj ustrezno aktivno politiko zaposlovanja in vzpobujan s politiko socialnih transferjev v obliki, ki ne bi vzpodbujala neaktivnosti (velja tudi za bolniške odsotnosti, ki so »eksplodirale« po letu 2014. Pozitiven učinek bi imela tudi ureditev trga dela v smeri varne prožnosti.

Drug očiten cilj je na drugi strani starostne lestvice, povišanje stopenj zaposlenosti mladih. Ti namreč zelo pozno vstopajo na trg dela. Poznamo celo vrsto možnih ukrepov spodbud, kot na primer na študijskem področju povečanje učinkovitosti študija z ukinitvijo absolventskih stažev in diplomskih del na prvi stopnji, vpeljavo polne šolnine za študij preko števila let študijskega programa, z uveljavitvijo enakosti med starimi in bolonjskimi dodiplomskimi programi, stimuliranjem čim prejšnje delovne aktivnosti po končanju šolanja (npr. z dodatnimi meseci pokojninske dobe za vsako leto aktivnosti do določene starosti). Glede na demografske projekcije pa se bo Slovenija morala zavzemati za višje neto migracije, če bo želela rasti.

Kot je vseboval že dogovor o plačah v začetku tisočletja v Sloveniji, bi lahko za omejeno obdobje ponovno uvedli »sidro« za počasnejšo rast plač od rasti produktivnosti. Poleg zmanjšanja pritiska na pokojninsko blagajno ima Slovenija veliko razlogov za ponovno uvedbo takšnega pravila, saj ima velik zaostanek pri infrastrukturi na področju raziskav, razvoja in visokega šolstva, prometa, energetike, telekomunikacij, kulture ipd. Ob dobro vodenih porabah tega »prihranka« bi lahko dosegali tudi višje stopnje rasti celotne faktorske produktivnosti zaradi višjega multiplikatorja BDP pri takšnih izdatkih kot tudi pri plačah oziroma pokojninah. Uvedba pa mora biti skrbno analizirana in časovno izbrana in ukrep ne more trajati celotno obdobje projekcij, saj bi potem delež dohodkov iz dela v BDP vedno bolj upadal. Napake pri ukrepu lahko pomenijo tudi negativne učinke.

Kot omenjeno, je rast produktivnosti dela sestavljena iz rasti celotne faktorske produktivnosti (TFP) in pa kapitalske opremljenosti (ki prispeva k rasti produktivnosti dela).

3.2 Produktivnost dela

Boljša konkurenčnost države spodbuja vlaganja v gospodarstvu, s tem pa prek rasti kapitalske opremljenosti vpliva na produktivnost dela. Navajava nekatere ključne dejavnike konkurenčnosti, pri katerih Slovenija zaostaja za primerljivimi državami in zato predstavljajo prvo priložnost za izboljšave.

Trdnost in sposobnost dobrega upravljanja z državo je prva takšna konkurenčna prednost, ki zahteva najprej stabilno in učinkovito politično okolje. Prostor za izboljšave je izjemno velik, dograditev političnega sistema pa nujna, ker je postal izjemno neučinkovit (nestrokoven, populističen, nujne spremembe so velikokrat blokirane). Brez dograditve ne bo sposoben izpeljati ukrepov, ki jih zahteva staranje prebivalstva in ki jih navajamo v tem prispevku. Sledi pravna država (strokovni, nepristranski in »nepolitični« pravni sistem), kar analizira in sklepa prispevek dr. Trstenjakove, ki sledi. »Zdrave« javne finance z relativno nizkimi javnimi izdatki ob stalnem izboljševanju učinkovitosti javnega sektorja, izravnanem proračunu, nizki zadolženosti javnega sektorja, konkurenčni strukturi prihodkov in učinkovitosti izdatkov (tudi z višjim BDP multiplikatorjem) ter izrazito proticikličnostjo so naslednji garant trdnosti in dobrega upravljanja. Tudi na tem področju so izzivi veliki zaradi velike zadolženosti javnega sektorja in populizma politike, premalo konkurenčne strukture davkov (npr. obdavčenje nepremičnin), previsokih izdatkov za financirane dejavnosti glede na realizirano in velikokrat vodene prociklične fiskalne politike, ki zaostruje probleme, namesto da bi jih blažila. Omenimo še diverzificirano gospodarstvo s povečevanjem deleža končnihproizvodov z visoko dodano vrednostjo, kar zagotavlja bolj stabilno gospodarstvo kot usmeritev na eno samo panogo. Država mora izdatno pomagati pri tej usmeritvi.

Druga konkurenčna prednost so najbolj kakovostni kadri po znanju, izkušnjah in značaju, ki ne želijo zapustiti Slovenije. Čeprav je to že danes največkrat navajana prednost Slovenije pri tujih investicijah, se moramo zavedati, da gre za izredno velik časovni generacijski zamik in nepredstavljivo hiter napredek v svetu (z vodilnim mestom Kitajske). Če se osredotočiva na visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost, ocenjujeva, da v povprečju že zelo zaostajamo in so nujne pospešene spremembe za povečanje kakovosti (izboljšanje znanja, drugih kompetenc in mednarodnosti), popoln preskok iz zanemarljivega v normalo uspešnost zaključevanjaštudija v roku (v tujini nad 90 %), odprava vseh neprimerljivih »posebnosti« visokošolskega sistema (število opravljanja izpitov, volilni sistem za rektorja, dekana, ponavljalci, absolventi, diplomske naloge na prvi stopnji, degradacija bolonjskih programov glede ne prejšnji sistem, uporaba tujega jezika …) in seveda bistveno povečanje virov. Kitajske primerljive fakultete na primer Ekonomski na UL imajo pol toliko študentov in 100 % višji letni proračun.

Tretji sklop se nanaša na čim manjše administrativne ovire, kjer ima Slovenija izjemno velike možnosti izboljšav. Stalno izboljševanje jasnosti predpisov in zmanjševanje tveganja neskladnosti ter domišljene in obsežne poenostavitve postopkov lahko prinesejo izredno velika povečanja produktivnosti dela (ocena Nizozemske: 0,5 odstotne točke dodatne rasti BDP letno).

Omeniva še pospešena vlaganja v kritično infrastrukturo, ki zaradi slabega stanja povzroča nekonkurenčnost (železnice, regionalne ceste, elektro distribucija, znanstvena oprema in prostori, 5 G itd.)

Pomembna pa sta tudi finančni sistem in finančni trg, naklonjena slovenskim realnim naložbam, tudi visokotehnološkim start-upom, ki so sicer skoraj brez dostopa do virov financiranja. Država je pri tej usmeritvi ključen faktor in ima skoraj vse instrumente na razpolago, v krizi pa so se pokazale vse slabosti.

Na rast produktivnosti dela pa vpliva še veliko število dejavnikov, vsak posebej pa tudi v interakciji, in je njihov izbor in ovrednotenje pomena zahtevna naloga. Navajava jih še nekaj, ki imajo po najinem mnenju, glede na slovenske razmere, dober potencial za povečanje produktivnosti dela. Ker bi se pri ovrednotenju teh sprememb, glede na učinek na produktivnost dela, lotili zadnjih, jih le naštejeva: 1. Ukrepi za spodbujanje uvajanja umetne inteligence in robotov za enostavnejša dela; 2. Oblikovanje jedra najnaprednejših posameznikov za usmeritev podpore najnaprednejšim in najperspektivnejšim tehnologijam in storitvam; 3. Bistveno izboljšanje raziskovalne in razvojne sfere: a. združitve inštitutov z univerzami, b. zmanjšanje pedagoških obveznosti na mednarodno raven raziskovalnih univerz, c. prednostno oblikovanje in financiranje močnejših raziskovalno-razvojnih skupin, d. ojačitev zahteve po močnem, z rezultati dokazanim sodelovanjem z gospodarstvom ipd.; 4. Stalno izboljševanje korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti in posledično dvigovanje konkurenčnosti celega gospodarstva (poceni in kakovostni ključni inputi).

Pred prikazom rezultatov izračunov bi še poudarila, da je ukrep z zelo močnim učinkom na vzdržnost pokojninskega sistema tudi znižanje indeksacije rasti pokojnin na rast plač. Hkrati se z znižanjem indeksacije tudi močno poviša pozitivni učinek višje produktivnosti na vzdržnost pokojninskega sistema – rast pokojninskih izdatkov namreč potem v manjšem odstotku sledi višjemu BDP.

4 Ovrednotene izbrane spremembe scenarija Evropske komisije

Ocene vplivov vsake od prikaznih sprememb in vseh sprememb skupaj na potrebno produktivnost dela presega okvire tega prispevka. Ta je sicer možna, vendar imajo prikazane spremembe zelo različno jakost vpliva, ocene pa zelo različno kompleksnost in različno, tudi izredno majhno, zanesljivost, kar je običajno za tako dolgoročne napovedi. Zato sva se osredotočila na tiste spremembe, pri katerih je zanesljivost ocene in velikost vpliva največja, ocena pa možna z ustrezno prilagoditvijo že tako kompleksnega modela.

Najprej poiščimo tiste, glede na druge države brez dvoma neizkoriščene vire, ki nam kratkoročno v določenem prehodnem obdobju omogočajo višjo rast BDP in/ali zmanjšanje potrebnih izdatkov za pokojnine in tako doseganje željenega deleža javnih izdatkov za pokojnine pri manjši rasti produktivnosti dela. Tako pri enakih ostalih predpostavkah, kot jih je uporabila EK:

 1) predpostavimo povišanje stopenj zaposlenosti:

·         A. do leta 2035 postopno povišamo stopnje zaposlenosti starejših, merjeno z zaslužkom zadostnega dohodka iz dela starejših do starosti, kot jo je imela Švedska v izhodiščnem letu 2016;

·         B. povišamo stopnje zaposlenosti mladih, tako da pomaknemo zaslužek zadostnega dohodka iz dela za dve leti v nižjo starost;

 2) predpostavimo zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti za 1 odstotno točko do leta 2030.

4.1 Povišanje stopenj zaposlenosti v višjih starostnih razredih

Kot sva zapisala v točki 3, v Sloveniji na trg dela vstopamo relativno pozno in se iz njega hitro umaknemo (Slika 2). Obdobje, ko je dohodek iz dela zadosten za preživljanje brez posebnih socialnih transferjev, je relativno kratko.

Še posebej je očitna razlika med dohodkom iz dela v Sloveniji in na Švedskem. Na Švedskem namreč delajo približno 7 let dlje (vodoravna razdalja med obema starostnima profiloma – tj. povprečni dohodek iz dela po starosti) – glej Sliko 2. Pričakovana življenjska doba za ženske je na Švedskem v letu 2016 znašalo 82,4 leta, v Sloveniji pa 81,2 leti (Eurostat, 2018). Na Švedskem torej ljudje ostajajo na trgu dela približno 7 let dlje, čeprav živijo samo nekaj več kot eno leto dlje kot v Sloveniji. Slovenija naj bi po projekcijah Eurostata pričakovano življenjsko dobo Švedske iz leta 2016 dosegla že v letu 2022. Zato se nam zdi realistično, da v izračunih predpostavljamo, da bi Slovenija stopnje aktivnosti Švedske v letu 2016 dosegla do leta 2035. V obdobju do leta 2035 naj bi pričakovana življenjska doba v Sloveniji znašala že okrog 84 let, in sicer 86,3 za ženske in 81,2 za moške (Eurostat, 2016), kar je bistveno več, kot je trenutno na Švedskem.

Tako v nadaljevanju predpostavljava, da Slovenija do leta 2035 postopoma prevzame obliko krivulje dohodka iz dela, kot ga je imela Švedska v letu 2016. Tudi za stopnje aktivnosti med 40. in 60. letom starosti predpostavljava povišanje na ravni, ki jih trenutno beležijo na Švedskem. To lahko doseže z ustreznimi ukrepi, ki sva jih navedla v točki 3. S tem se zmanjša tudi zahtevana raven letne stopnje rasti produktivnosti, s katero se zagotavlja ohranjanje javnofinančnih izdatkov na dani ravni (Slika 3 – poudarjena črtkana krivulja).

4.2 Povišanje stopenj zaposlenosti v nižjih starostnih razredih

Hkrati smo oblikovali tudi scenarij hitrejšega vstopanja mladih na trg dela, kjer analiza sledi logiki v točki 4.1. Tako poviševanje stopenj zaposlenosti pri mladih ni merjeno le s tem, pri kateri starosti vstopajo na trg dela (npr. dve leti mlajši), temveč tudi z njihovim doseženim povprečnim dohodkom iz dela. Predpostavka dve leti mlajši od izhodiščnega stanja predpostavlja potreben pogoj dve leti hitrejši vstop, vendar hkrati z dohodki iz dela nad življenjskimi stroški kot zadosten pogoj (glej Sliko 2). Pri tej predpostavki je približno uporabljena razlika med Avstrijo in Slovenijo. Rezultate, ki jih dobimo v primeru te predpostavke, prikazujemo prav tako v Sliki 3.

Kot vidimo, je učinek povišanja stopenj zaposlenosti v višjih starostnih razredih močnejši kot v nižjih starostnih razredih. V višjih starostnih razredih je namreč učinek dvojen: ker se posamezniki ne upokojijo, se zmanjšajo javnofinančni izdatki za pokojnine, hkrati pa je zaradi tega BDP višji (in tudi pobrani prispevki), zato so izdatki za pokojnine, izraženi kot odstotek glede na BDP, toliko nižji. Če bi torej do leta 2035 ostajali na trgu dela tako dolgo, kot je stanje že sedaj na Švedskem, bi to praktično zadrževalo izdatke za pokojnine na odstotku BDP iz leta 2016 in bi bila dovolj že taka produktivnost, kot jo v tem obdobju predpostavlja EK (v povprečju nekaj čez 2 %). Zatem pa bi bili potrebni dodatni ukrepi oz. bistveno višja produktivnost – vse do okrog 7 % okrog leta 2045, ko bo demografski pritisk na pokojninske izdatke zelo močan.

Na drugi strani je vpliv zgodnejšega vstopa pozitiven, vendar bistveno manjši – potrebna letna rast produktivnosti je za nekaj manj kot odstotno točko nižja kot v referenčnem scenariju.

Tako bi bilo še vedno potrebno, da bi bila letna rast produktivnosti izjemno visoka.

4.3 Zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti do 2030

Na ta način BDP raste hitreje kot plače in na njih vezane pokojnine. Tako v projekcijah predpostavljamo, da bi ta ukrep trajal do leta 2030. Slika 3 prikazuje, da bi to močno izboljšalo vzdržnost v tem začetnem obdobju do leta 2030. Nato bi se ta pozitivni vpliv (BDP bi bil višji v primerjavi z izdatki za pokojnine) glede na maso plač in pokojnin ohranjal, kar pomeni, da bi bila potrebna letna rast produktivnosti nižja za nekaj več kot dve odstotni točki (glej Sliko 3).

5 Sprememba višine indeksacije z rastjo plač

S kvantificiranimi učinki sprememb, za katere meniva, da so nujne in izvedljive, sva prišla do ocenjenega zmanjšanja potrebne rasti produktivnosti za dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema. Še vedno pa ostaja razkorak med to potrebno rastjo in med dosegljivo po scenariju Evropske komisije. Povečanje produktivnosti, ki bi ga dosegli s spremembami, ki jih v tem prispevku nisva ovrednotila, bi lahko predstavljalo del te razlike v rasti. V tej točki pa ovrednotiva nadaljnji ukrep – spremembo višine indeksacije pokojnin z rastjo plač – ki bi »zaprl« še preostalo razliko med potrebno in doseženo rastjo produktivnosti.

Trenutno namreč v Sloveniji indeksacija rasti pokojnin znaša 60 % nominalne rasti povprečne bruto plače in 40 % rasti cen življenjskih potrebščin (inflacija). To je ekvivalentno 60 % realne rasti povprečne bruto plače (delež rasti cen življenjskih potrebščin namreč samo ohranja realno rast). V primerjavi z drugimi EU državami je ta indeksacija visoka; številne države so celo prešle na usklajevanje rasti pokojnin zgolj z rastjo cen življenjskih potrebščin (torej 0 : 100, kar pomeni 0-% realna rast pokojnin).

Tako v Sliki 4 predstavljamo potrebno povišanje produktivnosti za ohranjanje odstotka izdatkov za pokojnine v BDP, če bi bilo v prihodnje usklajevanje rasti pokojnin: a) 30 : 70, kar pomeni 30-% realno usklajevanje pokojnin z realno rastjo plač, in b) 0 : 100, kar pomeni, da se po upokojitvi pokojnine usklajujejo samo še s cenami življenjskih stroškov – to pomeni ohranjanje materialnega položaja upokojencev, da lahko kupujejo obseg dobrin, kot so ga ob upokojitvi.

Kot vidimo, bi bila v tem skrajnem primeru potrebna rast produktivnosti dela bistveno nižja kot v referenčnem scenariju AWG skupine, kjer se predpostavlja indeksacija 60 : 40, torej obstoječa pokojninska ureditev.

Na koncu naj še izpostavimo, da ima višja produktivnost močan pozitiven učinek na absolutno raven tako plač kot pokojnin, kar v dosedanjih prikazih nismo izpostavljali. Kot primer navedimo, da je ob predpostavkah EK kumulativna rast produktivnosti dela (in s tem po predpostavki tudi rast pokojnin in plač) v obdobju 2016–2060 znašala 123 %. Če pa bi bila produktivnost dela v vsakem letu za 1 odstotno točko višja od predpostavk EK, pa bi kumulativna rast v obdobju 2016–2060 znašala kar 243 %, torej skoraj dvakrat več.

Sklep

Prispevek pokaže, da je mogoče z ustrezno, sicer zahtevno analizo in izborom ukrepov naslavljati tudi najtežje izzive. Sledi pa izvedba, ki ima svoje kompleksnosti in pri kateri bi lahko razgledani in spoštovani osrednji del managementa igral pomembno vlogo s svojim znanjem, viri in izvedbenimi izkušnjami.

Prof. dr. Dušan Mramor, predsednik Observatorija ZM in redni profesor financ na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, in prof. dr. Jože Sambt, izredni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Članek je bil objavljen v publikaciji Pogled 2019, december 2018.

Preberite tudi