Rdečica je dokaz, da notranji kompas presoje deluje

Pogovor z Vojkom Čokom, dolgoletnim aktivnim članom Združenja Manager, predsednikom Častnega razsodišča (v nadaljevanju ČR), mentorjem za področje etike. Predvsem pa aktualnim dobitnikom častnega priznanja, s katerim se mu je ob 30-letnici poklonilo in zahvalilo Združenje Manager.

»Ni nujno, da je hudič vedno grd in bog vedno lep. Skušnjave so običajno privlačnejše od vrednot,« s slikovito prispodobo kot mentor za področje etike opisuje večne človeške dileme, tehtanje in krmarjenje med čermi dobrega in zlega. Hkrati racionalno polaga na srce, da slabosti niso odkloni človeštva, temveč njegov sestavni del. Poudarja, da mimo etike in njenih načel ne moreš, pa čeprav imaš odlične zakone. Slednji so oz. bi morali biti ‘le’ nadgradnja zdravega razuma. »Ne zadostuje, da si visoko etičen, a kot manager nimaš rezultatov. Prav tako ni sprejemljivo, da imaš rezultate, ki si jih dosegel na nepravi način,« večkrat omenja. In dodaja, da je pri iskanju pravega ravnovesja po njegovih izkušnjah ključno učenje in znanje, razmišljanje z lastno glavo in pragmatizem, odgovornost za svoja dejanja in besede ter spoštovanje človekovega dostojanstva. Slednje vključuje tudi solidarnost. Vse našteto ga ves čas pogovora označuje tudi osebno – je poln modrosti, pragmatičen, odgovoren do izrečenih besed in dostojanstven.

Združenju Manager ste se pridružili le nekaj mesecev po ustanovitvi. Od takrat ste aktiven član. Kako se je združenje spreminjalo v vaših očeh?

Vloga managerja je bila včasih pojmovana drugače kot danes. Nujno je bilo, da se je prilagajala novim potrebam in spoznanjem. Ustanovitev in delovanje Združenja Manager je bilo pri tem velika opora. Vse je potekalo v duhu časa, v katerem je management pokazal svojo sposobnost identificirati potrebe in probleme ter na osnovi njihovega razumevanja, ne zgolj poznavanja, prispevati k njihovemu razreševanju. Govorim v nedovršniku, ker nikoli ne moreš vsega dokončno razrešiti. Gre za procese. Že doseženo moraš nenehno prilagajati novim situacijam.

V zadnjih 20, 30 letih so bile spremembe na področju managementa zelo velike – ne samo v Sloveniji, tudi v svetu. Bolj kot vsebina so se spreminjale oblike in mehanizmi delovanja managerja. Ti so podvrženi nenehni, organizirani in vse strožji presoji okolja. Kar je prav. Navsezadnje imajo managerji veliko moč; od njihovega dela so odvisni mnogi.

Predsedovanje ČR ste prevzeli v najbolj zahtevnem obdobju združenja. Zakaj takrat?

Ne vem, če je bilo to obdobje ravno najbolj zahtevno, sem pa kot izvoljeni predsednik skupaj z ostalimi člani ČR, ki so mi bili v veliko oporo, moral delovati v skladu s postavljenimi pravili in nalogami. Res je, da je bilo v tistem času veliko neizpolnjenih pričakovanj članstva, kar je Združenju Manager narekovalo, da se opredeli do nekaterih pojavov in praks, ki po lastnih kriterijih združenja niso bile sprejete kot dobre oz. kot posnemanja vredne prakse.

Kaj je skupni imenovalec primerov, ki ste jih obravnavali?

Procesi lastninjenja, in sicer ne kot cilj, ampak kot način. To so bili neizogibni procesi, polni skušnjav. Nismo se vedno bili pripravljeni tem skušnjavam zoperstaviti, kar je povzročilo negodovanje mnogih, zlasti mlajših generacij, ki so se počutile, kot da se jim nekaj izmika. Združenje Manager je to spoznalo in se v določenem trenutku od te prakse odločno distanciralo. Vse to je moč razumeti, kot je moč razumeti tudi pričakovanja, zlasti mlajše generacije in širšega okolja.

Kaj je v slovenski management vnesel etični kodeks? 

Etični kodeks je kot eno od pomembnih vodil vpet v delovanje managementa. Vse večja ozaveščenost okolja, tudi civilne družbe, terja od vseh v družbi, vključno z managerji, da pri svojem delovanju gledajo z očmi vse večje družbene odgovornosti. Ker smo vse bolj povezani in soodvisni, se ravnanje managerja ne konča na dvorišču njegovega podjetja, ampak posega mnogo dlje.

Če se ob njihovih kršitvah na naših licih pojavlja rdečica, pomeni, da etična načela poznamo in priznavamo. Nevarno je, kadar se etična načela kršijo brez občutka sramu.

Pri delovanju – tudi managerjev – je treba to soodvisnost upoštevati. Tudi presoja dela managerjev je mnogo širša in glasnejša, je tudi subjektivna. Ampak v končni fazi, če vse te subjektivne presoje posameznikov in združenj povežemo, nastane objektivna slika, ki zavezuje management, da ob svoji stroki spoštuje tudi tisto, kar včasih ni bilo tako na udaru oči in presoje.

Katero načelo vas vodi v ČR? Pravite, da morajo odločitve prestati test časa.

Absolutno. Najbolj nevarno oz. nesprejemljivo bi bilo, če bi se ČR ravnalo na osnovi glasu ulice in trenutnih kampanj. Nevarnost tega je vedno prisotna, kar potrjuje tudi praksa.  Prepogosto smo podobni otrokom, ki igrajo nogomet. Vsi so tam, kjer je žoga. S tega vidika mislim, da je ČR v svoje delo uspelo vključiti dejavnik časa kot pomemben kriterij. Delujemo na dolgi rok in prepričani smo, da nas tudi čez čas zaradi odločitev, ki smo jih sprejeli, ne bo bolela glava. To je temeljno vodilo pri delu ČR. Njegove napake so nepopravljive. Vsaka odločitev, vsaka beseda mora biti pretehtana. Samo tako lahko razsodišče ohranja svoj ugled in verodostojnost, s tem pa ugled sredine, v kateri deluje – v našem primeru Združenja Manager in managerjev. Nenazadnje združenje ni samo sebi namen, saj povezuje managerke in managerje, ti pa od njega želijo in potrebujejo kritje ter oporo, ki jim dajeta dodatno samozavest pri njihovih ravnanjih. 

Pravite, da odnosi in etika postajajo vedno bolj pomembni. Zakaj?

Svet še nikoli ni bil tako dejansko in potencialno bogat, kot je danes. Ni dvoma, da bi lahko  številne velike materialne probleme, s katerimi se srečuje naša civilizacija, brez večjih težav rešili. Pa vendar temu ni tako. Materialne sposobnosti človeštva so talec medsebojnih odnosov. Tu imajo managerji močno vlogo. Postajamo vse bolj povezani in soodvisni. Včasih so bila ožja okolja bolj samozadostna, danes pa je samozadosten samo cel svet. Ker smo tako povezani, moramo biti toliko bolj odgovorni do partnerjev. Odnosi  so postali kompleksnejši. To pa od managementa zahteva drugačen način delovanja. Cilji so sicer več ali manj enaki, vendar z drugačnim posluhom do okolja.

Soodvisnost je vse večja in bolj kot smo soodvisni, večja je naša dolžnost, da soodvisnost vzdržujemo skozi naša ravnanja. Praksa nenehno potrjuje, da to ni možno samo s predpisi, saj so lahko pomanjkljivi ali pa jih zavestno kršimo. Zato moramo upoštevati načela, ki so večna in delujejo povsod. Njihove pojavne oblike so različne, saj gre čas naprej, ampak določena ‘železna načela’ so stalnica. Če se pojavlja ob njihovih kršitvah na naših licih rdečica, pomeni, da ta etična načela poznamo in priznavamo. Nevarno je, kadar etična načela kršimo brez občutka sramu. To pomeni, da je družba zašla. Ti procesi se ne bodo nikoli končali, ker nespoštovanje etičnih načel ni tuje človekovemu ravnanju, je njegov sestavni del. Etika je zelo široko področje in problem je, kadar nesorazmerno ali kampanjsko izpostavljamo posamezen vidik, pozabljamo oz. zanemarjamo pa vse ostale.

Katera vrednota pa je oz. je bila v managementu najbolj omajana? Katere etične dileme so najpogostejše?

Pričakovanja okolja do managerja so jasna. Podjetje, če se omejim samo na gospodarstvo, mora ustvarjati rezultat, dobiček, dodano vrednost, nekaj oprijemljivega. Kadar manager deluje v smeri svojega poslanstva, se na eni strani srečuje s pričakovanji rezultatov, na drugi pa se mora zavedati, da tudi najplemenitejši cilji ne opravičujejo oz. ne dopuščajo vseh sredstev.  

Do rezultatov je treba priti na pravi način. To je po mojem mnenju pravo vodilo za managerje.

Problem nastane, kadar tisti, ki na koncu odloča, z rezultati ni zadovoljen. Ali pa z rezultati ni zadovoljna okolica. Kako naj manager razrešuje to dilemo? To je tisto, kar povečuje odgovornost in managerja izjemno obremenjuje. Tu se ne da dosti pomagati, to so pač procesi, ki so sestavni del managerjevega dela. Če imamo gibanja, ki na to opozarjajo – in ZM nedvomno sodi mednje –, dobijo tudi managerji večjo moč, oporo in lažje upoštevajo etični vidik. Pomaga tudi tistim, ki od managerjev veliko pričakujejo, da ne pozabijo, da ni vseeno, na kakšen način dosegajo rezultate. Nojevsko obnašanje, s katerim je današnja civilizacija vse bolj zasvojena, managerjem ne more biti v čast in ponos.

Ko ste se ravno dotaknili odgovornosti: Slovenci naj bi se v splošnem branili prevzemati odgovornost. Od kod po vašem mnenju izvira ta strah pred odgovornostjo?

Ne vem, če to drži v celoti. Mislim, da je bilo kar nekaj ravnanj v naši zgodovini, tudi nedavni, v katerih smo prevzemali usodno odgovornost. Seveda pa moramo za prevzemanje odgovornosti imeti na razpolago sredstva. Ne morem prevzemati odgovornost za nekaj, če nimam možnosti, da to uresničim. Tu sta cilj in pot celota. Razmerje mora biti uravnoteženo. V nasprotnem primeru je prevzemanje odgovornosti iluzija ali celo zavajanje. Zato včasih izpade, da bežimo od odgovornosti. Po drugi stani si nalagamo določene odgovornosti, ki že mejijo na naivnost, in se čutimo nesorazmerno odgovorne za nekaj, na kar ne moremo vplivati. Tako npr. ne moremo prevzemati nesorazmerne odgovornosti za ekologijo ali migrantske tokove. Tudi če kot država naredimo vse, kar je v naši moči, to ni vedno dovolj, je pa naša aktivnost v tej smeri vsekakor potrebna in dobrodošla ter izpričuje verodostojnost naših ravnanj ter besed.

V času povezovanja in vse večje soodvisnosti moramo upoštevati načeli, da drugim ne počni tega, česar ne želiš sebi, in da dosegaš cilje na pravi način.

Dejstvo, da ne živimo izolirano, moramo upoštevati in spoštovati, predvsem pa moramo biti kot država, zlasti navzven, bolj enotni. Tega nam manjka. Občudujem države in okolja, ki to zmorejo, četudi mi njihove odločitve niso vedno všeč. Veliko energije izgubljamo za jalovo razpravljanje in celo obtoževanje. Prav je, da se opozarja na napake in stranpoti, vendar moramo vedeti, da živimo v svetu, ki ni brez napak. Že to zavedanje nam daje dodatno odgovornost.

Kateri so po vašem mnenju stebri etike?

Odvisno od situacije; v različnih situacijah in okoljih imajo lahko ista načela različno težo. V času povezovanja in vse večje soodvisnosti moramo upoštevati načeli, da drugim ne počni tega, česar ne želiš sebi, in da dosegaš cilje na pravi način. Z upoštevanjem teh dveh načel se lahko vzdržuje znosno sožitje. Popolnega namreč ni.

Z etiko bi morali vsaj omiliti, če že ne preprečevati krize in težave. Pri krizah se moramo zavedati, da protikrizno delovanje na individualni ravni ni dovolj in ni dovolj samo na trenutke. Zato pravim, da etiko uporabljamo nenamensko. Z etiko bi morali krize preprečevati ali vsaj omiliti, mi pa pustimo neetičnim ravnanjem, da se razbohotijo do neznosnosti, in ko se kriza zgodi, kličemo na pomoč etiko. Namesto, da bi se učili, kako na postajo priti pravočasno, se raje usposabljamo, kako loviti zamujeni vlak, kar nam jemlje veliko energije, ampak tudi to je zgodba, vezana na značaj ljudi. Zato pozdravljam vse civilne družbe oz. institucije, ki izpostavljajo visoka etična načela, čeprav se včasih zdijo eksotične in se jim celo  posmehujemo. A vsi se k tem načelom obračamo, ko iščemo izhod iz krize. Mimo etike in njenih načel ne moremo, tudi če bi imeli popolne zakone. Nenazadnje so ti predvsem oblika zunanje prisile, etična načela pa so samozavezujoča.

Kako bo vzpon umetne inteligence in novih tehnologij vplival na etična vprašanja?

Kar nekaj zanimivih knjig na to temo sem prebral zadnje čase. Njihova vsebina ne deluje ravno pomirjujoče. Odpira številne teme, žal pogosto v obliki dilem. Razvoja v tej smeri ni mogoče ustaviti in ne vidim razloga, zakaj bi ga. Gre bolj zato, kako usmerjati razvojne dosežke tudi na področju umetne inteligence v dobro vseh. Žalostno dejstvo je, da se razvojni dosežki lahko tudi zlorabljajo.

Z etiko bi morali krize preprečevati, mi pa pustimo neetičnim ravnanjem, da se razbohotijo do neznosnosti, in ko se kriza zgodi, kličemo na pomoč etiko.

Ni dvoma, da tehnologija veliko pripomore k dobrobiti ljudi, hkrati pa tudi k dejanjem, ki nam niso v ponos in bi jih morali na osnovi ozaveščenosti preprečevati ali vsaj obvladovati. Področje umetne inteligence zasluži s tega vidika še posebno pozornost.

Da manager pogosto hodi po robu dopustnega, ste omenili. Kako naj se drži v ravnovesju, da ne pade? Kaj ga vodi? Notranji kompas?

Ta je seveda pomemben. Za to priložnost  nekoliko prirejen rek ‘Če si v Rimu, bodi Rimljan!’,   mora manager pri opravljanju svojega poslanstva upoštevati, hkrati pa, tudi ob podpori stanovskih združenj, spoštovati obča etična načela. Posameznik kot del združenja ta načela   lahko malce spregleda, združenje kot celota pa ne. Vsaj ne na daljši rok.

Saša Gnezda je izvršna urednica v podjetju Mediade. Intervju je bil objavljen v 44. MQ reviji avgusta 2019.

Preberite tudi