Razvoj kulture inovativnosti

Inovacije nimajo nič skupnega s količino razvojnega denarja, je nekoč izjavil legendarni direktor Appla Steve Jobs, odvisne so od ljudi, ki jih imate, od tega, kako jih vodite in kako razumete trg.

Slovensko gospodarstvo se je po dveh desetletjih samostojnosti znašlo v krizi. Ne edino na svetu, a vendarle. Mednarodna konkurenčnost naših podjetij je, vsaj doslej, največkrat temeljila na obsegu dela in nižjih stroških, o čemer priča tudi uvrščanje Slovenije na globalnih lestvicah konkurenčnosti (npr. Svetovnega ekonomskega foruma WEF) v zadnjem desetletju. Prav tako so le nekatera podjetja sistematicno razvijala in usmerjala svoje vire v povečevanje dodane vrednosti na podlagi lastnega znanja, inovativnih izdelkov in razlikujočih se znamk. Pot v prihodnost in nenehen razvoj gospodarstva pa bi lahko pokazala podjetja – visokotehnološke globalne »amebe«. Te so v razvojno naprednih gospodarstvih že dolgo domena rasti, temelječe na znanju. Odlikuje jih visoka stopnja prilagodljivosti, ki se kaže zlasti z razvojem t. i. dinamičnih sposobnosti.

Po nekaterih ocenah Statističnega urada Republike Slovenije je v Sloveniji vsako tretje podjetje visokotehnološko, vendarle pa mednarodno aktivnih in v svetu prepoznavnih ni veliko. Za motiv iskanja in razvoja novih vrednosti bi bilo tako za začetek dovolj, da na mednarodnih trgih uspe nekaterim. Cilj namreč je, tudi po programu Drzne Slovenije, da se Slovenija čim prej pridruži skupini tehnološko in razvojno visokonaprednih držav, kot so npr. Finska, Danska, Izrael, ter da po primerjavah WEF in Innovation Scorecard povečamo konkurenčnost tudi s pomočjo visokotehnoloških prebojev.

Med slovenskimi visokotehnološkimi podjetji je preveč takih, ki raziskovalnih, razvojnih in inovacijskih dejavnosti ne ponotrnjajo dovolj. Foto: Dreamstime

Tri leta sistematičnega spremljanja visokotehnoloških podjetij

Da bi ugotovili, kakšno je okolje za razvoj in delovanje visokotehnoloških podjetij v Sloveniji in katere so njihove značilnosti delovanja, smo na Centru odličnosti za biosenzoriko, instrumentacijo in procesno kontrolo (CoBIK) jeseni 2010 izvedli prvi del triletne raziskave slovenskih visokotehnoloških podjetij. K njej smo povabili proizvodna in storitvena podjetja v izbranih dejavnostih, ki jih OECD in Eurostat (t. i. priročnik Oslo) klasificirata kot visokotehnološke (ICT, farmacevtska dejavnost, letalska in vesoljska tehnologija, storitve, temelječe na znanju), ker se v njih namenja največji delež prihodkov za raziskave in razvoj. Na vprašalnik je odgovorilo 177 podjetij.

Za vse globalno uspešne visokotehnološkeamebe je značilno, da so to gibljiva indinamična podjetja, ki jih ni strah sprememb in tudi ne privzemanja tveganj.

V raziskavi smo se osredotočili na razvojne, raziskovalne in inovacijske (RRI) aktivnosti podjetij. Hitro se je pokazalo, da so med visokotehnološkimi podjetji nekatera, ki so močno usmerjena v RRI, druga pa spet takšna, ki te usmeritve ne živijo, ceprav se po priporočilih omenjenega priročnika uvrščajo med t. i. visokotehnološke dejavnosti. Kljub temu pa je presenetil zbrani podatek, da je več kot 40 odstotkov podjetij investiralo v RRI prek pet odstotkov svojih prihodkov iz prodaje. Skoraj prav toliko jih je navedlo, da je večina njihovih prihodkov ustvarjena z novimi izdelki in storitvami, ki ne presegajo starosti treh let.

Neizkoriščene priložnosti so v ljudeh

Manj spodbudni so bili rezultati vlaganja v ljudi. Samo 28 odstotkov anketiranih podjetij v našem vzorcu je v zadnjih treh letih izvedlo vsaj eno (kakršno koli) sistematično aktivnost za dvig inovativnosti zaposlenih, kar 34 odstotkov podjetij pa je navedlo, da so pri tem uporabili zunanje izvajalce (t. i. outsourcing), kar je v skladu s t. i. modelom odprtega inoviranja, ki je v svetu že dolgo uveljavljen. Obenem je 20 odstotkov podjetij navedlo, da so v zadnjih treh letih že ustanovila novo podjetje z znanjem, ki so ga pridobila (t. i. spin-off ), kar nakazuje določeno stopnjo organske rasti. Raziskava je nakazala tripolarnost v  slovenskih visokotehnoloških podjetjih: podjetja, ki v RRI investirajo premalo (čeprav so v dejavnostih, ki po naravi sodijo v visokotehnološke); to so podjetja, kjer se z razvojem ukvarja manj kot 10 odstotkov zaposlenih; srednje velika podjetja z večjimi razvojnimi oddelki (kjer pa je RRI ena od funkcij oz. procesov); v teh podjetjih se od 10 do 20 odstotkov zaposlenih ukvarja neposredno z razvojem; visokoperspektivna in bolj odprta podjetja, kjer se z RRI ukvarjajo skorajda vsi zaposleni (več kot 90 odstotkov) in kjer je nenehen razvoj prevladujoča kultura podjetja.

Prav zadnja skupina je lahko glavna nosilka sprememb in izvirni potencial globalnih visokotehnoloških ameb, saj so te pomemben prenašalec dobrih praks. Po navedbah anketiranih delujejo predvsem v računalniški, oblikovalski, optični, specializirani inženirski in energetski dejavnosti.

Zašcita intelektualne lastnine je šibka točka slovenskih podjetij

Večina podjetij, vključenih v raziskavo, zelo malo vlaga v zaščito intelektualne lastnine. Samo šest odstotkov anketiranih je na trgu že prodalo intelektualno lastnino (na primer patent ali licenco), obenem pa jo je 26 odstotkov že kupilo. Tista redka podjetja, ki so prodala svojo intelektualno lastnino na trgu, so v povprečju s to prodajo zaslužila prek 820.000 evrov na transakcijo. Redka visokotehnološka podjetja, manj kot dva odstotka vseh, so v zadnjih treh letih na trgu prodala in kupila več kot deset licenc. Le 3,7 odstotka podjetij, aktivno vključenih v raziskavo, je v zadnjih treh letih vložilo kakšen patent pri Evropskem patentnem uradu. Več jih je sicer registriralo patente v Sloveniji, ki pa je mnogo premajhen trg – zato je nujnost mednarodna konkurenčnost.

Glavna ovira inovativnosti in razvoja: omejenost in raznovrstnost virov financiranja

Po mnenju večine anketiranih je glavna ovira za povečanje inovativnosti pomanjkanje finančnih sredstev, kar so pokazale tudi nekatere druge mednarodne primerjave (WEF, Global competitiveness report) in raziskave (npr. World Bank, Doing business Survey, 2010). Navedeno kaže na obstoj tržne vrzeli na tem področju, kar so posebej za Slovenijo potrdile tudi domače (SID banka) in tuje institucije (European Innovation Fund, OECD itd.). Res je, da ima v Sloveniji tvegani kapital – po EVCA (European Venture Capital Association) smo z njim krepko pod povprečjem EU – ki je v globalnem svetu največkrat ključni poganjalec inovativnosti in visokotehnoloških prebojev, zelo omejeno prisotnost in vlogo.

Samo 28 % anketiranih podjetij je v zadnjih treh letih izvedlo vsaj eno sistematičnoaktivnost za dvig inovativnosti zaposlenih.

Tako financiranje iz skladov tveganega kapitala ali poslovnih angelov po mnenju podjetij nista uporabna vira za financiranje oz. v Sloveniji nista razpoložljiva. Najpomembnejši vir je po navedbah anketiranih kar lastni kapital, na drugem mestu pa je financiranje z zadolževanjem pri dobaviteljih. Prav v tem se slovenska visokotehnološka podjetja pomembno razlikujejo od primerljivih v tujini. Delno to nadomeščajo s sredstvi EU in se ob tem močno zanašajo na podporno okolje države in institucij. Slovenska država je v zadnjih letih razvijala novo inovacijsko politiko in zanjo namenila kar nekaj sredstev, predvsem iz skladov EU. To potrjujejo tudi odgovori nekaterih visokotehnoloških podjetij. A kot je ugotovil že Steve Jobs, so za inovacije pomembni tudi drugi dejavniki, pravzaprav njihov učinkoviti preplet.

V mislih imamo zlasti ustrezno spodbudno okolje (angl. enabling environment), ki je ključni vir konkurenčnosti in inovativnosti predvsem v skandinavskih državah, zato smo v raziskavi ocenjevali tudi odprtost socialnega (zdravstvenega, pokojninskega idr.) sistema za delo v tujini ter za delo tujcev v Sloveniji, število in delo podpornih institucij, njihovih razpisov, usklajenost delovanja institucij, postopke zaposlovanja tujcev in sistem obdavčenja tujih strokovnjakov (davčne kapice). Najslabše so podjetja ocenila davčno zakonodajo (previsoko obdavčitev visokoizobraženih kadrov, ki jih potrebujejo za inovacijski preboj) ter učinkovitost (fleksibilnost) trga dela, najbolje pa razpoložljivost tehnologij, infrastrukturo in informacije o trgih in priložnostih. Državne podporne institucije so ocenili kot povprečne v pomoči za inovativni razvoj. Predvsem so negativno ocenili njihovo usklajenost delovanja – ta je prejela najnižjo oceno med vsemi prej navedenimi spremenljivkami okolja, celo nižjo kot sistem obdavčenja tujih strokovnjakov v Sloveniji (t. i. davčno kapico).

Pričakovanja podjetij o prihodnosti visokotehnoloških dejavnosti: večina pričakuje povecanje inovacijskih aktivnosti

T. i. barometer pričakovanj je s skoraj 59 odstotki potrdil, da visokotehnološka podjetja pričakujejo povečanje inovacijskih aktivnosti ter boljše možnosti za svoje delovanje v prihodnjih treh letih. Ali bo v dejanskih aktivnostih res tako, bomo s to raziskavo preverjali tudi v prihodnjih dveh letih. Vsekakor pa bomo skušali s takšnimi analizami in primeri dobrih praks ozavestiti vse tiste, ki sicer sodijo v visokotehnološke dejavnosti, kako pomembna je kultura inovativnosti in kako pomembno je verjeti v svoje znanje. Vse že globalno uspešne amebe so dokaz za to. Nekaj primerov: Instrumentation Technologies, BIA Separations, Cosylab, Systec, večja podjetja, kot so Kolektor, Hydria, globalni nišni igralci, kot so Pipistrel, Akrapovič, Bisol in še bi lahko naštevali. In kaj jim je skupnega? So gibljivi, dinamični, ni jih strah sprememb in tudi ne privzema tveganj. Razvoja pa danes ni (in ne bo), če tveganj ne sprejemamo, zavedajoč se, da so prav visokotehnološka podjetja tista, ki ga spodbujajo in globalno umeščajo.

Mag. Aleš Pustovrh je mladi raziskovalec iz gospodarstva ter raziskovalec nacentru odlicnosti CoBIK. Ukvarja se z raziskovanjem inovativnosti in internacionalizacijepodjetij.Mag. Matevž Raškovic je raziskovalec in asistent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter raziskovalec na centru odlicnosti CoBIK, kjer se ukvarja predvsem s preucevanjem oblik razvojnega financiranja in ucinkovitostjo podpore visokotehnoloških MSP v Sloveniji.Dr. Maja Makovec Brencic je izredna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, prodekanja za razvoj in raziskovalka na centru odlicnosti CoBIK. Raziskuje predvsem mednarodno poslovanje in trženje, svoje znanje pa pogosto prepleta in povezuje v slovensko in mednarodno poslovno prakso. Raziskava je bila objavljena v MQ reviji št. 17, marca 2011

Preberite tudi