Pred dvema desetletjema

Občasno zgodovina kar vzkipi in v nekaj letih se zvrsti toliko usodnih dogodkov kot sicer v življenju dveh ali treh generacij. Tako je bilo pred dvema desetletjema in zato nekaj utrinkov o spoprijemu slovenskega managementa s kriznimi dogodki na začetku tranzicije in osamosvajanja Slovenije. 

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Devetega novembra 1989 je padel berlinski zid, že 1. decembra pa se je dvignil onstran vzhodnih meja Slovenije neviden zid gospodarske zapore za prodajo slovenskih izdelkov na srbskem trgu; kazen za neposlušnost Slovenije, ki se je odločno upirala konceptu preobrazbe jugoslovanske federacije v močno centralizirano državo v škodo pristojnosti republik. Mimogrede, takrat so tak koncept podpirale tudi ZDA in vrh EGS (zdaj EU). To je bil začetek konca že nekaj časa opotekajoče se Jugoslavije in seveda začetek propada enotnega jugoslovanskega trga. Država je – ob visoki inflaciji in neobvladljivi zunanji zadolžitvi – postajala gospodarsko in politično vedno bolj razrahljana. Gospodarska, socialna in politična kriza so se nezadržno zaostrovale že od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja. Politično ukrojeni, neuspešni poskusi pogostih gospodarskih reform so se izčrpali. Samoupravni gospodarski sistem združenega dela je umiral na obroke, v hudi agoniji je bil ves politični sistem, federacija pa predvsem mesto vrstečih se konfliktov med jugoslovanskimi republikami in med njimi ter federalno oblastjo, predvsem glede njihovih pristojnosti in gospodarskega razvojnega koncepta (npr. stalni konflikt zagovornikov izvozne usmerjenosti z branilci avtarkičnega koncepta substitucije uvoza, spori glede deviznega sistema, financiranja zveznega proračuna in sklada za manj razvite). 

Kljub poskusom leta 1990 novoizvoljenega jugoslovanskega premiera Anteja Markovića z reformo za »novi socializem« je enotno jugoslovansko gospodarstvo nehalo obstajati. Zvezna država ni bila več sposobna pobirati davkov, preprečiti uvajanja republiških carin in kontrolirati tiskanja denarja. Na prehodu v leto 1991 je bil s srbskim vdorom v jugoslovanski finančni sistem dokončno miniran poskus vsaj zasilne finančne sanacije federacije; Srbija si je namreč samovoljno prilastila za okrog 1,4 milijarde dolarjev (v dinarjih), predvsem za plače in pokojnine. Slovenija in Hrvaška sta zato nehali plačevati nekatere svoje finančne obveznosti do federacije. Do takrat je Slovenija za financiranje njenih funkcij prispevala na leto približno desetino svojega BDP ali približno petino vseh svojih javnofinančnih prihodkov. Osamosvojitev Slovenije je bila torej neodložljiva in nujen pogoj za uvedbo parlamentarne demokracije ter tržnosocialnega kapitalizma. 

Krčenje jugotrga

Z gospodarsko krizo se je moral najbolj neposredno spoprijeti slovenski management, k sreči dokaj spreten in izkušen iz številnih prekucij političnogospodarskih reform zadnjega obdobja socializma. Vodstva podjetij so vse to dogajanje različno občutila; v največji stiski so se znašla tista, ki so bila najbolj odvisna od prodaje izdelkov na jugoslovanskem trgu, upoštevaje seveda, da je imela industrija pred dvema desetletjema veliko pomembnejšo vlogo v gospodarstvu. Na splošno pa je strokovna analiza tedanjega Izvršnega sveta RS (beri vlade) pod predsednikom Dušanom Šinigojem pokazala, da popolno prenehanje prodaje izdelkov na jugotrgu pomeni približno tretjinski izpad proizvodnje v Sloveniji, samo srbska zapora pa skoraj polovico tega. Seveda so tedanje težave in še bolj tiste, ki jih je kmalu zatem povzročil izbruh vojnih spopadov, vodstva podjetij čutila tudi drugače, ne le z izpadom prodaje: zaprle so se najbolj ekonomične transportne poti na jugovzhod, pojavljale so se zadrege zaradi dobave surovin ali polizdelkov s tega območja, kar na hitro so si po domače marsikje prilastili vrsto slovenskih podjetij (skupno z zalogami), neplačane so ostale številne terjatve do njih, usihati so začela naročila za potrebe tedanje JLA, prek nje pa tudi določeni posli z neuvrščenimi državami, ki so tekli po teh kanalih. Teh izdelkov sicer ni potreboval noben drug trg. Direktorjem takih podjetij je bilo najteže. 

Vodstva podjetij, ki so bila najbolj odvisna od prodaje izdelkov na jugoslovanskem trgu, so ob razpadu skupne države znašla v stiski. Popolno prenehanje prodaje je pomenlo približno tretjinski izpad proizvodnje v Sloveniji, samo srbska zapora pa skoraj polovico tega.

Foto: Dreamstime

Zato pa so bila poplačana prizadevanja veliko vodstev podjetij, ki so že leta izvažala na zahtevne trge v Zahodni Evropi. Večinoma jim je uspelo ohraniti živahen utrip proizvodnje, četudi ob številnih logističnih težavah in včasih ob njihovem prav čarovniškem reševanju. V precej večji zadregi so se znašli direktorji podjetij, ki so proizvajala izdelke za vzhodnoevropske trge, torej za območje tedanje Sovjetske zveze, ki je razpadla, in za druge države njenega socialističnega tabora, katerih gospodarstva so zašla v razsulo. Na te trge je namreč Slovenija prodala skoraj četrtino izvoženega blaga. Take in druge težave so seveda prizadele tudi številna, industrijo spremljajoča mala proizvodna in storitvena podjetja. Še posebno močan je bil gospodarski padec tistih storitvenih dejavnosti, ki so veliko svojih prihodkov ustvarjale z mednarodno menjavo storitev. Za ponazoritev naj navedem tujski turizem, ki ga je najbolj prizadela desetdnevna vojna za osamosvojitev Slovenije. Leta 1991 so njegovi poslovni rezultati dosegali le četrtino tistih iz leta 1989. Na finančnem področju so se nove managerske ekipe s pomočjo države spopadle z globoko krizo v nekaterih velikih slovenskih bankah.neuvrščenimi državami, ki so tekli po teh kanalih. Teh izdelkov sicer ni potreboval noben drug trg. Direktorjem takih podjetij je bilo najteže.  

Mojstrska improvizacija

Managerji so vsak po svoje zavzeto iskali izhode iz kriznih razmer: racionalizacija in izboljševanje poslovnih procesov, zmanjševanje števila zaposlenih in zniževanje stroškov, izboljšanje proizvodov in storitev za zahtevnejše kupce, uvajanje novih izdelkov in storitev, iskanje novih partnerjev in novih potrošnikov (v turizmu na primer več domačih gostov) in drugo. Vodilni gospodarstveniki so morali pokazati izjemno mero znanja, iznajdljivosti, spretnosti in neredko prav mojstrsko improvizacijo ter včasih kar inovativnost pri reševanju tekočih poslovnih težav. Pri tem so jim bila v pomoč medsebojna posvetovanja, izmenjava mnenj in izkušenj, podpora strokovnjakov iz akademskih krogov pa tudi občasna medsebojna finančna podpora podjetij in medsebojna prodaja ostanka z izvozom zasluženih tujih valut. Čakanje na mestu je pomenilo za podjetje in njegovo vodstvo smrtno obsodbo. 

Kriza v Sloveniji je bila veliko hujša, kot je danes; nekateri ekonomisti so jo (v relativni primerjavi) upodobili celo s škodo, ki so jo poražene države utrpele v drugi svetovni vojni. Domači jugoslovanski trg se je na lepem skrčil z več kot 20 milijonov potrošnikov v Jugoslaviji na dva milijona potrošnikov v Sloveniji. Slovenska industrijska proizvodnja se je od l. 1988 do l. 1991 zmanjšala kar za tretjino. Država je v tistem obdobju pomagala podjetjem prek javnih financ z predvsem z dvema potezama: financiranjem izjemno povečanega števila brezposelnih (na vrhuncu, leta 1993, jih je bilo 130.000) in dodatnih, večinoma predčasnih upokojencev (njihovo število se je podvojilo). Ker je življenjska raven zaposlenih vidno padla, so vodstva podjetij reševala veliko težav tudi v napetem vzdušju stavkovnih valov. Tudi številni managerji so se morali posloviti z vodilnih položajev in managerski stan je v tem burnem obdobju plačal visoko ceno, je pa tudi močno zaslužen, da začetek tranzicije in osamosvojitev Slovenije nista prinesla pravega gospodarsko- socialnega razsula. K sreči je za slovensko gospodarstvo ponujal pomemben izhod tuji trg, ki ni doživljal krize, obenem pa je zelo živo klilo zasebno malo podjetništvo. 

Slovenija najde svojo pot

Tudi vlada je v integralnem projektu osamosvojitve Slovenije, sestavljenem iz štirinajstih delov, ki ga je pomladi 1991 izdelala Demosova vlada, temeljito razčlenila gospodarske naloge na področju gospodarskega sistema, ekonomskih odnosov s tujino, finančnih povezav s tujino, infrastrukture, industrije, preskrbe in drugo. Vendar pa – tako kot druge dežele v tranziciji – ni imela nobenih izkušenj, ampak le kopico želja in zamisli. V Sloveniji smo iskali svojo lastno pravo pot. 

Seveda ni manjkalo napak. Po mojem mnenju je eden glavnih grehov managementa in države, da nista s skupnimi močmi več storila za ohranitev središč znanja v velikih podjetjih. V številnih industrijskih podjetjih so tedaj zaradi zniževanja stroškov in množičnega odpuščanja zaposlenih zapirali razvojno-raziskovalne inštitute, oddelke in službe, kar je imelo tudi dolgoročno škodljive posledice, posebno še, ker se je v prvih letih slovenske samostojnosti zmanjšal tudi delež proračunskih sredstev vladnega resorja za znanost in tehnologijo; tako v primerjavi s proračunom kot v primerjavi z BDP. Najbrž še danes čutimo posledice. 

Sicer je bilo takrat k sreči v oblastnih krogih kar nekaj strokovnjakov, ki niso nasedli nekaterim fundamentalističnim liberalnim nasvetom tujih ekspertov in raznih mednarodnih institucij. Na drugi strani pa je bilo tudi pri nas veliko romantičnih pričakovanj in iluzij, predvsem v vrhovih nekaterih novih strank na političnem prizorišču, na primer o samodejni čudodelnosti kapitalističnih institucij ali o odrešilni finančni pomoči slovenskih izseljencev. Ni manjkalo ideološke zaslepljenosti, da je vse iz socialističnih časov slabo, vključno z rdečimi managerji v slovenskem gospodarstvu, ki da jih je treba zamenjati, pa prav tako ne trezno mislečih politikov, ki so si prizadevali, da naj k samostojnosti Slovenije in njeni čim manj boleči tranziciji prispeva vsak tisto, kar zna in kjer ima izkušnje. Skratka: Slovenija je imela na večini pomembnejših področij kar nekaj sposobnih ljudi, ki so znali presojati in racionalno dozirati tranzicijske poteze s potrebno postopnostjo namesto z uničujočo šok terapijo, večino podjetij pa so vodili sposobni gospodarstveniki, preizkušeni v spretnem prilagajanju številnim reformnim spremembam v nekdanji socialistični državi, ki so znali gibčno ukrepati. Tako je naš gospodarski konvoj dokaj premišljeno zaplul v varnejše vode in postopoma pospeševal hitrost plovbe; no, to pa je že tema za poseben opis.

Dr. Tone Krašovec je pustil izjemen pečat v slovenski managerski organizaciji, kjer je aktiven že vse od ustanovnega občnega zbora leta 1989. Združenje Manager je tri leta vodil kot predsednik, slovenski javnosti pa je znan predvsem kot dolgoletni generalni sekretar Združenja Manager, saj je to funkcijo opravljal kar 13 let. Leta 2006 je prejel priznanje za življenjsko delo na področju managementa, ki ga združenje podeljuje stanovskim kolegom, ki so se svojimi dosežki in vplivom zapisali v zgodovino slovenskega managementa.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 13, decembra 2009.