Pravna država, lastnina in konkurenčnost

Pravna država je kot vsakodnevni kruh, kot voda in zrak, je pravno državo razumel nemski pravnik Radbruch. Človek, ki ga je nacistični režim umaknil z univerze, a se je še naprej ukvarjal s pravičnostjo in pravno državo. To razumevanje je bistveno tudi danes, za družbo, za njen obstoj, razvoj in za obstanek v prihodnosti

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Zakaj v dobi, ko je tehnologija že skoraj prehitela človeka oz. mu vsaj konkurira,  ko je tehnologija že skoraj neodvisna od človeka, še govorimo o temeljnih vrednotah, kot so pridnost, poštenost, odgovornost? Zakaj še rabimo vrednote, kot so pravna država, demokracija, človekove pravice, neodvisno sodstvo? Zato ker je povsod, kjer je pravna država spoštovana, stopnja korupcije nizka, državna uprava učinkovita, sodstvo pa neodvisno, nepristransko in učinkovito. In ker v taki družbi  beležimo uspešen  gospodarski razvoj, razvito in konkurenčno družbo in praviloma tudi zadovoljne državljane.

Pravna država

Sodobna družba ne more obstajati brez delovanja pravne države in spoštovanja  njenih pravil. Pravna država pomeni, da je delovanje družbe pravno urejeno (seveda s kvalitetnimi zakoni), delovanje oblastnih organov je pravno vezano, torej podrejeno pravnim pravilom. In da pravila v družbi ne le obstajajo, ampak se tudi spoštujejo. Da se družba odmakne od načela “znajdi se“ in se ravna po pravilih. Ko je spoštovanje pravil vrednota in ne neumnost. Kvalitetna pravna država zagotavlja državljanom, a tudi gospodarstvu, zaščito pred samovoljo oblasti, pred diskriminacijo in kršenjem človekovih pravic. Pravna država spada tudi med temeljne vrednote EU, ki jih EU v svojih pogodbah še posebej varuje.

Sodstvo kot element pravne države

Eden temeljnih elementov pravne države je tudi neodvisno, nepristransko in učinkovito sodstvo. Zakaj Danska poudarja pomen pravne države, zahteva ničelno stopnjo glede korupcije, ima učinkovito sodstvo in je med najbolj uspešnimi ekonomijami? Tako je po poročilu Transparency International iz leta 2018 najnižja stopnja korupcije v EU na Danskem, ki je na svetovni lestvici na drugem mestu, Slovenija na 34, Albanija na 91. Če to primerjamo z zaupanjem državljanov v sodstvo, vidimo vzporednice. V raziskavi izpred nekaj let je na Danskem sodstvu zaupalo kar 85 % prebivalcev, v Sloveniji, ki je bila zadnja v EU, pa le 24 %. A sodstvo si lahko le samo povrne zaupanje. In naj še omenimo, da je na Danskem število sodnikov na prebivalca veliko manjše kot v Sloveniji, ki po številu sodnikov v EU prednjači (na Danskem 6 sodnikov na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji 43) in tudi finančno damo za sodstvo sorazmerno veliko v primerjavi z drugimi državami (povprečje je namreč 63 evrov na prebivalca, v Sloveniji kar 89,7 evra, na Finskem pa 76 evrov, za Dansko žal ni podatka).

Dr. Verica Trstenjak: Gospodarstvu zato želim vse, kar želim tudi moji domovini. Visoko raven pravne države, vključno z neodvisnim, nepristranskim in učinkovitim sodstvom; tržno gospodarstvo, vključno s spoštovanjem lastnine in svobodo gospodarske pobude, ustrezno plačilo za vse, tako za delavce kot managerje, ter družbeno in okoljsko odgovorno gospodarstvo, ki misli tudi na prihodnje generacije; socialno državo z ničelno stopnjo tolerance do korupcije na vseh področjih; neodvisne, odgovorne in kvalitetne medije in več državnikov ter manj politikov

Foto: Mavric Pivk

Seveda pa je treba poudariti tudi, da se veliko denarja v sodstvu v Sloveniji izgubi zaradi organizacijskih slabosti, saj plače sodnikov niso na zavidljivi ravni. Sodstvo mora biti učinkovito, kar zahteva kratke postopke, kjer je Slovenija še vedno med državami z daljšimi postopki. Tarda iustitia non est iustitia (počasna pravica ni pravica). Tega se posebej zaveda gospodarstvo, ki rabi hitre odločitve, posebej Evropsko sodišče za človekove pravice, v zadnjem času pa za podjetja tudi Sodišče EU, v primerih kršitev oziroma predolgih postopkov prisojata odškodnine. Pomen sodstva izpostavljam posebej, ker je poleg  t. i. nepotrebnih administrativnih ovir največji problem ne le za družbo, ampak posebej za gospodarstvo, neučinkovit sodni sistem.

Pravica do lastnine

Vse omenjeno je pomembno ne le za posameznika in njegovo zasebno in poslovno življenje, enako pomembno je tudi za gospodarstvo (in tudi za javni sektor). Gospodarstvo, ki mu pogosto nalagamo nove in nove omejitve, ima nekatere temeljne pravice zapisane že v najvišjih pravnih aktih. Tako je pravica do lastnine nekaj, česar ni mogoče omejevati z dnevnopolitičnimi interesi, ampak pravica, ki je zapisana tudi v 17. čl. EU Listine o temeljnih pravicah in v drugih mednarodnih aktih ter tudi v slovenski ustavi. Družba mora sprejeti posege v pravico do lastnine podobno kot druge posege v pravice, le kot izjemo.

Mogoče se nam danes v dobi informacijske družbe zdijo bolj vprašljivi posegi v pravico do varstva osebnih podatkov ali pravico do zasebnosti. A tudi pravica do lastnine in prepoved njenega omejevanja je enako zaščitena, posegi pa dopustni le izjemoma, pod strogo zapisanimi pogoji, med drugim je pomembno, da je poseg sorazmeren.

Svoboda gospodarske pobude

Poleg že omenjene pravice je za uspešno družbo, ki rabi tudi uspešno in konkurenčno gospodarstvo, potrebno poudariti, da je EU Listina o temeljnih pravicah v 16. členu dodala še eno pravico, pomembno za gospodarstvo, in sicer svobodo gospodarske pobude,  v angleškem jeziku right to conduct business. Iz te pravice izhaja, kot poudarja Sodišče EU v Luksemburgu, pravica do izvajanja gospodarske ali trgovske dejavnosti, pogodbena svoboda in svobodna konkurenca. Le družba, ki spoštuje tudi te temeljne pravice, bo uspešna tudi kot gospodarska družba. To načelo, ki ga gospodarstvo že dolgo zahteva, je v novejšem času eno temeljnih vodil pri zagovarjanju sodobnejših, hitrejših trendov v gospodarstvu.

Foto: Matej Družnik

Informacijska tehnologija omogoča razvoj novih proizvodov, praks in modelov. Naloga zakonodajalca ni, da že a priori omeji ta razvoj, ampak da ga usmerja in spodbuja. Ali naj onemogočimo razvoj samovozečih avtomobilov, ker še ni zakonodaje? Ali naj onemogočimo platforme, kot so Uber, Airbnb in podobno, samo zato ker še ni zakonodaje? Samo zato ker je nekaj nevarno? Tudi z žago si lahko odrežeš prst, pa je zato ni prepovedano prodajati. Država mora poseči, ko je nujno, poseči tako, da ne zavira razvoja, a hkrati omogoči pravno varstvo potrošnikov, delavcev in drugih vpletenih.

Evropa naj bo korak naprej pri upoštevanju trajnostnega razvoja

ZDA nas pogosto učijo, da podjetniška svoboda omogoča razvoj. A Evropa naj bo korak naprej in naj upošteva še socialni element in element varstva okolja.

Domače gospodarstvo in tudi tuji investitorji potrebujejo urejeno poslovno, a tudi pravno okolje. Če pravna država ne deluje kvalitetno, če sodstvo ni neodvisno, nepristransko in učinkovito, potem je stopnja pravne varnosti nizka in zaupanje v pravni sistem še nižje. Tuji investitorji želijo urejen in delujoč pravni red, želijo učinkovito državno upravo, kjer se bo uradnik želel problema rešiti tako, da ga reši, ne pa da ga pošlje v drug urad. Tuji vlagatelji želijo sodstvo, ki bo o sporih odločalo hitro in nepristransko. A vse to seveda rabi tudi domače poslovno okolje. In le uspešno gospodarstvo zagotavlja nova delovna mesta, plačevanje davkov ter možnost delovanja socialne države.

Delujoča pravna država pomeni tudi, da smo sposobni črpati evropska sredstva za razvojne in druge projekte. Da se vloge ne zgubijo v predalih uradnikov, da se denar ne deli po prijateljskih in drugih povezavah, ampak na podlagi kvalitetnih in objektivnih postopkov in vrednotenj.

Konkurenčnost, izobraževanje, in delovna zakonodaja

Spodbujanje konkurenčnosti je potrebno na vseh ravneh in na vseh področjih. In spodbujanje konkurenčnosti se začne že v šoli. Zato je pomemben tudi izobraževalni sistem, ki mora že od začetka šolanja tudi vzgajati, tudi o spoštovanju  moralnih norm, in nuditi znanja, ki jih bo odrasel človek potreboval. Tako vzgojno naravnanost je nato treba nadgrajevati tudi z znanji, ki jih praksa potrebuje.

Avstrija je ravnokar namenila dodatne milijone za t. i. visoke strokovne šole, ker jih gospodarstvo potrebuje. In tudi univerze morajo biti povezane z gospodarstvom. Že v šoli je treba pridnost in prizadevnost motivirati. Če bi vsi učenci (ali vsi študentje) dobili enako oceno, si nihče ne bo prizadeval za kaj več. To bi se moralo nadaljevati v službi, tudi v javnem sektorju. V sistemih, kjer je uravnilovka, kjer vsi dobijo enako, ne glede na prizadevanja in rezultate, ne bodo konkurenčni tistim, ki to spodbujajo. Pa to ne velja le za zasebni sektor, tudi za javni.

Foto: Jure Eržen

Tako na primer na dunajski univerzi, čeprav je javna, rektor ponudi plačo profesorju glede na njegov ugled, kolikor bo prispeval h kvaliteti in ugledu univerze. Zato se plače rednih profesorjev razlikujejo za več kot 100 %, da dobijo najboljše. Ker v Sloveniji tega ni, niti ni drugih vzvodov za motiviranje, nobena slovenska univerza po zadnjih ocenjevalnih lestvicah ni več niti med prvimi petstotimi. Včasih se mi zdi, da je med univerzami v Sloveniji največja konkurenca za to, katera univerza bo prva med dvema ali tremi domačimi, ne pa kako biti najboljši v evropskem ali celo svetovnem merilu. Gospodarstvo se te „čezmejne“ nujnosti delovanja zaveda, ker je domači trg premajhen.

K večji konkurenčnosti spada tudi fleksibilna delovna zakonodaja, kjer bo možna zaposlitev za krajši delovni čas in tudi za omejeno obdobje. Zaposlitev za nedoločen čas naj ne bo več glavni cilj, saj tudi delavcu omogoča njegovo rast in ga spodbuja k večji fleksibilnosti, osebnemu razvoju in iskanju boljših priložnosti. Kljub zakonodaji naj podjetja najboljše zadržijo z ustreznimi pogodbami in plačilom.

Spoštovanje prava kot vrednota, morala kot vrednota

V družbi mora biti spoštovanje pravil, pravnih in moralnih, ter tudi spoštovanje dobrih poslovnih običajev vrednota. In tudi odgovornost za kršitve. Nedavno sem se mudila na Japonskem. Uspešna, razvita družba, ki zapiše pravila zato, da jih subjekti spoštujejo. Vlaki so na Japonskem točni, saj je bila povprečna zamuda hitrega vlaka v letu 2016 24 sekund, strojevodja pa se počuti „osramočenega“ in neuspešnega, če ima več kot pet sekund zamude. In na Japonskem spoštujejo družbena pravila, četudi niso zapisana. Na primer, na Japonskem vsi stojijo v vrstah, pa jim tega ni predpisala država, saj nisi junak, če neko nepisano pravilo kršiš, ampak če pravila spoštuješ. In ker je učinkovit prevoz pogoj za uspeh družbe, si tega želijo vsi. Saj ne želim postavljati japonske družbe za najvišji zgled, a od uspešnih je treba vzeti pozitivne vzglede. Na splošno govorjenje, da je pri sosedih, posebej v Avstriji, vse dobro, pri nas pa vse slabo, ne vodi nikamor. Povzroča  splošno nezadovoljstvo, ki pa ni potrebno.

Podoben primer je Švica, kjer je neplačevanje davkov v družbi ne le kaznivo, ampak tudi moralno zavržno dejanje. Ker državljani tistega, ki davkov ne plačuje, prezirajo. Ker tisti, ki ne vozi po cesti 50 km na uro, kjer je ta omejitev, ni junak, ampak bedak in se kazen tudi plača, ne pa kot pri nas, kje zapišemo pravila, da se potem lahko postavljamo, kako smo jih izigrali. Oziroma da je naš največji protest proti tem pojavom to, da zapišemo kak komentar pod kak članek na spletu ali da ne gremo na volitve.

Sodstvo mora biti učinkovito, kar zahteva kratke postopke, kjer je Slovenija še vedno med državami z daljšimi postopki. Tarda iustitia
non est iustitia (počasna pravica ni pravica).

Vsak, ki ne gre na volitve, pa odločitev prepusti drugim.  To smo videli v primeru Brexita, kjer mladi niso šli na volitve in so namesto njih odločali starejši.

Družbene blaginje ne bomo dosegli, če se tisti, ki je uspel in nekaj ima, mora braniti, zakaj je bil priden, varčen in uspešen. In ko bo tisti, ki je uspešen in ima premoženje, motiviran, ravno zaradi vrednot v družbi, pomagati tistim, ki imajo manj. Tako s plačevanjem višjih davkov kot tudi s solidarnostjo.

Blagostanja družbe tudi ne bomo dosegli z omejevanjem gospodarstva, ne z monopoli in državno lastnino, ne z nacionalizacijo zasebne lastnine in novimi ovirami, ampak z urejeno družbo, ki spoštuje svobodo podjetniške pobude in konkurenčno tržno gospodarstvo, torej z močnim gospodarstvom. In uspešno gospodarstvo rabi uspešne in tudi dobro plačane, primerljivo seveda s stanjem družbe, managerje. Le takšno gospodarstvo lahko omogoča tudi financiranje pravne države in tudi socialne države. To je pomembno za socialno varnost, pa tudi za to, da bodo mladi ostali v Sloveniji ali pa se po pridobljenih izkušnjah v tujini radi vračali domov.

Družbena odgovornost in soodvisnost ravnanj posameznikov

Vsi moramo prevzeti odgovornost. Naša splošna značajska lastnost, da vse domače kritiziramo, smo nezadovoljni in zavistni, bi lahko usmerili v pozitivno: pohvalili, kar je uspešno, in predlagali spremembe za tisto, kar je slabo. Se primerjali z najboljšimi in želeli biti najboljši. Kot športnik, ki ni zadovoljen z drugim mestom. Če želimo biti kot Švica, moramo vsi delati na tem.

In če sem že opozarjala na nekatere pomanjkljivosti, naj poudarim še, kar je dobrega. Več kot 15 let živim v tujini in lahko objektivno opazujem domovino. Imamo zelo socialno državo, imamo sorazmerno dobro zdravstvo in posebej kvalitetne zdravnike, imamo sorazmerno dobro šolstvo, konkurenčno gospodarstvo, imamo pa tudi nezadovoljne državljane in žal preveč politikov in premalo državnikov. Državnikov, ki vidijo interes države dolgoročno, ne pa le interes stranke in le časovni horizont do naslednjih volitev.

Gospodarstvu zato želim vse, kar želim tudi moji domovini. Visoko raven pravne države, vključno z neodvisnim, nepristranskim in učinkovitim sodstvom; tržno gospodarstvo, vključno s spoštovanjem lastnine in svobodo gospodarske pobude, ustrezno plačilo za vse, tako za delavce kot managerje, ter družbeno in okoljsko odgovorno gospodarstvo, ki misli tudi na prihodnje generacije; socialno državo z ničelno stopnjo tolerance do korupcije na vseh področjih; neodvisne, odgovorne in kvalitetne medije in več državnikov ter manj politikov.

Z vidika gospodarstva bi lahko zaključili, da pravna država najbolj koristi prav njemu, gospodarstvo pa vsem nam, zato nam naj bo pravna država vsem kot zrak in voda.

Prof. dr. Verica Trstenjak je doktorica pravnih znanosti in profesorica za evropsko in civilno pravo. Je nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču Evropske unije (2006–2012) ter bivša sodnica na Splošnem sodišču EU (2004–2006). Kot generalna pravobranilka je pomembno soustvarjala evropsko pravo, zlasti na področjih varstva potrošnikov, intelektualne lastnine, javnih naročil, državnih pomoči, azila, temeljih pravic ter temeljnih svoboščin v EU in na drugih področjih. Evropsko pravo predava na Dunaju, v Ljubljani in v Mariboru. Gostujoča profesorica je bila na številnih univerzah v EU in po svetu ( npr. Hamburg, Ferrara, Zürich, Haag, Amsterdam, Montreal, Sydney, Los Angeles, San Francisco, New York, Kyoto), predava tudi na številnih mednarodnih konferencah. Objavila je več knjig in več kot 250 člankov, večino v tujini. Je članica izvršnega in upravnega odbora EU Agencije za temeljne pravice na Dunaju. 

Prispevek je bil objavljen v publikaciji Pogled 2019