Poplave: pogled naprej

Avtor je Samo Jenič, izvršni direktor MG Rohr

Zamišljam si, kako so potekali sestanki pri večjih evropskih proizvajalcih avtomobilov v dnevih po poplavah pri nas.

»Imamo problem, kmalu bomo morali ustaviti proizvodnjo, tako kot še 90 % naših konkurentov. Voda je tekla skozi Ljubno in Črno!«

»Ljubno? Črna? Kje je to? Kako lahko to ustavi proizvodnjo celega kontinenta? Kako ste presojali dobavitelje?«

»Vse dobavitelje smo večkrat preverili po vseh standardih ISO, IATF, VDA … Vedno smo jim podelili odlične ocene, po vseh kriterijih so izjemni dobavitelji. Res pa nismo podrobneje ocenjevali tveganj naravnih katastrof. A ne skrbite, jih že dodajamo!«

Dialog je izmišljen, a resnično pričakujem, da bodo presojevalci kmalu razširili svoj pogled. Ker pričakovati, da bo takšnih dogodkov – uničujočih požarov, temperaturnih rekordov, poplav, o katerih smo od blizu in daleč letos brali vse poletje – v prihodnje manj, ne moremo.

Ne bodo ocenjevali le podjetja, ampak tudi njegovo umeščenost v prostor, širše okolje in druge posredne vplive. Poglejmo, kako smo na to pripravljeni na Koroškem. Šest tednov po poplavah je celotna Mežiška dolina od Kotelj oz. Dravograda do Črne na Koroškem še vedno omejena za promet do največ 7,5 ton! Glavna cesta je sicer prevozna, a čez dan na več mestih popolnoma zaprta, obvoz je možen le čez hribe. Od štirih cest v dolino je urejena le ena od meje z Avstrijo do prvega priključka, potem pa že naletimo na omenjene zapore ne glede na smer, ki jo izberemo. Tovorni promet poteka nekako tako kot pitje vode iz pipe. Vemo, da neprekuhane ne bi smeli piti. Voda iz nekaterih pip sicer ni oporečna, a nihče ni naredil analize ali je objavil, da bi točno vedeli iz katerih. In jo pijemo.

Smo v obdobju, ko je nujna sanacija končana, trajne pa še nismo začeli. Primeren čas, da premislimo, kako lahko obnovo zasnujemo na novo, ne le kot popravilo obstoječega.

Kako bomo torej pridobivali nove kupce in na dolgi rok ohranjali obstoječe? Lahko dokažemo, da smo najboljši med potencialnimi dobavitelji, a če ne moremo dokazati, da tovornjak z materialom lahko pripelje na naše dvorišče, z izdelki pa z njega odpelje, nam vse kompetence prav nič ne pomagajo. Kako bomo dobili kadre, če je 30 kilometrov predaleč, ker se je treba voziti po nevarnih cestah, polnih zoženj, in jo deliti s tistimi tovornjaki, ki pač morajo priti v dolino? Kaj šele, da bi prepričali strokovnjake, da se preselijo k nam! Kako bomo razvijali turizem, če bo avantura že priti do nas? Pred poplavami smo si želeli hitre ceste, zdaj si želimo le prevozne.

Smo v obdobju, ko je nujna sanacija končana, trajne pa še nismo začeli. Primeren čas, da premislimo, kako lahko obnovo zasnujemo na novo, ne le kot popravilo obstoječega. Pri naložbah v podjetjih ali večjih infrastrukturnih projektih države je glavna omejitev zatečeno stanje. Zdaj tega marsikje ni več. Idealna priložnost, da staknemo glave in se dogovorimo, kako postaviti na novo, da bomo sledili prihodnjim potrebam. Težko mi je pisati ta članek, ker se mi zdi, da ‘jamram’. Vedno govorim, da lahko sami v podjetju storimo bistveno več, kot se lahko spremeni zunaj nas. A sedaj imamo edinstveno priložnost, da skupaj naredimo nekaj za naslednje generacije, nekaj, na kar bomo vsi ponosni. S ponosom smo že opazovali, kako smo priskočili na pomoč prizadetim v prvih dneh po poplavah. V tem smo res izjemni. Manj izjemni smo v uskladitvi vizije razvoja za naslednja desetletja. Tokrat lahko dokažemo nasprotno. Res bi bilo škoda, če bi se čez nekaj let še vedno prerekali, katero cesto bomo za silo zakrpali, da bo prenesla poln tovornjak.

Preberite tudi