Polovica otrok išče informacije le na Tik Toku

»Mami, a ti rdečih bonbončkov ne maraš, ker so narejeni iz krvi ščurkov?« Skoraj sem se zaletela. S hčerko sva se vozili domov in prosila sem jo za bonbončke, ampak za rumene, oranžne in zelene, ker jih imam rada. »Kje pa si to prebrala,« sem jo vprašala. In se že v naslednjem trenutku popravila: »Kje pa si to videla?« Kajti današnji otroci skorajda ne berejo več. Gledajo TikTok.

Ker se ukvarjam z medijsko pismenostjo in prepoznavanjem lažnih novic, sem si naredila miselni opomnik. Takoj ko bo možno, preverim, kaj je z rdečo barvo in krvjo ščurkov. Doma sem v brskalnik najprej vtipkala TikTok, kri in ščurki. Nič. Nato sem vtipkala TikTok, red in cockroaches. Prvi zadetki niso razkrili nič uporabnega, toda sčasoma sem odkrila, da rdeče barvilo karmin pridobivajo iz žuželk, in sicer iz insekta po imenu cochineal oz. po slovensko košeniljka, ki parazitira na perujskih kaktusih.

Dnevna porcija internetne zelenjave

Ko sem nazadnje v brskalnik vtipkala košeniljka, je bil že na drugem mestu prispevek iz Časorisa – spletnega časopisa za otroke, ki sem ga ustanovila leta 2015. V njem objavljamo novice, ki jim otroci lahko zaupajo, v jeziku, ki je do njih prijazen. Pravimo, da nagovarjamo tiste, stare od 6 do 12 let, vemo pa, da nas radi berejo tudi starejši otroci, srednješolci in celo odrasli, saj zapletene stvari predstavljamo na preprost in jedrnat način.

Ponujamo jim dnevno porcijo internetne zelenjave, ki jo morajo – poleg priljubljenih, a praznih spletnih kalorij s TikToka ali YouTuba – zaužiti, da odrastejo v informirane, aktivne in odgovorne državljane.

Da je brskalnik na vrh zadetkov umestil objavo iz Časorisa, me je utrdilo v prepričanju, da smo na pravi poti. To je lahko tisti verodostojen vir informacij, v katerem bodo otroci preverili, kar so videli na TikToku.

Tega ne počnemo odrasli, kaj šele otroci

Zgodbo o ščurkih in barvilu karmin sem pripovedovala šestošolcem med delavnico medijske pismenosti na eni od osnovnih šol. Otroci so nam že večkrat povedali, da nočejo izpasti butli, in hotela sem jim slikovito predstaviti, kako se lahko izognejo zadregi, če berejo ‘naš časopis’. Po koncu ure je pristopil učitelj in rekel: »Koliko korakov ste morali narediti, da ste prišli do verodostojne informacije! Tega še odrasli ne počnemo, kaj šele otroci.«

In tu je srčika problema. Preplavljeni smo z informacijami. V nas butajo iz medijev, z družbenih omrežij, z jumbo plakatov, še na avtobusu se jim ne moremo izogniti. V tej reki informacij je zelo težko prepoznati verodostojne, take, ki jim lahko zaupamo. Zlahka nasedemo napačnim informacijam, med katerimi so tudi številne dezinformacije, torej namenoma zavajujoče informacije. Če nas nekdo želi zavesti, to zlahka stori s tem, da nas preplavi z besedami in posnetki. Kdo pa ima čas, znanje in veščine, da vedno znova preveri, ali je nekaj res?

Komu verjamemo?

Prav zato običajno zaupamo in verjamemo tistemu, ki potrjuje naša prepričanja. Tistemu, ki sporoča nekaj, kar se nam zdi znano in logično, tudi če to ni resnično. Tistemu, ki nam je blizu. Ker zakaj bi se nam zlagal nekdo, ki nas ima rad, kajne?

Ne verjamemo pa medijem, ker so senzacionalistični; ker objavljajo novice s prenapihnjenimi naslovi; ker so levi ali desni, rdeči ali zeleni. Marsikdo celo pozna koga, ki so mu novinarji vzeli besede iz konteksta; ve za medij, ki poroča, kot mu narekujejo politiki. Zakaj bi jim torej zaupali? In, nenazadnje, zakaj bi kupovali časopise in revije, plačevali obvezni prispevek za RTV Slovenija, s prostovoljnim finančnim prispevkom podprli medije, ki vsebin niso umaknili za plačljive zidove, če lahko informacije itak vsepovsod dobimo zastonj? Včasih je veljalo, da so mnenja brezplačna, toda dejstva so sveta. Danes velja, da so mnenja sveta, dejstva nepomembna, odgovornost pa nikogaršnja.

Ko sem bila majhna, sem gledala očeta, ki je vsako jutro prebiral Delo, opoldne poslušal italijanska poročila in nato zvečer

Včasih je veljalo, da so mnenja brezplačna, toda dejstva so sveta. Danes velja, da so mnenja sveta, dejstva nepomembna, odgovornost pa nikogaršnja.

še slovenska in dvojna italijanska. Seveda je vmes tudi zakinkal. Moji otroci gledajo mamo, ki brklja po pametni napravi. Kaj dela, ne morejo vedeti: morda berem časopis, morda igram računalniško igro, morda gledam film.

Kot novinarka na Delu sem obiskovalcem razkazovala uredništvo in razlagala, kaj počnemo novinarji. Vedno sem jih vprašala, ali imajo doma kak časopis. Zelo malo rok je šlo v zrak.

Takrat sem spoznala, da smo izgubili generacijo bralcev, in leta 2015 tudi zato ustanovila nov spletni časopis za nove bralce. Če želimo, da bodo otroci odrasli v drugačen svet, jim moramo ponuditi medije, ki jim lahko zaupajo, in jim razložiti, zakaj jih kot državljani sploh potrebujemo.

Ni hujšega, kot je dezinformiran aktiven državljan

Mediji kot nežna in krhka pajkova mreža povezujejo skupnost. Pomagajo, da vstopimo v čevlje in kožo drugih in jih tako bolje razumemo. So ključnega pomena za strpno, spoštljivo in odgovorno sobivanje oz. za demokracijo. Če hočemo, da obstanejo, jih moramo finančno podpreti. Kakovostna informacija ima enako vrednost kot ekonomski podatek ali skodelica kave, ki jo brez pomisleka plačamo.

Otroci so nam že večkrat povedali tudi, da želijo vedeti, kaj se dogaja. Konvencija o otrokovih pravicah, po kateri je otrok vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, otrokom med drugim zagotavlja pravico do svobodnega izražanja. Ta zajema svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej.

Skoraj polovica otrok informacij ne išče več po brskalnikih, ampak neposredno na na TikToku. Če ob tem odraščajo ob starših, ki ne spremljajo verodostojnih medijev, kako bodo potemtakem sploh izvedeli, da ti obstajajo in da lahko v njih najdejo preverjene, tehtne, relevantne informacije, ki jim bodo pomagale, da bodo informirani, aktivni in odgovorni državljani? 

Te si država želi, saj je v srednje šole uvedla predmet aktivno državljanstvo. A ni ga hujšega, kot je dezinformiran aktiven državljan. To smo izkusili med korono, to opazujemo med vojno v Ukrajini.

Odgovornost za prihodnost planeta smo lahkotno preložili na ramena otrok

Otroke moramo zato naučiti, kje in kako naj poiščejo verodostojne informacije, in jim obenem ponuditi tudi prostor, da povedo, kar želijo; kaj jih skrbi in kaj jezi. 52 % najstnikov je zaskrbljenih zaradi pomanjkanja zavez za preprečitev podnebnih sprememb. 56 % jih zato občuti tesnobo.

»Mami, kaj je ta Willow Project? A bodo res umrle vse živali na Aljaski in bo konec sveta?«

Tokrat nisem bila v avtu in se nisem skoraj zaletela. Sem pa spet najprej rekla: »Kje pa si to prebrala?« in se že v trenutku popravila: »Kje si to videla?«. »Na TikToku.« »Ne vem, bova raziskali, velja?«

Moja prva misel je bila, da gre še za eno lažno novico, ki jo bom zlahka ovrgla. Par sekund brskanja po internetu

Otrokom je mar za svet okoli njih danes in za svet, v katerem bodo živeli v prihodnje. Tudi zato smo odrasli odgovornost za prihodnost planeta lahkotno preložili na njihova ramena. Čas je, da jih razbremenimo, jim prisluhnemo in jih podpremo.

je razkrilo, da je novica verodostojna in da so otroci v ZDA resnično zelo zaskrbljeni. Podpisovali so peticijo in upali, da jih bo predsednik Joe Biden uslišal.

Otroci v Veliki Britaniji niso mogli glasovati na referendumu o Brexitu. O njihovi prihodnosti so odločali odrasli z volilno pravico. V otroškem tedniku First News so zato naredili anketo in otroke vprašali za mnenje. Večina jih je bila za to, da ostanejo v EU. 

Otrokom je mar za svet okoli njih danes in za svet, v katerem bodo živeli v prihodnje. Tudi zato smo odrasli odgovornost za prihodnost planeta lahkotno preložili na njihova ramena. Čas je, da jih razbremenimo, jim prisluhnemo in jih podpremo. Naša odgovornost je, da začnemo razmišljati, kakšen naj bo svet leta 2100 in ne le 2030.

Dr. Sonja Merljak Zdovc je ustanoviteljica spletnega časopisa za otroke Časoris. Je tudi članica Novinarskega častnega razsodišča in Nacionalnega odbora za otrokove pravice pri ZPM Slovenije.Članek je bil objavljen v 52. številki MQ revije.

Preberite tudi