Poenostavljena prisilna poravnava je breme upnika

Reforma insolvenčnega prava iz leta 2013 je med drugim uvedla novo 'orodje' za lažje nančno prestrukturiranje mikro družb in (mikro ali malih) samostojnih podjetnikov posameznikov – poenostavljeno prisilno poravnavo (PPP). Nekajletna praksa kaže, da v postopku ostaja še nekaj nerešenih dilem.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Postopek je od svoje uveljavitve med dolžniki precej popularen: v bazo AJPES je vpisanih več kot 350 sklepov o začetku PPP. Nekoliko manj navdušenja pa so pokazali upniki – sodišča in državni organi so namreč zaznali več zlorab instituta. Dolžniki so med drugim poskušali doseči zmanjšanje svojih obveznosti, pogosto davčnih, z lažnim prikazovanjem insolventnosti z načrtno slabitvijo terjatev, odpisi, povečevanjem stroškov in podobnimi manevri. Kasnejše novele Zakona o nančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPI- PP) in obsežna sodna praksa so sicer odpravile določene pomanjkljivosti. Primer take 'zakrpane luknje' je bilo (kasneje odpravljeno) pravilo, ki je omogočalo, da potrjeni predlog PPP učinkuje celo na terjatve upnikov, ki se sploh niso mogli izreči o tem, ali se s predlogom (ne) strinjajo. Po aktualni ureditvi PPP učinkuje le na upnike, ki so se o predlogu lahko izjasnili.

Katere značilnosti postopka PPP je nujno poznati

PPP je postopek, ki pod določenimi pogoji omogoča prestrukturiranje dolga insolventnega dolžnika tako, da se odpravijo vzroki insolventnosti in omogoči nadaljevanje njegovega poslovanja; slednje omogočata zlasti prekinitev izvršb z začetkom PPP in možnost preglasovanja manjšinskih upnikov. Ta cilj PPP – kot tudi redno prisilno poravnavo – loči od stečajnega postopka, ki se konča z likvidacijo premoženja in prenehanjem dolžnika.

V postopku PPP morajo biti upniki, da zaščitijo svoje interese, bolj (pro)aktivni pri spremljanju in vrednotenju dejanj ter sodnih vlog dolžnika.

Foto: Shutterstock

Postopek PPP je bil uzakonjen tudi zaradi ugotovitve, da je redna prisilna poravnava za najmanjše družbe in podjetnike, ki so hkrati daleč najštevilčnejši, preveč kompleksen in predrag postopek. V PPP zato ni mnogih mehanizmov zaščite upnikov iz rednega postopka, npr. upravitelja, upniškega odbora, preizkusa terjatev, revizije poročila o nančnem položaju in pregleda načrta nančnega prestrukturiranja s strani pooblaščenega ocenjevalca podjetij, dolžnikov predujem pa je znatno nižji kot pri rednem postopku.

Sodišča so bila priča več zlorabam PPP, v katerih so dolžniki z lažnim prikazovanjem insolventnosti poskušali zmanjšati svoje obveznosti.

Glede sprejemanja dolžnikovega predloga za zmanjšanje oz. odložitev roka za plačilo navadnih terjatev (predloga PPP) velja naslednje: predlog je sprejet, če zanj glasujejo upniki, ki so imetniki najmanj 6/10 skupnega zneska navadnih terjatev in – kar je v PPP dodatna zahteva – če zanj glasuje več kot polovica vseh upnikov, katerih terjatve so navedene na seznamu terjatev. Izglasovana PPP učinkuje zgolj na navadne (nezavarovane) terjatve upnikov, navedene na seznamu, ki ga pripravi dolžnik. Vpliva tudi na terjatve upnikov, ki niso soglašali s predlogom PPP, so pa bile terjatve navedene na seznamu.

Trije primeri dilem upnikov pri zaščiti svojih interesov

Sodna praksa zadnjih nekaj let je razkrila več praktičnih dilem postopka PPP. Predstavljamo izbor najbolj tipičnih.

Dolžnik na seznam terjatev uvrsti fiktivne terjatve oz. terjatve povezanih oseb, s pomočjo katerih nato izglasuje za upnike neugoden predlog PPP. Kaj lahko kot upnik storim?

Uvrstitev izmišljenih terjatev na predmetni seznam po vsebini predstavlja poizkus sprejema PPP z lažnim prikazovanjem dejstev – na goljufiv način. Upnikom takšnega dolžnika so na voljo glasovanje proti PPP ali, če dolžnik s pomočjo ktivnih oz. povezanih upnikov predlog izglasuje, izpodbijanje potrjene PPP. Nedavna sodna odločba je naka- zala celo, da bo v takih primerih možna že pritožba na sklep o začetku postopka PPP, kar pomeni možnost zgodnejše upniške intervencije. Glede terjatev, ki pripadajo povezanim osebam, velja, da jih mora dolžnik na seznamu terjatev kot take posebej označiti; upniki, ki so osebe, (ožje) povezane z dolžnikom, pa o predlogu PPP nimajo pravice glasovati. Če bi denimo dolžnik na seznam uvrstil terjatve povezanih oseb in uspel prikriti okoliščine, da gre za povezane osebe, ter jim tako omogočil glasovanje, lahko preostali upniki zopet izpodbijajo PPP. Sodišča so pritrdila tudi pritožbi na sklep o potrjeni PPP, ker so jo izglasovale povezane osebe, kar upnikom potencialno daje dodatno pravno sredstvo za ukrepanje v takih situacijah. Za oba primera velja, da bi tako ravnanje dolžnika v skrajnih situacijah lahko ustrezalo kaznivima dejanjema (poslovne) goljufije ali oškodovanja upnikov.

Dolžnik s sprožitvijo postopka PPP, ki nima realnih možnosti za uspeh, le zavlačuje stečaj. Kako lahko ukrepam?

Nekateri dolžniki (očitno neutemeljen) predlog za začetek PPP vlagajo, da bi se izognili ali zavlačevali stečaj. V tem primeru upnik lahko – ne glede na potek postopka PPP – vloži predlog za začetek stečaja; lahko pa se tudi pritoži na sklep o prekinitvi odločanja o začetku stečaja (če ga je sodišče že izdalo) ali na sklep o začetku PPP.

Od njegove prve različice do danes so postopek PPP precej dodelali, zato se bo njegova učinkovitost šele pokazala.

Potek postopka PPP sam po sebi namreč ni ovira za odločanje o začetku stečajnega postopka, kot to velja za redno prisilno poravnavo. Dolžnik sicer lahko poskuša doseči prekinitev odločanja o stečaju z zahtevo za odlog odločanja in vložitvijo predloga PPP, ki naj tak odlog opraviči, vendar sodišča prekinitve odločanja o stečaju načeloma ne bodo dopustila, če dolžnik z vlaganjem predloga za PPP zlorablja svoje pravice, da bi se npr. izognil (za upnike smotrnemu) stečaju. Dolžnik je z vložitvijo predloga PPP torej manj zaščiten pred stečajem, kot to velja pri rednem postopku.

Moja terjatev je bila uvrščena na seznam v PPP, ki je bila pravnomočno potrjena. Ali imam v rokah izvršilni naslov?

V postopku redne prisilne poravnave je sklep o potrjeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. To pomeni, da ima upnik v rokah instrument, ki omogoča hitrejše oplačilo terjatve. Niti zakon niti sodna praksa pa še nista nedvoumno odgovorila na vprašanje, ali je tak izvršilni naslov tudi sklep o potrjeni PPP. Vprašanje ima lahko praktične posledice predvsem v primeru, ko upnik svoje- ga soglasja k PPP ni podal s pogodbo z dolžnikom v obliki notarskega zapisa, z navedbo, da taka pogodba predstavlja izvršilni naslov, temveč z navadno pisno izjavo. Dovoljeni sta sicer obe obliki podaje soglasja. Če bi torej držalo, da sklep o potrjeni PPP ni izvršilni naslov, bi se moral upnik v takem primeru po potrjeni PPP pred izterjavo svoje terjatve do dolžnika najprej spustiti v pravdo, šele po pridobitvi pravnomočne odločbe pa začeti z izvršbo. Dokler se sodna praksa ne poenoti, se lahko upnik zaščiti tako, da z dolžnikom sklene pogodbo o soglasju z izrecno vključitvijo klavzule o neposredni izvršljivosti ter – če je potrebno – s tako obliko pogojuje svoje soglasje k PPP.

Bolj (pro)aktivni upniki

Postopek PPP so od njegove prve različice bistveno dodelali, zato se bo njegova učinkovitost bolje pokazala šele v naslednjih letih. Opazimo pa lahko, da se na račun poenostavitve postopka in s tem nižjih transakcijskih stroškov dolžnika breme prevali na upnike, saj jim je v precejšnji meri prepuščena presoja pogojev ponujene poravnave, poleg tega pa lahko morebitne zlorabe večinoma uveljavljajo šele po sodni poti. Za zaščito svojih interesov v postopku PPP morajo biti upniki bolj (pro)aktivni pri spremljanju in vrednotenju dejanj ter sodnih vlog dolžnika, kot to velja za druge insolvenčne postopke. 

Vid Kobe je partner, Jurij Lampič pa odvetniški pripravnik v slovenski podružnici Odvetniške pisarne Schönherr.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 37, marca 2017