Plačujem srečo, kupujem stres

»Bom raje jutri srečen, ker zdajle gradim posel.« Smešno vprašanje, ampak ali še znamo biti srečni? V mislih nimam kratkih obdobij, ko smo nabiti z energijo zaradi uspehov. Kratki uspehi so kot droga – nabijejo zadovoljstvo in dvignejo adrenalin, potrebuješ pa jih veliko in zaporedoma. Ko je nekaj časa zatišje, takrat udari abstinenčna kriza, nesreča.

V vsakodnevnem pehanju za uspehom pogosto pozabimo na osnovni cilj – biti srečen in to z manj stresa. Če kdo sreče ne dojema kot samoumeven smisel življenja in potrebuje utilitaristično razlago: ker srečni dokazano zaslužijo več denarja, so bolj zdravi, ustvarjalnejši in imajo več energije … pa še srečnejši so.

Med mlinskima kamnoma

Med različnimi dejavniki stresa se je v managerski in podjetniški karieri treba bati predvsem dveh. Najprej, ‘nižje kot smo na lestvici, bolj smo izpostavljeni stresu’. Zato si vsi želimo napredovati na pozicijo, kjer bo končno ‘mir’. Vendar potem spoznamo, da je stresa vedno več – slabše spimo, stalno hitimo, nimamo časa za (pri)ljubljene. Tukaj se pojavi drugi mlinski kamen, saj ‘so najvišji položaji običajno okuženi z nezadovoljstvom’. Zakaj je tako in kako se temu izogniti?

Kaj je stres?

Stres je posledica strahu. Nastal je zato, da se je pračlovek pred levom nagonsko spustil v beg ali napad in si rešil življenje. V telesu so se ugasnili vsi ostali procesi, adrenalin je pognal mišice v akcijo, možgani pa so se delno izklopili, da človek med begom ni razmišljal o neumnostih. To je razlog zakaj rekreacija blaži stres, ne odstranjuje pa razlogov zanj. Problem modernega človeka je, da je ta instinkt zastarel. Danes bi potrebovali ravno obraten instinkt – manj brezglavega bežanja in več razsodnosti. Evolucija tukaj še ni opravila svojega dela.

Paradoks položaja in moči: svet se še vedno vrti po svoje, kar povzroča posameznikom, ki so razvili sindrom malega boga, nejevoljo in stres. Foto: Dreamstime

Prvi mlinski kamen: stres z družbenega položaja

Na družbenem dnu smo mnogo bolj izpostavljeni različnim ‘klofutam’, ki jih bomo dobili po glavi. Včasih jih dobimo zato, ker smo preslabo ali predobro opravili delo, ker smo preglasni ali preveč pasivni, smo nekomu na poti … Povrhu pa mnoge klofute nastanejo iz slabe volje. Veliki vodja nahruli osebo A, A že iz navade nadleguje B, C pa je vedno nekje v oblakih in potrebuje dnevno klofuto že zato, da se zbudi. Gre za moč, za status, včasih za sadistično zabavo … Vrsta znanstvenih študij je dokazala, da imajo posamezniki nižje v hierarhiji mnogo več stresa, več nezdravih maščob v telesu, slabše zdravje in da imajo bolj zakrknjene možgane, saj je telo ves čas v fazi bega. Ali si res želimo imeti takšne zaposlene? Je res nenavadno, da niso ustvarjalni, ne  prevzemajo odgovornosti, so paralizirani za nedoločen čas in sklanjajo glavo? Smo posledično sami pod stresom? Brzdajmo klofute.

Drugi mlinski kamen: mali bogovi, božanske težave

Zakaj elita ne živi idealnega življenja, je že v obdobju Rimskega imperija ugotovil Seneka, ko je opazoval najmočnejše poslovneže, senatorje in vladarje, ki niso bili srečni. Razlog je preprost: jeza. Višje kot si na lestvici, bolj si navajen, da se stvari odvijajo ‘po tvoje’, in ko nekaj ni tako, te to iztiri. Ni hujšega, kot da te nekdo v slabšem avtu ovira na cesti ali pa v poslu. Takšni ljudje iz sebe počasi in nezavedno gradijo male bogove, vendar svet nikdar ne bo deloval po njihovo.

Življenje brez truda je mnogo bolj prazno, potrebna je dinamika. Ali kot so rekli v neki burleski: Če vsak dan sije sonce, kaj hudiča sploh je sončen dan?

Poleg tega kmalu trčijo na druge male bogove, se z njimi spopadejo in neizbežno enkrat ne zmagajo. Na nižjih ravneh lahko enak učinek naredi tudi pretirana ambicija. Takšni ljudje ves svoj čas in energijo vlagajo v ‘jutri’, kar je enako nesmiselno kakor živeti zgolj za ‘danes’. Zgolj za danes živijo norci in boemi, zgolj za jutri pa živi mrtveci, ki upajo, da jih čaka vstajenje v obliki službene pozicije in premoženja. Sebe tako izmučijo, da ko dosežejo ustrezno pozicijo (če sploh), jih izda zdravje.

Sračje gnezdo dobrin in drobnih nadomestkov

Vsak ima neko osnovno raven sreče, na katero kratkoročno in dolgoročno vpliva mnogo stvari. Ko poješ sladoled, si srečen nekaj minut in potem potrebuješ nov in nov sladoled, in najmanj tako dobrega, kot ga imajo ljudje okrog tebe. Raziskave so dokazale, da ima nakup različnih dobrin le kratkotrajen učinek na srečo. Manjše stvari učinkujejo nekaj dni, avtomobili in hiše pa približno eno leto. Celo največji loterijski zadetki nas osrečijo le malo dlje. A ker pozitiven učinek vseeno obstaja, nas ta obsede in začnemo kopičiti različne dobrine. Problem trapastega potrošništva je ugotovil že Sokrat, saj že stari Grki niso razlikovali med željo in potrebo. Že takrat je večina ljudi premalo poznala sebe in svoje resnične potrebe. Seveda so mislili, da točno vedo, kdo so in kaj hočejo, nezavedno pa so čredno sledili drug drugemu v slepem krogu. Takšni ljudje zapravijo ogromno denarja in že zgolj delček bi zadostoval za strokovno pomoč pri spoznavanju samega sebe in izpolnjevanju lastne sreče. Je res kaj sramotnega v tem? Le enkrat živimo, (ne)srečno.

Monte Cristo: kako je lahko kmet srečnejši od graščaka?

Viri dolgotrajne sreče, ne glede na družbeni položaj, se skrivajo povsem drugje. Znanstveno dokazano je, da se dolgoročna sreča skriva v: darovanju in ne v prejemanju, intenzivni družbi prijateljev ter družine in ne v samotnih dejavnostih, in pa dejavnostih namesto v dobrinah.

Kadar nekaj dobimo, prejmemo močnejši, ampak kratkotrajen sunek sreče. Kadar nekaj smiselno podarimo, je sunek blažji, ampak mnogo daljše sape in se samodejno kopiči. Recimo, mnogi zase pravijo, da so epikurejci, da uživajo v vrhunski hrani. Bistvo Epikurjevega nauka ni bila vrhunska hrana, ampak dobra hrana, ki jo uživaš s prijatelji in živiš v samozadostnosti. Da uživaš v družbi, izmenjuješ mnenja, sprejemaš raznoličnost, znaš sodelovati in pomagati, torej v odnosih! Če pri prodaji kraljuje lokacija, lokacija, lokacija, so pri sreči to odnosi, odnosi, odnosi. Zaradi odnosov potem raje daruješ in predvsem daruješ s smislom, ne kar tako v tri dni. Ne zgolj denar, ampak čas, znanje, posvečenost, skupne dejavnosti, mentoriranje, odprta vrata. Ugotovimo torej, kaj je naš ‘smisel’ in kje lahko pomagamo drugim. V razmislek – če bi na tem svetu lahko spremenil zgolj eno stvar, kaj bi to bilo? Odgovorimo si, potem pa hitro na delo v tej smeri.

Dolgoročna sreča je v darovanju in ne v prejemanju, v intenzivni družbi prijateljev ter družine, v dejavnostih namesto v dobrinah.

Oseben primer. V podjetniški mreži CEED je velik krog podjetnikov, ki so pozitivna, energična in proaktivna družba. Šele ko sem bil iz tega kroga nekaj časa odsoten, sem začutil moč krize pri slovenskem narodu, saj je pred tem mojo voljo dvigovala prav ta družba podjetnikov. To se najbolje pokaže, kadar se ji nekdo pridruži zgolj zato, da bi na hitro nekaj prodal. Takšna oseba popolnoma zgreši tarčo, saj ne vzpostavi odnosov s proaktivnimi kolegi in zamudi stvari, ki nastanejo skozi globlje odnose in zaupanje, konkretne nasvete in pomoč, odprta vrata in ne nazadnje tudi možnost povezovanja in novih poslov. Mnogi so globlje odnose zapostavili, namesto tega imajo tisoč površnih ali virtualnih odnosov – to je kratkotrajen fiks. Odnosi zahtevajo svoj čas in energijo. Potrebno je veliko dela in treninga, vlaganja in napora, vsemu temu pa bi se najraje izognili. Vendar Nietzsche ne govori zaman o tem, da se sreča poraja skozi izrazit trud. Stati na vrhu gore je lepše, če se moraš potruditi priti do vrha, namesto da bi se kar naenkrat znašel na vrhu. Življenje brez truda je mnogo bolj prazno, potrebna je dinamika. Ali kot so rekli v neki burleski: Če vsak dan sije sonce, kaj hudiča sploh je sončen dan? Takšna je tudi sreča – kosinus funkcija.

Culica, za na pot

Kdor išče srečo, naj ne išče popolne službe in denarja, ampak odnose in skupne dejavnosti. Nikjer ne bomo dolgo srečni, dokler ne uredimo odnosov z ljudmi, ne bomo svojih dejavnosti osmislili in začeli z njimi prispevati v skupnost. Za živemrtvece: potem boste še več zaslužili in še več dobivali. Če ste prišli do konca članka, ga ne dajte med kup knjig in njihovih sporočil, ki jih boste nekoč uvedli v svoje življenje. To so zgolj trofeje, ki jih zaradi bleščečih idej zbiramo, kakor srake zbirajo svetleče predmete. Si res lahko privoščimo, da ne bi sreče v svojem življenju postavili na prvo mesto že danes?

Jernej Pintar je vodja mreže v CEED Slovenia in avtor knjige »Javno-zasebna partnerstva; Kaj? Kako? Zakaj?« Članek je bil objavljen v MQ reviji št 28, maja 2014

Preberite tudi