Odličnost, tako kot sreča, ne pride sama

V slovenskih organizacijah imamo dve težavi: nimamo kulture nenehnega izboljševanja in težnje po odličnosti. Uspešno odpravljanje teh težav se začenja – in prepogosto tudi končuje – pri udejanjanju temeljnega načela odličnosti: Vodenje z vizijo, navdihom in integriteto.

Facebook
Twitter
LinkedIn

Na svetovni dan sreče, tj. 20. marca, Združeni narodi vsako leto izdajo poročilo o svetovni sreči World Happiness Report. Ugotovitve slonijo na analizi šestih ključnih spremenljivk v preteklem 3-letnem obdobju (BDP na prebivalca, pričakovana doba zdravega življenja, socialna podpora, svoboda, zaupanje in velikodušnost). Slovenija se v letošnjem poročilu uvršča na 44. mesto med 156. državami, kar daleč od vrha. Vrh lestvice zadnja leta pričakovano oblikujejo Finska, Norveška, Danska, Islandija in Švica. Letos se je mednje vrinila Nizozemska. To so države, ki desetletja skrbno razvijajo dejavnike gospodarskega ter družbenega razvoja in ustvarjajo pogoje za blagostanje svojih državljanov. Sreča in odličnost ne prideta sami. Ne prideta, pa četudi si ju postavimo za svoja glavna cilja. Potrebni so pozitiven pristop, številni ukrepi in konstruktivne spremembe na različnih ravneh, ki nas vodijo po želeni poti.

Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi

Alex Honnold je prvi človek, ki je sam, brez varovanja, prosto preplezal smer Freerider v skoraj 1000 m visoki steni El Capitan v ameriškem nacionalnem parku Yosemite. Ta izjemen podvig smo si lahko v začetku marca premierno ogledali na National Geografic, že prej, konec januarja pa v okviru festivala gorniškega filma v Ljubljani. A razlog, da navajam ta dosežek, ni dosežek sam po sebi. Razlog je spoznanje, da je uresničenje Honnoldovih sanj posledica 8-letnih načrtnih priprav, številnih varovanih vzponov in padcev v različnih raztežajih smeri, predvsem pa do potankosti premišljenega vsakega oprijema, vsakega oprimka. Zato ne preseneča Honnoldova misel iz filma: „To je tvoja pot in shodil jo boš z odličnostjo in perfekcionizmom.« Morda še bolj sporočilna je legendarna misel našega alpinista Nejca Zaplotnika, prvega Slovenca, ki se je povzpel na vrh Mount Everesta: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Uresničenje Honnoldovih sanj, ki je sam, brez varovanja, prosto preplezal skoraj 1000 m visoko smer v steni El Capitan, je posledica 8-letnih načrtnih priprav, številnih varovanih vzponov in padcev v različnih raztežajih smeri, predvsem pa do potankosti premišljenega vsakega oprijema, vsakega oprimka. Zato ne preseneča Honnoldova misel iz filma: „To je tvoja pot in shodil jo boš z odličnostjo in perfekcionizmom.«

Odličnost se začne pri posamezniku …

… in nadaljuje v skupini. Le redko delamo sami. Odlične skupine, organizacije, države so zgolj različno velike skupine odličnih posameznikov. Najkompleksnejši izzivi zahtevajo veliko izjemnih posameznikov in njihovega sodelovanja v interdisciplinarnih skupinah.

Tudi v zadnjem obdobju smo na področju medicine Slovenci lahko upravičeno ponosni na nekaj izjemnih, tudi v svetu vodilnih dosežkov, ki premikajo meje možnega v sodobni medicini, kot je bila denimo rekonstrukcija nosu po popolni amputaciji. Ta izjemni uspeh, prvi v svetu, je uspel vrhunski ekipi odličnih strokovnjakov na čelu z dr. Urošem Ahčanom in dr. Vojkom Didanovičem. Naj naš poklon tokrat velja tudi prvi uspešni sočasni presaditvi pljučnih kril lani septembra v UKC Ljubljana. To ni prvi tak poseg v svetu, je pa zaradi svoje zahtevnosti prelomni mejnik za slovensko medicino ter izjemen dosežek stroke in sodelovanja na poti odličnosti. Dr. Tomaž Štupnik, glavni kirurg pri transplantaciji, je v medijih opozoril na pomen odlične skupine: „Zasluga za to gre ekipi. /… / Več razmišljanja, več pogovarjanja, več ocenjevanja je tisto, kar je povezalo ekipo, da dela kot eden.“ Mag. Matjaž Turel, vodja internističnega programa presaditve pljuč, pa poudarja pomen poti in nenehnega izboljševanja: „Da bi ta izredna operacija postala nekaj običajnega, pričakujemo nadaljnje izboljšave, /…/ mi bomo iz lažjih presaditev prešli na težje in na koncu opravili tudi tiste najtežje.“

Odlične organizacije nenehno dvigujejo meje možnega. Negujejo kulturo doseganja izjemnih rezultatov, skrbijo za blagostanje ljudi in ohranjanje okolja.

 Ko se z ravni skupin, projektov, premaknemo na raven odličnosti organizacij, moramo omeniti zadnja dva dobitnika Priznanja Republike Slovenije za poslovno odličnost (PRSPO): Adrio Mobil v letu 2017 in letošnjega nagrajenca GKN Driveline Slovenija. Tako direktorica Adria Mobil Sonja Gole kot izvršni direktor GKN Driveline Slovenija Andrej Poklič  sta ob prejemu priznanja poudarjala pomen kompetentnih, inovativnih, vključenih in zavzetih zaposlenih, pomen timskega in projektnega dela ter vlogo vodij pri razvijanju kulture odličnosti. Nam bodo odlične organizacije služile kot zgled?

Pri vladni in poslovni učinkovitosti na repu

O odličnosti države je mogoče govoriti iz različnih zornih kotov in to podpirati z različnimi kazalniki. V strategiji razvoja odličnosti do leta 2030, ki jo je januarja lani sprejela Vlada RS, smo kot strateške kazalnike uspešnosti uresničevanja strategije izbrali dva mednarodna kazalnika globalne konkurenčnosti države ter indeks globalne odličnosti (EFQM). Globalni kazalniki konkurenčnosti države kažejo, da se slovenska konkurenčnost izboljšuje. Na lestvici svetovne konkurenčnosti IMD smo leta 2018 pristali na 37. mestu, kar je šest mest višje kot leta 2017. Največji preskok smo dosegli pri gospodarski uspešnosti, dokaj visoke ocene ohranjamo tudi pri infrastrukturi. Na žalost pa pri vladni učinkovitosti (42. mesto, enako kot leto prej) in še posebej poslovni učinkovitosti, kjer med 63 državami zasedamo 47. mesto, še naprej ostajamo v spodnjem delu lestvice. Primerljivo se na WEF lestvici globalne konkurenčnosti Slovenija nahaja na 35. mestu.

Štiri temeljna spoznanja o odličnosti

1. Odličnost ustvarjamo ljudje.
Zato se mora odličnost začeti pri vsakem posamezniku in postati način življenja. Spomnimo se Aristotelove misli: „Smo to, kar ponavljamo. Odličnost torej ni dejanje, ampak navada.“

2. Odličnost je pot, ne cilj.
Ta pot je pri posamezniku način življenja. Na ravni skupin, organizacij, države je odličnost nenehno izboljševanje, nenehno razvijanje sposobnosti uresničevanja dogovorjenih ciljev in strategij na poti trajnostne uspešnosti.

3. Odličnost dosežkov, rezultatov je vedno posledica odličnega dela.
O tem govori naravni zakon soodvisnosti. Odlično delo, ki temelji na ustvarjalnosti in inovativnosti, nenehnem učenju in uspešnem spreminjanju. Glede razumevanja učenja spomnimo na besede uglednega misleca dr. Yurija Yatska iz intervjuja v sobotni prilogi Dela: „Ko se človek spreminja, pomeni, da se uči. Nikakor ne smemo mešati učenja od nabiranja informacij. Večina ljudi deluje tako, da nabirajo informacije. To ni učenje. Učenje pomeni spremembo sistema vrednot, ustvarjanje novih načinov razumevanja, drugačnih načinov razmišljanja.“

4. Odličnost zahteva predanost, veliko entuziazma, nenehnega učenja, trdega dela in vztrajnosti.
Zato brez zavezanosti in osebne vključenosti pravih voditeljev ni pričakovati dosežkov, še manj presežkov.

Manjka nam kulture stalnega izboljševanja in težnje po odličnosti

V začetku leta je v intervjuju za Sobotno prilogo časnika Delo predsednik Združenja Manager in generalni direktor družbe Danfoss Trata Aleksander Zalaznik spregovoril o predlogu družbenega dogovora, ki bi managerje vzpodbudil k iskanju rešitev za kreiranje višje dodane vrednosti v podjetjih. Pri tem je poudaril: odgovornost lastnikov za razvoj gospodarstva in družbe kot celote, odgovornost managerjev za uspešno vodenje podjetij in odgovornost države oz. tistih, ki jo vodijo, za ustvarjanje čim boljšega poslovnega okolja, ki naj vse to omogoča ter podpira.

Slovenci nimamo kulture stalnega izboljševanja in težnje po odličnosti. To pa je, pravi Aleksander Zalaznik, tudi vzrok, da je slovenska produktivnost za 20 % pod povprečjem EU.

Izpostavil je dva ključna izziva: »Ocenjujem, da smo gospodarstvo v zadnjih letih postavili v prave tirnice, imamo gospodarsko rast, boljšo dobičkonosnost in zaposlenost, še vedno pa imamo dve težavi: nimamo kulture stalnega izboljševanja in težnje po odličnosti. To pa je tudi vzrok, da je slovenska produktivnost za 20 % pod povprečjem EU. In zato so naše plače tam, kjer so.«

In ravno ti izzivi, razvijanje kulture nenehnega izboljševanja in udejanjanje odličnosti kot načina življenja so smoter filozofije in pristopov, ki jih v Evropi in svetu s pomočjo Modela odličnosti razvija in uveljavlja EFQM.

Kdaj je organizacija odlična?

Znotraj skupnosti uporabnikov modela odličnosti EFQM je organizacija odlična, ko dosega in trajno ohranja izvrstne ravni delovanja, ki izpolnjujejo ali presegajo pričakovanja vseh njihovih deležnikov. V tako zgoščeni definiciji je kakšen vidik težko še posebej izpostaviti. Kljub temu bi vendarle izpostavili vidik trajnosti ter vidik (uravnoteženega) izpolnjevanja ali preseganja pričakovanj vseh deležnikov. Ob odličnosti danes zelo veliko govorimo tudi o trajnostni uspešnosti. Skozi moje razumevanje so vsebine, ki si jih danes predstavljamo pod pojmoma odličnost in trajnostna uspešnost, zelo sorodne. Najbrž ni pretirano pričakovanje, da se bosta pojma sčasoma naravno zlila v enotno razumevanje?

V okviru priprave strategije razvoja odličnosti je široka skupina sodelujočih deležnikov definicijo nekoliko prilagodila: »Odlične organizacije nenehno dvigujejo meje možnega. Negujejo kulturo doseganja izjemnih rezultatov, skrbijo za blagostanje ljudi in ohranjanje okolja.«

Sistematično razvijanje odličnosti organizacije

Prihodnost organizacij v največji meri določajo potrebe in pričakovanja relevantnih deležnikov. Da bi organizacije s svojimi rezultati trajno dosegale ali celo presegale ta pričakovanja, morajo nenehno razvijati sposobnosti za uspešno uresničevanje sprejetih vizij in strategij. Na tej poti nenehnega izboljševanja in razvijanja kulture odličnosti EFQM pristop organizacijam omogoča nenehno učenje na najboljših praksah vodenja, ocenjevanje in primerjanje, tako znotraj kot navzven, v Evropi in svetu, ter izboljševanje na tej osnovi. EFQM pristop vključuje tri komponente. Najprej, temeljna načela odličnosti. To so notranja vodila, ki usmerjajo odlične voditelje in organizacije. Drugič, sam model, ki povzema dobre prakse odličnih organizacij na področju dejavnikov in rezultatov. Tretji, po mojem prepričanju najpomembnejši del, pa je metodologija ocenjevanja RADAR. Ta omogoča celovito, strukturirano in zelo podrobno analizo ter oceno delovanja in rezultatov organizacije.

Najkompleksnejši izzivi zahtevajo veliko izjemnih posameznikov in njihovega sodelovanja v interdisciplinarnih skupinah. To nam dokazujejo številni primeri prebojnih inovacij iz prakse.

Namen tega prispevka sicer ni podrobno predstavljanje Modela odličnosti EFQM, zato naj tu opozorimo le na pri nas pogosto slišano mnenje, da so filozofija odličnosti, metodologija in orodja v Modelu odličnosti EFQM namenjena predvsem industriji in zasebnemu sektorju. Morda takšno mnenje še najbolje negira struktura uporabnikov modela odličnosti oz. več kot 1000 potrjeno odličnih organizacij v svetovnem merilu, vključenih v EFQM GEI (Globalni indeks odličnosti). Daleč največji delež uporabnikov predstavljajo odlične organizacije s področja izobraževanja, sledjo neprofitne organizacije, zdravstvo, preostali del javnega sektorja in šele nato industrija. Nad tem sporočilom bi se v Sloveniji kazalo zamisliti.

Model odličnost EFQM sledi najboljšim praksam, teoretičnim in praktičnim dognanjem v svetu in se posledično razvija in posodablja. Do sedaj smo uporabljali model 2013, letos pa bo predstavljen nov EFQM model 2020.

Mag. Rajko Novak je vodilni ocenjevalec v projektu Priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost in licencirani trener EFQM za izvajanje EFQM usposabljanj.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 44 avgusta 2019.