O pomenu etike skozi prizmo managementa

K etiki se prevladujoče zatekamo v času krize, čeprav je namenjena njenemu preprečevanju. Med najodgovornejša in najpomembnejša ravnanja vsakega posameznika sodi sprejemanje odločitev. Z njimi se ustvarjajo številni in različni odnosi. To še posebej velja za managerje, saj je ravno sprejemanje odločitev ena od njihovih temeljnih nalog. Pri tem so jim v pomoč pravila, na podlagi katerih se ti odnosi vzpostavljajo in krepijo, pa tudi spreminjajo in razvijajo. 

Vojko Čok je predsednik častnega razsodišča Združenja Manager Foto: arhiv Združenja Manager

Ta pravila so lahko zakonsko opredeljena in zavezujoča, izražajo potrebe časa, njihovo nespoštovanje je zakonsko sankcionirano, lahko pa imajo obliko splošno sprejetih moralnih in etičnih norm, pogosto zapisanih v kodeksih. Te norme so po vsebini večne in samozavezujoče; zanje ni značilno spreminjanje, temveč prilagajanje okoliščinam, da bi lahko služile svojemu namenu. Pri moralnih normah je poudarek na vsebini, ki ločuje dobro od zla, medtem ko je pri etičnih normah poudarek na ravnanjih, pogosto tesno povezanih s cilji, pri katerih razlikujemo dopustna od nedopustnih. 

Čim više je posameznik na družbeni lestvici, tem večjo težo ima njegov odnos do moralnih in etičnih norm. In managerji so na teh lestvicah zelo visoko.

Pri zakonski regulativi poudarjamo zlasti načelo, da so pred zakonom vsi enaki. Pri moralno etičnih normah pa je v ospredju načelo, da sicer veljajo za vse, a je za njihovo spoštovanje in verodostojnost pomembna podpora od zgoraj navzdol. 

Čim više je posameznik na družbeni lestvici, tem večjo težo ima njegov odnos do moralnih in etičnih norm. In managerji so na teh lestvicah zelo visoko. Funkcija jim daje moč in vpliv, saj s svojimi odločitvami vplivajo na položaj podjetja, ki ga vodijo, in vseh, ki so z njim povezani: lastnikov, zaposlenih, kupcev in dobaviteljev, posredno je seveda ta krog še veliko širši. Svoj ugled vzdržujejo in krepijo ne le z doseženimi poslovnimi rezultati, ampak tudi s svojo etično držo, ki predstavlja pomembno insignijo na njihovi karierni in, ker gre za javne osebnosti, tudi zasebni poti. 

Pot gospodarske rasti in razvoja ni premočrtna. Sestavljena je iz vzponov in padcev v obliki konjunktur in kriz. Sledijo si v pričakovanem sosledju, kljub temu pa nas vedno znova presenetijo in pogosto najdejo nepripravljene. To velja še posebej za krize. Nobeno obdobje ni imuno proti neetičnemu ravnanju, le da je odzivnost okolja različna. V času gospodarskega vzpona je odstopanje od etičnih norm v senci spodbudnih gospodarskih kazalcev, v kriznem času pa se za neetično in sumljivo razglaša tudi prevzemanje povsem običajnih poslovnih tveganj. 

Etična drža managerja se izraža tudi v ugledu podjetja, ki ga vodi.

Ko ugotavljamo vzroke za krize, se bolj ali manj srečujemo s starimi znanci. Postavlja se vprašanje, v čem je njihova trdoživost. Vse pogosteje odkrivamo, da so razlog za težave neetična ravnanja, na primer: ko se s skrivanjem za črkami zakona izkrivlja njihov namen, ko se z zavajajočim poudarjanjem rezultatov in ciljev odvrača pozornost od spornih ravnanj in obratno ali ko se s ponujanjem zapeljivih alternativ opravičuje dominantnost parcialnih interesov nad družbenimi vrednotami, brez katerih ni mogoče zagotavljati in ohranjati družbenega sožitja kot vrednote, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva in medčloveške solidarnosti. 

Tudi posledice razvojnih ciklusov potrjujejo, da je etika kot civilizacijska vrednota in stalnica vgrajena v našo podzavest, ki jo kličemo na pomoč zlasti pri razreševanju najhujših družbenih in še posebej ekonomskih zapletov, ko še tako izpiljena zakonodaja in metodološko razdelana ekonometrija ne zadoščata. 

Zavezanosti k etičnim normam ni mogoče jemati kot omejevanje svobode, ampak kot zavestno in hoteno dejanje.

Skokovit tehnološki razvoj in na njem temelječi skoraj neobrzdani pohod ekonomije obsega sicer povečujeta ekonomsko učinkovitost, a hkrati odpirata tudi velike ekološke in socialne probleme. Ti so manj boleči, če so pri spoprijemanju z njimi poleg ekonomske logike upoštevane tudi etične norme. 

Veliko je torej razlogov, zaradi katerih se managerji srečujejo z vedno novimi izzivi, pritiski in skušnjavami, ko vsakodnevno vzpostavljajo odnose z okoljem, in ki jih povzročajo spreminjajoče se razmere in doktrine, katerim so zavezani. Konflikti interesov, s katerimi se srečujejo pri svojih ravnanjih, predstavljajo resno grožnjo, da bi etične norme postale njihov talec in žrtev postavljenih ciljev. Zaradi naraščajoče odgovornosti in vpliva managerjev je etičnost njihovih ravnanj in ciljev pod vse bolj organizirano in kritično presojo okolja, predvsem institucij civilne družbe. Legitimni, a izrazito parcialni interesi posameznih deležnikov ali skušnjave, zaradi katerih lahko zasebni interesi pretehtajo nad interesi podjetja, sprožajo ravnanja, ki odstopajo od etičnih norm. 

Etična drža managerja se izraža tudi v ugledu podjetja, ki ga vodi. Mnoge korporacije, še posebej mednarodne, želijo graditi svojo pozitivno prepoznavnost in ugled s poudarjanjem etičnih vrednot, posebej zapisanih v etičnih kodeksih. Ti imajo zato posebno sporočilno moč o vrednotah, predvsem v obliki ciljev in ravnanj, ki managerje še posebej zavezujejo pri opravljanju poslanstva. Pri tem je treba poudariti, da te vrednote ne zajemajo le medčloveških odnosov, ampak se širijo tudi na odnose do institucij in narave. 

Kako naj manager pri opravljanju svojega temeljnega poslanstva vzdržuje ravnotežje različnih interesov in pri tem kljubuje pritiskom  in skušnjavam, ko so etične norme v napoto, hkrati pa so visoka družbena vrednota, je večno vprašanje, na katero obstaja množica odgovorov – vsi so lahko pravi, čeprav so si različni, celo nasprotujoči si. Če odmislimo ravnanja in cilje, ki so že v osnovi moralno in etično sporni, celo zakonsko sankcionirani, kot je na primer nespoštovanje zakonodaje, morajo managerji pogosto presojati med konflikti povsem legitimnih interesov. Takšnih je zaradi naraščajoče medsebojne povezanosti in soodvisnosti vse več. 

Manager v takih razmerah pogosto hodi po robu. Pred zdrsom ga najbolj zanesljivo varuje večno in univerzalno načelo: ne želi in ne stori ničesar, kar ne želiš, da bi bilo želeno in storjeno tebi. Zato zavezanosti k etičnim normam ni mogoče jemati kot omejevanje svobode, ampak kot zavestno in hoteno dejanje. 

Da pa bi etična drža posameznika pripomogla k polni afirmaciji etike v družbi, se mora spoštovanje etičnih norm uveljavljati kot stalnica oz. kot nenehno družbeno gibanje in visoka družbena vrednota. K temu veliko pripomorejo tudi stanovska združenja z vključevanjem etičnih norm med svoja temeljna pravila in seveda s spremljanjem njihovega spoštovanja. A tudi ta gibanja so seštevek posameznikov. Odnos do etičnih norm se začne torej pri posamezniku, njegovem odnosu in zavestni opredelitvi do etičnih norm ter njegovem razumevanju njihove pomembnosti za znosno sobivanje. Kadar je ta posameznik manager, pridobijo ta prizadevanja dodatno energijo in ugled. 

Vojko Čok je predsednik častnega razsodišča Združenja Manager Prispevek je bil objavljen v knjigi Misli Združenja Manager, leta 2015

Preberite tudi