Ni upanje tisto, ki umre zadnje

Plan B: Knjiga o zeleni prihodnosti, tehnologiji in svetlih primerih samooskrbe – Zakaj se je vojni dopisnik premaknil na drugo bojno linijo?

Mislila sem, da bo knjiga Boštjana Videmška Plan B, ki govori o podnebnih spremembah, pesimistična, a ni. Gre za temo, ki je zelo realna, a se vseskozi pretvarjamo, da je nekaj abstraktnega. V tej knjigi je vse konkretno. Njena glavna poanta pa je skorajda biblijska, saj govori o tem, kako rešiti svet.

Občutek za lepoto sveta

Knjiga Plan B govori o ljudeh in skupnostih na različnih koncih sveta, ki verjamejo v prihodnost in naravo ter s svojimi dejanji dokazujejo, da nič ni tako fatalistično in da je zadnji čas, da stopimo v akcijo. To je zbirka zgodb o nenavadnih in trmastih vizionarjih, ki se vsak po svoje spopadajo s podnebno krizo in ki ji znajo pogledati naravnost v oči.

Ko spreminjajo življenje mest, otokov in držav, ne varujejo le podnebja, ampak življenje ljudi v teh krajih spreminjajo na bolje. Ko začnejo ljudje razmišljati in delovati v korist narave in zelene prihodnosti, se hkrati zgodi nekakšen sociološki fenomen, ne pozdravi se le narava, ampak bolj človeški in solidarni postanejo tudi medsebojni odnosi. Znova se kot v kakšnem romanu Čehova vzpostavi pojem – dober človek.

Ni torej čudno, da Boštjan Videmšek, ki je na vojnih območjih, od koder je vsa ta leta poročal, videl preveč grozljivih in žalostnih prizorov, da bi slovel po optimizmu, v epilogu zapiše, da se mu je med triletnim potovanjem po svetu, na katerem je zbiral zgodbe za to knjigo, vrnilo upanje. »In občutek za lepoto prostora, časa in ljudi. Skupnosti.«

Od litija do avtomobila

Boštjan Videmšek je, kot zapiše v uvodu, že nekaj časa izgubljal vero v poklic novinarstva. Prav tako mu je jasno, da svet, ki smo ga poznali, počasi izginja in z njim tudi demokracija in odprtost. Razmišljanje, ki bi lahko vodilo v apatijo. A potem se je nekega dne srečal s fotografom Matjažem Krivicem, ki se je ravno vrnil iz Bolivije,

Marsikaj je možno, če je volja. Solidarnost, samooskrbnost, varovanje narave, sodobna zelena tehnologija so namreč velikanski in edini kapital za prihodnost.

 kjer je fotografiral največje slanišče na svetu in eno od čudes sveta. Neskončno belino, ki počasi izginja, saj so tam največja nahajališča dragocenega litija, ki poganja sodobni tehnološki svet. Takoj je nastala ideja, da bi »zasledovala« pot litija, od izkopavanja do proizvodnje električnih avtomobilov. Zamisel je hitro postala akcija. Odkrila sta novo frontno črto – podnebne spremembe, ki so, kot pravi Videmšek, prav tako vojna, celostna in vseobsegajoča.

Branje za vse

To so tudi eseji o izumiteljih, ki ustvarjajo tehnologijo, ki bi lahko rešila planet, o politikih, ki so se odločili vzeti stvari v svoje roke. O tem, da je le zelena politika politika prihodnosti.

Ta trezna zgodba pa uči tudi, da je politična volja pri spremembah na bolje zelo pomembna, da je pomembna tudi Evropska unija, sredstva, ki jih namenja za inovativne ekološke projekte. Tako kot v romanih in epih pa je včasih dovolj en odločen in pogumen človek, ki zna revitalizirati skupnost.

To je knjiga za vse. To je knjiga, ki bi jo morali brati najstniki in bi jo morali imeti srednješolci za maturo. To je knjiga, ki bi jo morali brati politiki, zaposleni na ministrstvu za okolje pa bi jo morali znati na pamet. To je učbenik za pridobivanje evropskih sredstev, ki bi bila namenjena prihodnosti in dobremu življenju.

Slovenija je tako majhna država, da bi lahko brez težav, če bi bila le volja za to, postala edinstven model za samooskrbno in ekološko državo, za razvoj tehnoloških podjetij, ki se ukvarjajo z zelenimi inovacijami, za zgodbo o povezani skupnosti, zadrugah, ekoloških kmetijah, divji naravi.

Zato se mi je zdelo, ko sem brala Plan B, da bi to lahko bil tudi najboljši politični program, ki smo ga ustvarili v zadnjih desetletjih oz. od osamosvojitve naprej. Marsikaj je možno, če je volja. Solidarnost, samooskrbnost, varovanje narave, sodobna zelena tehnologija so namreč velikanski in edini kapital za prihodnost. 

Prispevek je povzetek recenzija knjige izpod peresa Irene Štaudohar. Recenzija je bila v celoti objavljena v Delu, rubrika Književni listi, dne 4. avgusta 2020. Prispevek je bil objavljen v MQ reviji št. 47, novembra 2020.

Preberite tudi