Nekonkurenčen položaj neto plač v Sloveniji

Primerjalne analize kažejo, da delavec v Sloveniji ne glede na višino letnega bruto dohodka prejme v odstotkih najnižji neto prejemek, pri čemer je ta razlika najbolj občutna pri višjih bruto dohodkih.

Ker se v javnosti pogosto pojavljajo špekulacije o davčni preobremenjenosti slovenskih plač, smo v družbi PwC Slovenija v sodelovanju z našimi pisarnami iz PwC mreže pripravili primerjalno analizo razmerja med neto in bruto plačami v izbranih državah. Pri tem je potrebno izpostaviti, da na obdavčitev dohodkov posameznikove bruto plače ne vplivajo zgolj davčne stopnje ter stopnje za plačilo prispevkov za socialno varnost, temveč tudi obseg prejemkov, ki se štejejo v davčno osnovo za odmero letne dohodnine, možnost koriščenja različnih olajšav in nenazadnje tudi njihova višina.

Primerjalno analizo smo pripravili na predpostavki, da gre za samskega posameznika brez otrok. Za primerjavo smo izbrali države, ki so nam ekonomski ter socialni vzor (Avstrija, Nemčija, Danska in Švedska), državi, ki sta nam ekonomsko primerljivi (Češka in Slovaška), ter državi, ki sta zaradi geografskega položaja največji konkurentki za naložbe tujih in domačih investitorjev (Hrvaška in Srbija).

Bruto plača delavca v Sloveniji med najbolj obremenjenimi

Iz analiziranih podatkov izhaja, da je bruto plača delavca v Sloveniji med najbolj obremenjenimi, kar posledično pomeni, da delavec v Sloveniji glede na enak bruto dohodek prejme najnižji neto prihodek. Razlike med dohodki so pri prvih treh analiziranih bruto letnih prejemkih, tj. 15.000, 20.000 in 50.000 evrov, manjše, saj razlika med najvišjim in najnižjim neto izplačilom znaša okoli 16 % bruto plače. Večje razlike se pojavijo pri višjih letno bruto dohodkih, 100.000 ter 250.000 evrov, kjer je razlika med najvišjim in najnižjim netom kar 23 oz. 31 odstotnih točk.

Na višino neto dohodka zaposlenega v Sloveniji najpomembneje vpliva stopnja prispevkov za socialno varnost, ki je v primerjavi z analiziranimi državami pri nas najvišja.

Ob primerjavi neto dohodka posameznika kot odstotka njegove bruto plače je razvidno, da posameznik v Sloveniji prejme najnižjo neto plačo. Na to dejstvo najpomembneje vpliva stopnja prispevkov za socialno varnost, ki jih plačuje delavec, in je v Sloveniji najvišja med vsemi analiziranimi državami. Slovenski delavci pri nižjih dohodkih plačujejo prispevke po 10 odstotnih točk višji prispevni stopnji od povprečja analiziranih držav. Pri najvišjih dohodkih je ta razlika še večja: slovenska prispevna stopnja 22,1 % pomeni več kot 18 odstotnih točk višjo prispevno stopnjo kot znaša povprečje analiziranih držav pri bruto dohodku 250.000 evrov.

Slovenski delavci plačujejo prispevke za socialno varnost po drugi najvišji prispevni stopnji med državami OECD, pri čemer delojemalci prvouvrščene Nizozemske plačujejo višje prispevke le do določenih zneskov, saj je na Nizozemskem uveljavljen sistem t. i. socialne kapice.

Plačani prispevki delavca z letno bruto plačo do 50.000 evrov četrti najvišji

V nekaterih od analiziranih držav je obrnjeno razmerje plačil prispevkov s strani delodajalca in delavca, saj delavci v Avstriji, na Češkem, Slovaškem in Danskem plačujejo manj prispevkov kot njihovi delodajalci. Celotni prispevki, v Sloveniji plačani za posameznika, ki prejme letno bruto plačo do 50.000 evrov, so četrti najvišji, medtem ko so prispevki delavca pri letni bruto plači 100.000 in 250.000 evrov celo najvišji od vseh analiziranih držav. Vse obravnavane države, razen Slovenije in Švedske, poznajo sistem socialne kapice. Način uporabe sistema socialne kapice je po državah različen, saj nekatere pri določenem bruto znesku spremenijo prispevne stopnje vseh prispevkov, nekatere jih spreminjajo le za določene prispevke; razlike pa so tudi pri tem, ali se socialna kapica uporabi pri plačilu prispevkov s strani delojemalca ali delodajalca oz. za plačila s strani obeh.

Vse obravnavane države, razen Slovenije in Švedske, poznajo sistem socialne kapice.

Pomembno je poudariti, da slovenska 5-stopenjska dohodninska lestvica ob upoštevanju olajšav, ki jih posameznik lahko uveljavlja, ne bremeni neto plač v takšni meri, kot je to pogosto izpostavljeno v javnosti. Posameznik v Sloveniji namreč pri večini od analiziranih dohodkov plača nižjo dohodnino kot v drugih državah, tj. šesti najnižji delež svoje bruto plače pri bruto letnem dohodku 15.000, 20.000, 100.000 ter 250.000 evrov, medtem ko pri letnem bruto dohodku 50.000 evrov plača delavec četrto najvišjo dohodnino.

Primerjava: na Češkem so najvišje plače obdavčene z nižjo davčno stopnjo kot pri nas

Vse analizirane države imajo progresivno dohodninsko lestvico. Razberemo, da je na Češkem in Slovaškem, ki sta nam ekonomsko najbolj primerljivi, progresivna davčna lestvica postavljena drugače kot v Sloveniji, saj je razlika med posameznimi dohodninskimi razredi manjša, prav tako je najvišja davčna stopnja občutno nižja kot v Sloveniji. To pomeni, da so na Češkem in Slovaškem najvišje plače obdavčene z nižjo davčno stopnjo kot v Sloveniji.

Iz primerjalne analize izhajajo razlike tudi z vidika celotnega stroška delodajalca. Tako je posameznik v Sloveniji pri letnih bruto plačah do vključno 50.000 evrov relativno primerljiv s posamezniki v drugih analiziranih državah. Ali drugače: slovenski delodajalec za primerljivo neto plačo slovenskega posameznika nima izrazito višjih celotnih stroškov. Pri višjih letnih bruto plačah, 100.000 in 250.000 evrov, pa je razlika med državami zelo opazna, saj posameznikova neto plača v Sloveniji pomeni bistveno manjši delež celotnih delodajalčevih stroškov v primerjavi s posamezniki v drugih državah.

Davčna zakonodaja ne spodbuja ustreznega nagrajevanja visoko kvalificiranih posameznikov

V The Global Human Capital Report za leto 2017, ki ga pripravlja World Economic Forum (WEF), je Slovenija uvrščena na visoko 9. mesto med 130 državami glede indeksa človeškega kapitala. Od analiziranih držav so pred Slovenijo zgolj Danska, Nemčija in Švedska, Avstrija je mesto za nami. V poročilu je Slovenija izjemno visoko uvrščena pri podindeksih zmožnosti, razvoja ter know-howa, medtem ko je v drugi polovici držav pri podindeksu uporabe človeškega kapitala. Kljub dejstvu, da na prvi pogled izgleda, da se nahajamo v elitni družbi držav z najvišjo ravnjo človeškega kapitala, se je pomembno vprašati, ali morda na razliko pri podindeksu uporabe človeškega kapitala vpliva tudi dejstvo, da trenutna davčna zakonodaja v Sloveniji ni spodbudna za delo visokokvalificiranih posameznikov, njihovo nagrajevanje ter privabljanje ali zadržanje najbolj sposobnih posameznikov v Sloveniji.

Slovenski delavci plačujejo prispevke za socialno varnost po drugi najvišji prispevni stopnji med državami OECD.

V poročilu The Global Competitiveness Report za leti 2017–2018, ki ga je objavil WEF, je Slovenija uvrščena nižje, na 48. mesto od 137 držav. Na uvrstitev vpliva tako velikost kot razvitost našega trga ter učinkovitost trga dela. Glede na ugotovitve obeh poročil lahko zaključimo, da imamo v Sloveniji visoko stopnjo potenciala na področju človeškega kapitala. A dejstvo, da trenutna davčna zakonodaja ne spodbuja ustreznega nagrajevanja visokokvalificiranih posameznikov, te postavlja v nekonkurenčen položaj.

Iz primerjalnih analiz je razvidno, da delavec v Sloveniji ne glede na višino letnega bruto dohodka prejme v odstotkih najnižji neto prejemek, pri čemer je ta razlika najbolj občutna pri višjih bruto dohodkih. To je posledica zlasti visoke stopnje plačila prispevkov za socialno varnost s strani delavca, nizko postavljenih dohodninskih razredov ter relativno visokih dohodninskih stopenj. V državah, kjer poznajo sistem socialne kapice, delavec kljub progresivni obdavčitvi lahko prejme višji neto tudi pri višjem bruto prihodku. Zato bi veljalo razmisliti, da bi prihodnja davčna reforma temeljila na sistemu, ki bo z vidika konkurenčnosti spodbuden tudi za visoko kvalificirane delavce.

Mag. Sanja Savič je vodja pravnega oddelka v družbi PwC Slovenija. Domen Kavka, mag. prav., je davčni svetovalec v družbi PwC Slovenija. Prispevek je bil objavljen v MQ reviji št. 42, decembra 2018

Preberite tudi