Ne, nočemo višjih plač, se ne splača.

Ste že slišali, da bi zaposleni nasprotovali izplačilu nagrade za uspešnost ali nadure? Sliši se noro, vendar je v Sloveniji čedalje več takih primerov. Nihče pri zdravi pameti se ne odreče upravičenemu dodatnemu plačilu. Zakaj se to potem dogaja pri nas?

Odgovor je preprost: ljudje znajo računati. V Sloveniji lahko več pomeni tudi manj. Zaradi visokih prispevkov na plače, ki spremljajo izredno hitro prehajanje v višje obdavčene dohodninske razrede, zaposleni pogosto zavračajo izplačilo nagrade ali nadur, ker lahko to poslabša njihov osebni ali družinski neto prejemek. Tako izgubljajo vsi – posameznik, ki je ob dodatna sredstva, s katerimi bi lahko izboljšal svoj življenjski standard, država, ki ostane brez dodatnih davčnih prilivov, gospodarstvo, ker se dodatni prejemek ne prelije v višjo domačo porabo, in podjetje, ki je omejeno pri motiviranju zaposlenih. Ti primeri niso osamljeni. Na majskem srečanju Utripa članstva v Kopru so o takih izkušnjah poročali skoraj vsi tam zbrani direktorji, enako smo slišali na Utripu članstva lani na Gorenjskem; podobne izkušnje imajo tudi v marsikateri multinacionalki, kjer zaposleni želijo, da jim namesto nadur odobrijo dodaten dopust, saj se jim izplačilo nadur ne splača.

Davčna politka spodbuja beg možganov

Poglejmo še eno nelogičnost visoke obdavčitve dela. Slovenija je v evropskem vrhu po deležu vpisanih študentov (skoraj 50 % populacije devetnajstletnikov), visok je tudi splošni delež prebivalstva z visoko izobrazbo.

Slovenska podjetja imajo visoke stroške dela, zaposleni pa kljub temu prejemajo sorazmerno nizke plače. Foto: Dreamstime

Tuja podjetja, ki imajo v Sloveniji svoje izpostave, največkrat kot našo prednost poudarijo prav znanje in kakovostno delovno silo. Toda takih podjetij je v primerjavi z drugimi državami malo, saj imajo dobro izobražene tudi drugod, druge ovire za vlagatelje pa so pri nas višje. Smisleno bi bilo, da država, ki spodbuja mlade k visokošolskemu študiju, ustvari tudi okoliščine, v katerih se bodo razvijali poklici zanje. Toda davčna politika deluje proti temu. Strma progresivna obdavčitev prejemkov zavira razmah delovnih mest za visokoizobražene, spodbuja pa beg možganov. Tako Slovenija pri vložku 130.000 evrov v pridobitev visoke izobrazbe na študenta spodjeda lastno substanco in hrani konkurenčnost držav, v katere se preseljujejo slovenski izobraženci. V tem duhu tudi nizek delež slovenskega izvoza visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z visoko dodano vrednostjo ni presenečenje (ni pa obdavčitev dela edini razlog za to).

Kaj pa srednji razred?

Če želimo v Sloveniji razvijati panoge z visoko dodano vrednostjo, moramo za to, poleg šolanja ljudi, ustvariti več pogojev. Eden ključnih je davčna obremenitev dela, ki se pri najbolje plačanih približuje 70 %. Tako kot znajo računati ljudje, znajo tudi vlagatelji in stroški dela (ne neto plače!) so povsod pomembna postavka.

Načelo solidarnosti ima v Sloveniji dolgo tradicijo in izhaja iz visoke stopnje družbene enakosti, kar so vrednote, ki jih je treba negovati.

Zato je novih vlaganj, domačih ali tujih, premalo, marsikatero tuje podjetje pa je svoja predstavništva v Sloveniji že preselilo drugam. S tem Slovenija izgublja dobro plačana delovna mesta, ravno tista, za katere smo ljudi izšolali. Visoke bruto in nizke neto plače ustvarjajo napetosti tudi med podjetji in zaposlenimi, saj so oboji nezadovoljni. Nezadovoljstvo se prenaša tudi v prenizko produktivnost, ta pa v nižjo gospodarsko rast. In nenazadnje, nizki neto povprečni prejemki dušijo razvoj srednjega razreda, kar je alarm za vsako družbo.

Zapisano v Beli knjigi

Z vseh teh zornih kotov davčni sistem, kot ga imamo zastavljenega v Sloveniji, povzroča vrsto negativnih učinkov, zaradi katerih so na slabšem vsi – posamezniki, podjetja in država. Zato si v Združenju Manager prizadevamo za normalizacijo obdavčitve dela. Naše predloge na to temo zapisujemo v Belo knjigo o konkurenčnosti, ki jo bomo skupaj z drugimi sodelujočimi organizacijami predstavili ustreznim ministrstvom. Iniciatorji Bele knjige o konkurenčnosti izhajamo iz mednarodnih lestvic konkurenčnosti, na katerih je Slovenija v zadnjem desetletju močno padla. Na IMD lestvici 60 držav posega Slovenija po zadnjih mestih, pred velikim zdrsom se je umeščala v sredino. Najbolj problematične sklope, ki govorijo skozi te analize, smo vzeli kot podlago za delo. Določili smo štiri področja in jih skupaj nagovorili: trg dela in obremenitev plač; korporativno upravljanje; administrativne ovire za investicije; sistem izobraževanja.

Vsaka od organizacij je prevzela določen vsebinski sklop, Združenje Manager se je v sodelovanju z AmChamom in italijansko agencijo ICE osredotočilo na nižjo obdavčitev plač. Posebna delovna skupina je nanizala več metod za znižanje obdavčitve plač, kot so: razširitev dohodninskih razredov; več dohodninskih razredov z blažjim prestopom med razredi; davčna (socialna) kapica; razbremenitev plačila prispevkov pri izplačilih nagrad iz uspešnosti; stimulativno opcijsko nagrajevanje; obravnava bonitet.

Solidarnost vs. pravičnost obdavčitve

Na vladi je, da razmisli, kakšne pozitivne in negativne učinke daje sedanji sistem obdavčitve plač in kakšen sistem bi bil boljši od sedanjega. Na podlagi ustreznih izračunov je treba na novo opredeliti davčne razrede in ustvariti pogoje za uvedbo davčne (socialne) kapice. Slednji ukrep je v javnosti izrazito nepopularen, čeprav je Slovenija ena redkih držav, ki nima omejitve na prispevke, zaradi česar so visoki prejemki tako obremenjeni, da celo v mednarodnih medijih vlagateljem in strokovnjakom svetujejo, naj se Sloveniji izognejo. Država mora pri obdavčitvi upoštevati tako načelo solidarnosti kot pravičnosti. Načelo solidarnosti ima v Sloveniji dolgo tradicijo in izhaja iz visoke stopnje družbene enakosti, kar so vrednote, ki jih je treba negovati. 

Visoki prejemki so tako obremenjeni, da celo v mednarodnih medijih vlagateljem in strokovnjakom svetujejo, naj se Sloveniji izognejo.

Na določeni točki pa vrednota solidarnosti trči ob vrednoto poštenosti oziroma občutka poštene obdavčitve. Če se načelo solidarnosti pri plačah ohranja skozi progresivno dohodninsko lestvico, pa je treba pri prispevkih za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kjer gre za storitve, ki jih opravlja država za zaposlenega, upoštevati načelo poštenosti in bolj enake obravnave. Večina držav to problematiko v praksi rešuje z davčno (socialno) kapico. Tako razmišljanje je potrdila tudi nedavna raziskava, v kateri se je kar 87 % Slovencev izreklo, da obdavčitev plač ne bi smela preseči 40–50 % (raziskava Omnibus, Ipsos Marketing, januar 2015). V praksi je ta delež lahko tudi 70 % prejemka zaposlenega, kar pomeni, da država obravnava visokoizobražene kot bogataše, njihove plače pa kot premoženje; medtem ko je dejansko premoženje v Sloveniji obdavčeno manj od povprečja držav OECD.

Kisik za gospodarstvo

Usmeritev vlade v zadnjih letih je bila zmanjšati razlike v davčnih obremenitvah dela, vendar se je to odrazilo le skozi dodatno obdavčitev bolj eksibilnih oblik zaposlovanja, namesto skozi napovedano znižanje obdavčitve rednih plač. Za izboljšanje konkurenčnosti in spodbujanje večjega zaposlovanja je nujna nižja davčna in prispevna obremenitev dela. Sedanji sistem obdavčitve je dvojno negativen: slovenska podjetja imajo visoke stroške dela, zaposleni pa kljub temu prejemajo sorazmerno nizke plače. To se negativno odraža tako na mednarodni konkurenčnosti podjetij kot na domači kupni moči in s tem porabi. Če želimo živahno gospodarstvo, mu moramo pustiti tudi dihati.

 Iz Bele knjige o konkurenčnosti

Bela knjiga o konkurenčnosti je skupna iniciativa Združenja Manager, Ameriške gospodarske zbornice, Nemške gospodarske zbornice, Britansko-slovenske gospodarske zbornice, Italijanske agencije za promocijo in internacionalizacijo italijanskih podjetij (ICE), Avstria Advantage – gospodarskega oddelka avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani in Združenja nadzornikov Slovenije s podporo Inštituta za ekonomska raziskovanja ter časopisa The Slovenian Times. Nastala je z namenom zbrati sorodne poglede in raznolike izkušnje v jedrnat dokument razmišljanj, predlogov in ukrepov za krepitev slovenske konkurenčnosti.

Dokument želi biti vladi in krojačem ekonomske politike v oporo in opomin. V oporo pri načrtovanju in izvedbi koristnih ukrepov, pri katerih omenjene orga- nizacije ponujajo svoje znanje in izkušnje, v opomin pri nepremišljenih ukrepih ali še huje – neukrepih. Vsaka napačna poteza ali nepoteza je kaznovana s pešanjem gospodarske moči, kar zelo konkretno občutijo ljudje: kot izgubo delovnih mest, skozi nizke plače in pokojnine, prazno pokojninsko in zdravstveno blagajno, beg možganov, nezaupanje v državne institucije, nespoštovanje politikov, gospodarstvenikov, sindikatov in drugih, ki bi morali skrbeti za dobrobit širšega družbenega kroga. Vse to vodi v trganje družbenega tkiva, kar vpliva na slabše delovanje države. Zato je uspešno gospodarstvo neločljivo povezano z delujočo demokracijo in politično stabilnostjo – in obratno.

Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager 2005 - 2017, generalna direktorica GZS. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 31, junija 2015

Preberite tudi