Nasvidenje starizem, pozdravljena predanost!

V Sloveniji smo po delovni aktivnosti starejšega prebivalstva kar drugi najslabši na svetu – takoj za Grčijo. A gospodarska rast brez zavzetih sodelavcev nad 45+ ne bo možna. Treba se je spopasti s predsodki do starejših.

Čez le dobro desetletje, leta 2030, bomo imeli na trgu dela v Sloveniji 175.000 manj prebivalcev, starih od 20 do 64 let, kot jih imamo zdaj. Leta 2050 bo Slovenija peta najstarejša populacija na svetu. Mladih ljudi za ambiciozno rast ne bo dovolj, za talente bo vladal »ne boj, mesarsko klanje« – med podjetji in državami. Ob pretečih demografskih gibanjih naše gospodarstvo in družbo bremenita tudi zgodnje upokojevanje in ignoranca do učenja starejših. Medtem ko je Slovenija po vključenosti v vseživljenjsko učenje posameznikov do starosti 44 let nadpovprečna v primerjavi z drugimi evropskimi državami, po 45. letu pademo pod evropsko povprečje. Slovenska raziskava Zlata nit potrjuje, da osebna rast zaposlenih po 41. letu pomembno upade. Starejši zaposleni imajo z nadrejenimi manj razgovorov o svojem napredku, manj priložnosti prispevati novosti.

Slovenci sledimo zastarelemu vzorcu: ko sem mlad, se učim, ko odrastem, delam in potem se upokojim. Temu primeren je odnos zaposlovalcev, ki – z izjemami – v svoje vrste skušajo privabiti predvsem mlade. Na drugi strani je recimo Češka, ki v inovacijskem centru Škoda Digilab zaposluje ljudi z izkušnjami, ´seniorje˙. Povprečna starost ekipe je med 40 in 45 let, ob obisku slovenske delegacije managerjev pove direktorica Jarmila Plachyjeva. Start-up podjetja v Izraelu ustanavljajo starejši. V Ameriki je delež delovno aktivnih starejših najvišji v zadnjih 55 letih. Je neangažiranost starejših zaposlenih v Sloveniji razlog ali posledica pomanjkljivega upravljanja starejših zaposlenih?

Najbolj predani so odrasli, stari 60 let in več, najmanj predani pa posamezniki pri 20. letih. Foto: Shutterstock

Starizem se napaja iz predsodkov

Starizem je diskriminiranje ali stereotipiziranje na osnovi starosti. Staristični smo, kadar se drugače vedemo ali čutimo do osebe ali skupine ljudi na podlagi starosti, ki ji jo pripisujemo. Z izrazom starizem razumemo tudi osebni odpor do staranja in vsega, kar je z njim povezano. Med stereotipi je nekaj posebnega, saj gre za predsodek pred nami samimi – v prihodnosti.

Negativna sporočila o staranju nas začnejo obdajati že zelo zgodaj. Starizem med stereotipi izstopa, saj je predsodek pred nami samimi v prihodnosti.

Da starizem ali staromrzništvo kot odpor do starih ljudi, staranja in starosti ter s tem povezano socialno ali psihično zapostavljanje in podcenjevanje starih ljudi zaradi njihove starosti zavira osebnostni in družbeni razvoj, v svojih delih opozarja tudi slovenski antropolog dr. Jože Ramovš: »Osebni antropološki in družbeni vidik staromrzništva ovirata ali celo onemogočata kakovostno staranje posameznega človeka, kakovostno starost celotne tretje generacije, zlasti pa sožitje med generacijami v družbi. Če starajoči se človek ne ozavesti svojega odpora do staranja, se ne more kakovostno in zdravo starati, ne more sprejemati svojega starostnega pešanja in svoje odvisnosti od pomoči drugih, zato je sebi in drugim tem bolj težaven in neprijeten, čim starejši je. Osebno preseganje nezavednega staromrzniškega stališča torej posamezniku omogoči kakovostno staranje, celotnemu socialnemu okolju pa plodno medgeneracijsko sožitje. Osebno ozaveščanje in preseganje staromrzništva je osnova, ki omogoča, da so javna prizadevanja za prepoznavanje in preseganje družbenih pojavov staromrzništva dovolj živa in učinkovita.«

Počutimo se starejše, kot smo v resnici

V znanstveni študiji so raziskovalci 96 starejših naključno razdelili v dve skupini. Obe sta reševali vprašalnik o samooceni spomina, a vprašalnik ene skupine je bil zastavljen, da je utrjeval stereotipe v povezavi s slabšanjem spomina starejših. Za tem sta skupini reševali naloge za merjenje kapacitete pomnjenja. Rezultat? Posamezniki, ki so bili pod vplivom stereotipov, so poročali o večjih težavah s spominom ter dosegli tudi nižje ocene kot kontrolna skupina. Starizem ni doma le v Sloveniji. V raziskavi Svetovne zdravstvene organizacije med 85.000 ljudmi iz 57 držav je kar 60 % vprašanih izrazilo pomanjkanje spoštovanja do starejših. Po raziskavi Eurobarometra iz leta 2009 vsak četrti Slovenec meni, da so stari ljudje breme za družbo. Prav tako zgolj četrtina slovenskih delavcev meni, da bo lahko sedanje delo opravljala do 60 leta. Ljudje mislijo, da so že v začetku druge polovice življenja nesposobni za delo, čeprav je dokazano, da danes ljudje ohranjamo dobre psihofizične sposobnosti celo do 77. leta.

Negativni stereotipi sprožajo, da se ljudje počutijo starejše, kot so v resnici. Gre za začaran  krog samouresničevanja predsodkov, ki ga poganja starizem. Družba dojema starejše zaposlene kot nekoga, ki preprečuje mladim zaposlitev. Veljajo tudi predsodki o slabšem zdravju starejših, četudi se, kot kažejo raziskave, pri sedanjih generacijah duševno in fizično zdravje, ki je pomembno tudi za delo, začne bistveno zmanjševati šele po 73. letu. Podjetja v zadnjih letih ugotavljajo, da zdravstvene omejitve pri mladih, ki vstopajo na trg dela, pogosto celo presegajo omejitve pri starejših.

Kaj lahko naredimo managerji?

V pomoč so ugotovitve raziskave Carol S. Dweck z univerze Stanford in njen koncept naravnanosti v rast (ang. growth mind set). Ljudje, ki verjamejo, da je njihov uspeh posledica učenja in truda, bolj verjetno posegajo po novih izzivih in osebnostno rastejo kot tisti, ki verjamejo, da so njihovi uspehi zgolj posledica prirojenih danosti – talentov, inteligentnosti itn. Tudi ljudje, ki so spremenili mnenje in po novem verjamejo, da jim njihovi uspehi niso bili položeni v zibko, temveč si je treba zanje prizadevati, začnejo kazati več osebnega napredka in so bolj odprti za spremembe.

Kar četrtina Slovencev meni, da so starejši breme za družbo. Ironično je enak odstotek mnenja, da svojega dela ne bodo zmogli opravljati do 60. leta.

V odkritjih Dweck se skriva namig, kako aktivirati starejše zaposlene, ki so skozi leta privzeli odnos,  da je pridobivanje novih znanj in veščin le domena mladih. Orodje sprememb sta jasna in vztrajna komunikacija in osvetljevanje zgledov, ki kažejo, da talenti in osebna rast niso nekaj fiksnega ali nespremenljivega ter povezanega z leti. Osebna rast je stvar osebne opredelitve in nazora: vedno boljši sem lahko, vedno boljši bom. Uporabne so tudi ugotovitve avtorice poslovne knjige leta 2017, Angele Duckworth, o spreminjanju predanosti skozi leta. Podatki, pridobljeni na podlagi velikega vzorca ameriških odraslih, pokažejo, da so najbolj predani odrasli, stari 60 let in več, najmanj pa posamezniki pri 20. Pri iskanju pojasnila se Duckworth nasloni na življenjsko dejstvo: »Morda podatki preprosto kažejo, kako ljudje skozi leta zorijo. Predanost narašča, ko najdemo svojo življenjsko filozofijo, se naučimo pobrati po porazu in razočaranju ter prepoznamo razliko med nižjimi cilji, ki jih lahko kadarkoli opustimo, in višjimi cilji, ki zahtevajo več vztrajnosti. Zgodba o zorenju govori, da zmožnost dolgotrajne strasti in vztrajnosti razvijemo, ko postanemo starejši.«

Zato: znebimo se predsodka o starejših zaposlenih in poglejmo na starost drugače. Morda bomo ugotovili, da so prav starejši kolegi motor vneme, strasti in predanosti. Razmislimo, zakaj pri nekaterih ljudeh ustvarjalnost ponovno izbruhne po odhodu v pokoj, saj popustijo mnogotere omejitve, ki jih vnaša v življenje dnevni ritem zaposlenega človeka. Takšne primere najdemo v zgodovini med znanstveniki in umetniki, ki so svoja največja dela naredili v višji starosti. V opis del in nalog sodobnega voditelja po novem sodi tudi razvoj okolja, prijaznega talentom vseh starosti.  

Vita Vukotič sodeluje pri razvoju natečaja Zlata nit: Starejšim prijazno podjetje, z leti še vedno zavzeti. Mag. Edita Krajnović je direktorica in urednica v podjetju Mediade. Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 40, marca 2017

Preberite tudi