Naše življenje – več kot baterija za telefon
V Sloveniji imamo pogosto navado, da krivca za svoje težave iščemo drugje in ne pri sebi. Podobno se dogaja tudi, ko gre za naše dobro počutje, izpostavljenost stresu, ali celo ko gre za naše osebno zdravstveno stanje. V zibko so nam starši položili številna prepričanja, po katerih naj bi živeli. Tako je večina od nas doma dobila težak nahrbtnik pričakovanj, vrednot, navad, ki nas vsak dan opominja, da nismo dovolj dobri. Da se moramo truditi, da moramo ugajati, da moramo biti še boljši. In da nas v vsakem trenutku nekdo opazuje, vrednoti, ocenjuje.
Koliko ljudi poznate, ki so popolni? Morda jim sledite na katerem od družbenih omrežij, a verjemite, da je to le kolaž, zmontiran prav za nas, ki težimo k popolnosti. Vsak zaposleni s sabo na delovno mesto prinaša tudi vrsto strahov, izkušenj iz mladosti, celo travm. Tudi to je del našega nahrbtnika. Zaradi naštetega smo lahko pri javnem nastopanju manj samozavestni, pri sprejemanju odločitev dvomimo, ali pa nas prežema strah v situacijah, pri katerih se pojavijo podobna čustva kot takrat, ko smo bili majhni.
Tudi na delovnem mestu potrebujemo čustva
Ko smo odraščali, je marsikdo slišal izjave, kot so: “Saj bo dobro, samo malo potrpi.” ali pa “Udarila si se. Nič hudega. Samo ne jokaj.” Tako smo dobili sporočilo, da izražanje čustev ni zaželeno. Da naj jih raje potlačimo, ignoriramo. A vsak dober manager ve, da s pomočjo čustev lahko le še podkrepimo svoje odločitve (ko navdušeno pripovedujemo o prihajajočem projektu), smo bolj učinkoviti pri motiviranju sodelavcev (npr. ko opisujemo svoje lastne izkušnje in pri tem uporabljamo čustvene izraze) in se ob izražanju čustev tudi lažje sprostimo (npr. med kolegi delimo šalo, ko začenjamo s sestankom) ali določeno situacijo naredimo bolj znosno.
Premalokrat smo na delovnem mestu spontani, preredko pustimo “otroku” (poimenovanje enega izmed treh ego stanj po transakcijski analizi, ki deluje po principu ugodja – ko delujemo iz tega stanja, želimo v trenutku zadovoljiti svojo potrebo), ki se skriva v nas, da se pojavi, ko smo v odgovorni in izpostavljeni vlogi. Preredko jasno izražamo svoje želje, pričakovanja in pri tem pozabljamo na jasno postavljanje mej – da rečemo “ne” projektom, za katere nimamo časa, sestankom, kjer je naša prisotnost nepotrebna, osebam, ki nam jemljejo energijo.
Kdaj ste nazadnje rekli sodelavcu, da ste nanj ponosni? Kdaj ste se veselili skupaj s kolegi, ko ste uspešno oddali plan dela za prihodnje leto? Kako pogosto pohvalite svojega zaposlenega? Gotovo ste ob zadnjem vprašanju zastrigli z ušesi, saj slovenski pregovor itak pravi, da se “hvala pod mizo valja”. A pohvalo potrebuje vsak izmed nas. Je del konstruktivne povratne informacije, s katero sodelavcu povemo, kaj je bilo pri njegovem delu dobrega in kaj slabega. Ne iščimo le napak, temveč skomunicirajmo tudi vse, kar lahko pohvalimo ali izpostavimo kot dobro prakso. Beseda “hvala” dela čudeže in vpliva tudi na boljše počutje na delovnem mestu.
Ko je vsega preveč, zbolimo
Zaradi vsega opisanega se pojavijo bolezni. Lahko so to le občasni prehladi, morda bolečina v vratu ali v križnem delu, kakšna “nedolžna” alergija. A bolezenski simptomi so odraz neravnovesja v našem telesu. So predvsem odziv na delovne (ali druge) okoliščine, ki jih
Občasni prehladi, bolečina v vratu ali v križnem delu, “nedolžna” alergija … Bolezenski simptomi so odraz neravnovesja v našem telesu. So predvsem odziv na delovne (ali druge) okoliščine, ki jih vsak izmed nas doživlja drugače.
vsak izmed nas doživlja drugače. Na nekatere se lahko odzovemo zelo burno (ko smo razočarani ob neuspeli pridobitvi projekta), druge lahko delujejo na nas počasi in zahrbtno (ko delamo z ljudmi, med katerimi ni medsebojnega zaupanja in ne spoštovanja). Kot odziv na preobremenjenosti našega organizma lahko dobimo angino, a lahko pride tudi rak. Vsak deseti zaposleni izgori.
V službi lahko zaradi bolezni manjkamo nekaj dni, lahko pa ne pridemo nikoli več nazaj. Kaj je cena, da pozabimo na svoje potrebe, na potrebe našega telesa in duha? Telo nam “pove” prav vse, a se ga moramo zavedati in znati opazovati (npr. kako dihamo, kakšno je naše spanje, sprememba prebave, opazujmo naše čustvene odzive). Najlažje je zabrisati simptome – z dieto za rano na dvanajstniku, s tableto proti anksioznosti, s pršilom za bolj globok dih. A najlažja pot ni vedno najboljša.
Ko prvič zbolimo, je to lahko le prijazno opozorilo, da se ravnovesje ruši. Ko se bolezni vrstijo vedno pogosteje, je to alarm, da moramo nujno nekaj spremeniti. Če nam pomaga dela prost dan, ste med srečneži. Če ne pomaga niti 14-dnevni dopust, potem ste verjetno na poti v izgorelost. Čeprav je slednja skoraj že postala modna muha, je ne velja podcenjevati. Gre za popoln kolaps telesa – ko si želimo kaj narediti, pa telo tega ne zmore več. Postanemo lahko apatični, brezvoljni, nimamo več energije niti za vsakdanja opravila, kaj šele za bolj zahtevne kognitivne funkcije. Medosebni odnosi nas izčrpavajo še bolj. Ko izgorimo, hitre poti k okrevanju ni. Raziskave kažejo, da je za povratek na delovno mesto ter z njim povezano dobro počutje potrebnih od 6 od 36 mesecev.
Rezultati raziskave EWCS iz leta 2010 kažejo, da so kazalniki, ki so najbolj povezani s slabim zdravstvenim stanjem in slabim počutjem, netipični/spremenljiv delovni čas, moteče prekinitve med delom, izpostavljenost prestrukturiranjem, nevarnosti za okolje, negotovost zaposlitve (Eurofound, 2012).
Raziskave kažejo, da vsak evro, ki ga organizacija vloži v promocijo zdravja (in s tem tudi v odpravljanje psihosocialnih dejavnikov tveganja), delodajalcu prinese 2,5 do 4,8 evra (EU-OSHA) in na splošno predstavlja eno izmed bolj donosnih naložb za delodajalce. Poročilo Matrixa (2013) je celo pokazalo, da vsak evro, ki ga delodajalec vloži v primarno raven intervencije z izboljšanjem duševnega zdravja zaposlenih, delodajalcu prinese kar 10,25 evra.
Imamo le eno telo
Od rojstva dalje smo pod drobnogledom – najprej nas nadzirajo in usmerjajo starši, nato učitelji, kasneje gradimo svojo lastno družino, znajdemo se med sodelavci, delujemo tudi v širšem socialnem okolju. V času izobraževanja osvojimo številna potrebna in manj potrebna znanja, naučimo se različnih veščin, pridobimo lahko skoraj katerikoli certifikat, ki si ga želimo.
Ne smemo pozabiti na čas, namenjen polnjenju naše baterije. Pomembno je, da se slišimo in upoštevamo svoje želje in potrebe. Da v prostem času počnemo tisto, kar moramo početi, da se spočijemo in naberemo svežo energijo, in ne tisto, kar počno (ter na družbenih omrežjih objavljajo) drugi.
A družba in predvsem mi sami smo pri tem pozabili na osnove, na poznavanje samega sebe – svojih prednosti, omejitev, svojih slepih peg (področja, ki jih drugi poznajo o nas, mi pa se jih ne zavedamo), svoje ranljivosti. Pozabljamo na svoje potrebe, kot je čas zase, čas za odklop, čas za popolno sprostitev. In prepogosto iščemo izgovor drugje – npr. krivimo službo, šefa, celo politično situacijo ali rojstvo pod nesrečno zvezdo.
A življenje je eno samo in je predvsem naše. Zato je prav, da se v tem trenutku ustavimo in se vprašamo, kaj je namen mojega dela. Ko najdemo svoj smisel, je tudi pot jasno začrtana. In naše telo ni kot mobilni telefon. Ko se njegova baterija izprazni, jo takoj napolnimo. Kaj pa naredite, ko se izprazni vaša telesna in psihična energija?
Eva McLellan, generalna direktorica družbe Roche Slovenija:
Vse bolj jasno je, da je naše duševno in telesno počutje povezano z uspešnostjo na delovnem mestu. In obratno, da zadovoljstvo na delovnem mestu močno vpliva na naše počutje zunaj pisarne. Kako torej poskrbeti, da bomo dolgoročno uspešni in da se naše ‘baterije’ ne izpraznijo prehitro? Začnite pri sebi: upravljajte s svojo energijo. Upravljajte svoje obveznosti in ne svojega časa: če veste, čemu ste se zavezali, lahko upravljate z neomejenim številom stvari. Ključnega pomena je dajanje obljub in zahtev, ki so v skladu z vašimi obveznostmi. Dobro počutje in so-vodenje: eden od načinov, kako lahko to dosežemo, je po mojem mnenju, da si poiščete so-voditelja. Mislim, da je obdobje, ko en vodja nosi odgovornost, končano. Vodenje je ekipni šport.