Narobe je narobe. Čeprav to delajo vsi.

Avtorica: Tatjana Kolenc je članica Združenja Manager, udeleženka skupinskega mentorstva na temo etike in članica skupine za odgovornost v projektu Podvig.

Etično vodenje je sprejemanje odločitev na podlagi spoštovanja etičnih norm in prevzemanje odgovornosti za dobrobit zaposlenih, organizacije, vseh njenih deležnikov, okolja in širše skupnosti. Organizacije, katerih poslovanje temelji na transparentnosti, etiki in integriteti, ne le pritegnejo vrhunske talente, ampak tudi spodbujajo kulturo inovativnosti in odpornosti, ki sta ključni za njihov dolgoročni uspeh.

»Kar je narobe, je narobe, tudi če to počnejo vsi. Prav je še vedno prav, tudi če tega ne počne nihče drug,« je že pred stoletji zapisal angleški mislec William Penn. Kakšno vlogo in odgovornost imamo pri tem voditelji?

Etični voditelji morajo z ravnanjem in besedami nenehno opozarjati na pomen etike in na vsa neetična ravnanja v širši skupnosti. Tu ni prostora za prilagajanje in zniževanje pričakovanj.

Etični voditelji:

Z ravnanjem in besedami morajo nenehno opozarjati na pomen etike in na vsa neetična ravnanja v širši skupnosti. Tu ni prostora za prilagajanje in zniževanje pričakovanj. K temu morajo spodbujati in opolnomočiti tudi sodelavce, preden ti postanejo neobčutljivi na tovrstne odklone. S tem preprečujejo ravnodušnost in odnos, zaradi katerega neetična praksa lahko postane vsakdanja in sprejemljiva.

Integriteta in odgovornost – ni enega brez drugega

Temelj etičnega ravnanja sta integriteta in odgovornost. Integriteta vzpostavlja zaupanje in zagotavlja, da voditelji delujejo v najboljšem interesu vseh deležnikov. S sprejemanjem in spodbujanjem prevzemanja odgovornosti ter prepoznavanjem posledic neukrepanja gojimo kulturo etičnega vodenja, ki vodi v pozitivne spremembe. Za te smo, z uporabo lastnega znanja, veščin in kompetenc, odgovorni vsi, neodvisno od naše formalne moči in položaja v organizaciji in v družbi.

Etično ravnanje ni le občasna akcija

Svet postaja vse bolj povezan in soodvisen. V takih razmerah postaja sobivanje vse zahtevnejše. Izkušnje potrjujejo, da vladavina prava, ki naj bi služila in omogočala znosno sobivanje, očitno ne zadošča. Nastajajo razmere, ko ljudje čutijo potrebo in vidijo izhod v tem, da medsebojne odnose vzpostavljajo in vzdržujejo tudi s pomočjo etičnih pravil. Pri tem imajo posebno vlogo voditelji. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi imelo tako velike moči. Čim višje je posameznik na družbeni lestvici, tem večjo težo ima njegov odnos do etičnih norm.

Na teh lestvicah so managerji zelo visoko. Njihova funkcija jim daje moč in vpliv, saj s svojimi odločitvami vplivajo na položaj podjetja, ki ga vodijo, in vseh, ki so z njim povezani: lastnikov, zaposlenih, kupcev in dobaviteljev; posredno je ta krog še mnogo širši. Svoj ugled managerji vzdržujejo in krepijo ne le z doseženimi poslovnimi rezultati, ampak tudi s svojo etično držo, pri čemer dobri poslovni rezultati niso odpustek za neetična ravnanja, etična ravnanja pa ne za slabe poslovne rezultate.

Etično ravnanje mora v človekovem ravnanju postati in ostati trajnostno vodilo, ne le občasna akcija.

Vojko Čok, dolgoletni predsednik častnega razsodišča Združenja Manager

Spoštovanje etičnih načel je garant sprejemanja odgovornih odločitev v dobro vseh – v času izobilja in v obdobju kriz. Integriteta in zavezanost moralnim in etičnim načelom vodij sta sicer nenehno na preizkušnji. Ne samo zaradi sprememb in negotovosti v okolju, temveč tudi zaradi občutka moči in vsemogočnosti, ki ju prinašata formalni položaj ter uspeh in ki lahko zameglita presojo in vodita v neetično ravnanje.

Cilji organizacije ne smejo voditi v neetično delovanje zaposlenih

Uspešnost običajno razumemo kot doseganje ciljev, pritisk na njihovo izpolnjevanje pa lahko vodi v neetično ravnanje. Zato je z vidika etike pomembno, da organizacije pri postavljanju ciljev upoštevajo tveganja neetičnega ravnanja. Da s postavljanjem previsokih, nerealnih ciljev in z neustreznim merjenjem uspešnosti zaposlene ne napeljujejo k neetičnemu odločanju oz. jim zmanjšujejo ali celo odvzemajo možnost in pravico, da vedno in povsod ravnajo etično.

Etičnost delaš ali pa ne

Zadnji izmerjen etični indeks za obdobje 2018–2023 kaže, da so etična podjetja v tem obdobju dosegla 13,6 % etične premije, ki odraža razliko v ekonomski donosnosti etičnih podjetij v primerjavi z ostalimi primerljivimi podjetji. Kako jim to uspeva?

Podjetja v etičnosti najpogosteje padejo na izvedbeni ravni, v vsakodnevnih, konkretnih situacijah in mnogokrat nenamerno. V vse bolj kompleksni poslovni realnosti ni vedno jasno, da v določeni situaciji sploh obstaja etična dilema.

Po mojem prepričanju in izkušnjah neetično ravnanje v podjetjih največkrat ni posledica neetičnosti samih oseb, temveč  tega da vodje etičnost prepuščajo spontanosti in naključju z zgolj abstraktnim pristopom k etičnosti in korporativni integriteti. Bolje je uporabiti profesionalen pristop z vzpostavitvijo ustreznih notranjih mehanizmov in učinkovitega sistema upravljanja skladnosti in etičnosti poslovanja glede na dejavnost in značilnosti organizacije, poslovni model, poslanstvo in vizijo.

Podjetjem in vodjem priporočam, da etičnost poslovanja delate vsakodnevno, sistematično in kontinuirano, kot pristopate k upravljanju kateregakoli drugega področja poslovanja. Če želite tudi sami žeti etično premijo, se ne morete zanašati na vse prepogosto uporabljeno frazo: etičnost imaš ali je nimaš. Sama pravim: etičnost delaš ali pa ne.

Andrijana Bergant, predsednica in vodja strokovnih programov in usposabljanj, EISEP – Evropski inštitut za skladnost in etiko poslovanja

To nas uči tudi zgodba ameriškega poslovneža, ki je delal v mednarodni prodaji, Richarda Bistronga. Obsojen zaradi prejemanja podkupnin leta 2012 je v ameriškem federalnem zaporu preživel dobrih 14 mesecev, danes pa je velik zagovornik skladnosti. Odkrito govori o tem, da sta mu tekmovalnost in želja po zmagi za vsako ceno zameglila presojo o posledicah njegovih ravnanj. Da je dovolil prevlado narcisoidnosti in se prepustil občutku korporativnega junaka, katerega ego je bil vedno večji in močnejši in se je odražal v miselnosti delam, kar hočem, kadarkoli hočem. Zavestno se je izogibal razmišljanju o posledicah podkupovanja in o svoji vlogi pri tem. Tudi s prepričevanjem samega sebe, da njegov namen nikoli ni bilo kršenje zakonodaje ZDA, ampak se je osredotočal zgolj na izpolnjevanje ciljev. Tako je opravičeval svoje ravnanje pred samim seboj ter odganjal občutek krivde in lastne odgovornosti. Odkrito priznava, da nihče ni pritiskal nanj, da je pritisk prihajal iz njega samega, iz lastne želje po uspehu.

Z vidika etike je pomembno, da organizacije pri postavljanju ciljev upoštevajo tveganja neetičnega ravnanja. Da s postavljanjem nerealnih ciljev in z neustreznim merjenjem uspešnosti zaposlene ne napeljujejo k neetičnemu odločanju.

Bistrongova izkušnja nas uči, da gre pri etiki pod črto za lastno odločitev posameznika. Pri tem so lahko v pomoč pooblaščenci za skladnost, ki morajo navdihniti posameznike in ekipe, da skladnosti z etičnega vidika ne razumejo zgolj kot pravila, postopke in politiko, ampak kot podporo, da lahko živijo v skladu s svojimi osebnimi in profesionalnimi etičnimi standardi.

Z učenjem na napakah do etičnega ravnanja

V človeški naravi je, da za napake krivimo druge, od ljudi do okoliščin. Prevzemanje odgovornosti za slabe odločitve in napake ter učenje iz njih je lastnost etičnih voditeljev. Amy Edmondson, ki jo pogosto navaja tudi Bistrong, govori o t. i. inteligentnih napakah, ki prinašajo dragoceno novo znanje ter spodbujajo zaupanje, pristnost in odgovornost. Zato morajo organizacije postati okolje, v katerem zaposleni priznavajo svoje tudi najmanjše napake in se na njih učijo, preden zrastejo v snežno kepo neuspeha.

Preberite tudi