Moški so večji sanjači od žensk, zato jih je več v vrhu

»Ne obstaja niti eno področje več, kjer se ne bi pojavila ženska in bila boljša od kolegov,« pravi priznani srbski psihoterapevt Zoran Milivojević. Edina lastnost, ki loči vodje po spolu, je vizionarstvo. To pa gre v prid moškim.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Zoran Milivojević naredi vtis: z impresivno biografijo in enostavnimi odgovori. Ta dvojnost je odlika, saj dognanj transakcijske analize ni lahko zliti v kratke, vsem razumljive odgovore. K temu pripomorejo dolgoletna psihoterapevtska in predavateljska praksa pa tudi pisanje knjig. Slovenskemu bralcu ponuja kar nekaj knjižnih uspešnic, »zaljubili« pa smo se predvsem v njegove Formule ljubezni, ki so bile lani najbolje prodajana knjiga Mladinske  knjige in jih je kupilo več kot 4000 ljudi. Je tip sogovornika, pri katerem se zdi, da ga lahko vprašaš karkoli – od ljubezni, drog, vzgoje do vodenja – na vse bo odgovoril preudarno, smiselno, razsodno. Živi v Novem Sadu, vsaj deset dni na mesec pa v Ljubljani. Kaj opaža? Tipični slovenski stavek »če me boš ubogal, te bom imel rad« je znak ekstremnega pogojevanja ljubezni. Zato smo obsedeni z rezultati, delo pa je tako cenjena vrednota. Pridni Slovenec le z delom pridobi spoštovanje do sebe in drugih. Srbi vzgajajo drugače. Tam otroci dobijo tudi pohvale, ki si jih ni treba zaslužiti. Starši jih imajo radi samo zato, ker so njihovi.

Število žensk na vodilnih funkcijah v gospodarstvu se povečuje. Če bi nekoč prevladale, bi bili priča totalni inovaciji. Ženske namreč še nikdar v zgodovini niso imele javne ekonomske moči. Kakšne bi bile posledice?

Trend je zelo jasen in kaže na ekspanzijo žensk – in to ne samo v managementu. Ne obstaja niti ena oblast več, ki bi bila »moška« in v kateri se ne bi pojavila ženska, ki je boljša od večine moških. Očitno sistem kot celota ustreza dekletom in ženskam, te pa imajo lastnosti, ki sistemu ustrezajo. Govorim o delovnih navadah, sistematičnosti pri delu, jasni usmerjenosti k ciljem, izogibanju konfliktom in socialnih veščinah. Celotna zahodna civilizacija je vse bolj in bolj zasnovana po meri žensk, tudi moški teoretiki govorijo o feminizaciji. Čez nekaj desetletij bomo priča diskriminaciji moških in govorili o pravicah moških.

Zoran Milivojević, dr. med.: Moški bodo morali vložiti še kar nekaj truda v to, da bodo razumeli, kako razmišljajo ženske. Najboljši način za to je, da imajo za šefa žensko!

Foto: osebni arhiv

Če je zahodni tip ženskosti res bolj kompatibilen z novimi poslovnimi sistemi, se moramo vprašati, kakšne so ženske na vrhu.

Ne želim idealizirati managerk, tudi med njimi obstajajo velike razlike. Nekatere so resnično fenomenalne, druge povprečne, tretje enostavno niso za to funkcijo. Položaj moči prinaša številne preizkušnje. Ljudje, ki se znajdejo na vodilnih položajih, se nagibajo k temu, da izgubijo samonadzor in postanejo brezobzirni. Proti temu ženske niso imune.

Kako se obnese kombinacija moči in ženske nevrotičnosti?

Ne verjamem v »žensko nevrotičnost«. To je etiketa, s katero so »racionalni« moški začeli označevati ženske, ki jim ni težko pokazati svojih čustev. Mimogrede, čustvenost in iracionalnost nista eno in isto. Moški bodo morali vložiti še kar nekaj truda v to, da bodo razumeli razmišljanje žensk. In za to ni boljšega načina, kot da imajo za šefa žensko!

Kako funkcionirajo močne ženske zasebno? Definicija moške vloge v odnosu do močnih žensk še ne obstaja.

Tudi tu so velike razlike. Razpad tradicionalnih vlog se je dotaknil obeh spolov, zato danes obstajajo zelo ženstveni moški in zelo možate ženske. Kot posledica so mogoče tudi različne kombinacije. Nevarnost, ki preži na ljudi na vodilnih položajih, je, da zamenjajo svojo funkcijo s svojo osebnostjo. To, da nekdo zaseda položaj člana uprave ali direktorja, ne pomeni, da je zato boljša ali več vredna oseba od drugih. Prav tako je nujno razlikovati med svojo profesionalno vlogo od drugih vlog v življenju. Ne moremo se vesti kot direktor v podjetju in doma, saj gre za različna konteksta. Kadar pa so v igri intimni odnosi in partnerstvo, obstajata dva modela, ki omogočata stabilnost. 

Moški bodo morali vložiti še kar nekaj truda v to, da bodo razumeli razmišljanje žensk.

Prvi: močna ženska in močan moški z jasnim dogovorom in pripadnostjo – pri čemer podpirata drug drugega in si tako pomagata pri napredovanju. Drugi: močna ženska in podrejen moški z jasnim dogovorom. To je odnos brez tekmovalnosti, v katerem so moški ponosni na uspehe svojih partneric, ni zavisti ne ljubosumja. Ravno zavist in ljubosumje sta namreč kazalca, da nekaj v odnosu ni v redu: torej če moški vidi v uspehu ženske to, da je boljša od njega ali da je on zato slabši od nje. Uspeh enega partnerja ne sme boleti drugega.

Podjetja najemajo ženske tudi, ker so bolj empatične, imajo manjši ego, laže delajo v skupini, se prilagajajo. So to stereotipi?

Če rečem, da niso, vam pravzaprav stereotip potrdim. Torej, ljudje, ženske in moški, so različni. Obstajajo ženske, ki niso empatične, ki imajo velik ego, ki se ne prilagajajo, ampak zahtevajo, da se vsi prilagodijo njim, čeprav nekatere raziskave res potrjujejo, da so te lastnosti v večjem deležu opazne v populaciji žensk. Če merimo psihološke karakteristike, potrebne za opravljanje posla, niso ženske v ničemer slabše. Edini manko je vizionarstvo. Kar ne pomeni, da je pod vprašanjem nekakšna biološka razlika, temveč enostavno samo, da so moški večji sanjači.

Sanjači v kakšnem pomenu? Ali torej uresničevanje idej pri moških bolj šepa kot pri ženskah?

Mislim, da ne. Učinkovitost realizacije je povezana z disciplino in samodisciplino. Tu pa ne gre za biološke razlike, temveč je vprašanje motivacije. Ženske so zagotovo večje sanjačice, ko govorimo o ljubezni in romantiki. Z vizionarstvom, domišljijo so povezane naše notranje vrednosti, pogosto take, ki smo jih razvili v otroštvu in so del »otroka v nas«. Fantki so programirani za to, da nekaj naredijo, medtem ko deklice programiramo, da ljubijo, da skrbijo za druge. Problem realizacije bo nastal šele takrat, ko bo današnja generacija razvajenih otrok zrasla v nedisciplinirane zaposlene.

Je s tega vidika razmerje, da je več moških na vodilnih položajih, več žensk pa v operativi, opravičljivo?

Sistem prepozna tisto, kar mu koristi. Ampak trenutna razmerja so samo odsev trenutne realnosti – nič ni zacementirano. Gre za socialne konstrukte, kar pomeni, da takoj ko oseba spremeni svojo miselnost, spremeni tudi delovanje. In ko sistem prepozna to kot dobro, se bo spremenil tudi položaj žensk. Takoj ko bodo spremenile svojo miselnost, jih bo več na vodilnih položajih. Tudi zato so tiste, ki jih že zasedajo, vzor za vse naslednice in jasno sporočilo, da je na vrhu prostor za ženske. In predvsem da je s tem, ko sanjajo, da je to cilj njihove kariere, vse v redu.

Katere avtorje bi priporočili v branje na temo ženskega managementa?

Ne obstaja ženski management, obstajajo pa ženske v managementu in eventualno ženski stil upravljanja z ljudmi. Nujni so tudi problemi v povezavi s tem. Zame najkoristnejša knjiga je bila Why women mean business (Witenberg–Cox in Maitland), ki govori o vse več ženskah, ki vstopajo v management, kot o novi ekonomski revoluciji. Podatki, da v korporacijah, kjer so v vrhnji management povabili več žensk in tako povečali dobiček s 15 na 35 odstotkov, so res neverjetni!

Veliko se govori o ženskih kvotah v gospodarstvu. Kakšno je vaše mnenje? Jih podpirate?

Ne vidim prav nobenega razloga, da ženske ne bi bile bolj zastopane v vrhnjem managementu. Mislim celo, da proces večanja njihovega števila spontano počasi teče in je nezaustavljiv. Vendar pa ni dobro, da se država vmešava v ekonomijo, niti takrat, ko ima najbolj plemenite namene. Menim, da ne sme sprejeti zakona, s katerim bi se morala zasebna podjetja zavezati, da bodo imela čez nekaj let 40 odstotkov žensk v vodstvu. Povsem drugačna zgodba pa je zastopanost v politiki, javni upravi in javnih podjetjih – tu menim, da so kvote smiselne.

Ste seznanjeni s kakšno aktualno raziskavo o tem, kakšne so ženske na vrhu?

Na žalost najnovejših raziskav ne poznam, poznam pa veliko žensk v vrhnjem managementu in imam mnenje o njih. So inteligentne, zelo dobro organizirane, z jasnimi poslovnimi in življenjskimi strategijami, zelo dobro razvitimi socialnimi veščinami in so polne življenjske energije. Prav vse so mojstrice za reševanje problemov. In tisto, kar je postranskega pomena, a se ne da spregledati: zelo so elegantne in so izpolnjene tudi kot ženske. Lepo je videti, da je nekdo zadovoljen tako v karieri kot zasebno. Pozor: to je povsem nasprotno stereotipu, da mora poslovna ženska za uspeh žrtvovati svojo zasebno srečo.

Kdo je Zoran?

Kot prvi Vzhodnoevropejec je dosegel najvišji naziv mednarodnega supervizorja in izobraževalca Mednarodnega združenja za transakcijsko analizo.

• Predava na dunajski univerzi Sigmunda Freuda.

• Izpod njegovega peresa so v slovenščini izšla naslednja dela: Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji; Mala knjiga za velike starše; Igre, ki jih igrajo narkomani (kmalu v založbi Modrijan), učbenik Psihoterapija (v soavtorstvu), Psihiatrija, Seksualne disfunkcije, Dinamična psihiatrija itn.

• V knjigi Formule ljubezni obračuna s stereotipi o pravi ljubezni. Sodeluje tudi pri mednarodnem projektu The World Book on Love.

Tonja Blatnik je direktorica inštituta iUFC-Institute for Universal Future Communications

Intervju je bil objavljen v MQ reviji št. 18, septembra 2011