Modrost množic in inovativnost

Neodvisno mišljenje in delovanje posameznikov, konstruktivna kritika in ravno pravšnje razmerje uigranosti ter novega vetra znotraj skupine. To so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da so skupine bolj sposobne od najbolj sposobnih posameznikov, ki jih sestavljajo.

Leta 1906 je vsestranski britanski znanstvenik sir Francis Galton obiskal podeželski živinski sejem. Kot navdušenca nad statistiko ga je pritegnilo tekmovanje v ugibanju, koliko bo po zakolu tehtal razstavljeni vol. Oceno teže je v okviru nagradne igre oddalo kar 800 obiskovalcev. Tistemu, ki bi najbolje ocenil težo živali, je bila obljubljena nagrada.

Kot je kasneje v reviji Nature poročal Galton, so pri igri sodelovali tako profesionalni živinorejci in mesarji kot tudi naključni obiskovalci, ki z ocenjevanjem obilnosti živali niso imeli nobenih izkušenj: “Povprečen tekmovalec je bil verjetno enako usposobljen za ocenjevanje teže vola, kot je povprečen volivec usposobljen za odločanje o večini političnih vprašanj, glede katerih se opredeljuje.”

Ni vrlina, da v neki družbi zgolj kroži veliko različnih mnenj, ampak morajo biti postopki in poti, po katerih mnenja nastajajo, raznoliki.

Galtona je predvsem zanimalo, kako dobro lahko odgovori na težavno vprašanje ‘povprečen volivec’, saj je bil kot vnet zagovornik večvrednosti intelektualne elite prepričan, da množice niso sposobne pomembnih dosežkov. Ko so organizatorji po končanem tekmovanju podelili nagrade, si je Galton sposodil glasovalne listke in na njih izvedel statistično analizo. 13 listkov je zaradi nepopolnosti podatkov izločil, iz ostalih pa izračunal povprečno težo vola, ki jo je podala množica na sejmu.

Pričakoval je, da bo povprečna ocena močno zgrešila dejansko težo, saj so listke oddali večinoma ljudje, ki niso bili strokovnjaki za podajanje takšnih ocen. A se je zmotil. Statistična analiza je pokazala, da je množica v povprečju napovedala, da je teža vola 1.197 funtov, dejanska teža živali po zakolu pa je znašala 1.198 funtov, kar je neverjetno natančna ocena. Galtona je izračun presenetil: “Rezultat priča o večjem zaupanju v demokratično odločanje, kot smo pričakovali.”

Kako postanejo množice pametne

James Surowiecki v knjigi The Wisdom of Crowds (Doubleday, 2004) obravnava razne primere ‘modrosti množic’ in pojasnjuje mehanizme, zaradi katerih so množice v določenih okoliščinah izjemno inteligentne, saj lahko njihovi dosežki močno presegajo zmožnosti najbolj sposobnih posameznikov, ki jih sestavljajo. Čeprav v množici nihče sam zase ni sposoben velikih dosežkov, lahko s pravimi mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev množica dosega izjemne rezultate.

V knjigi omenja nenavaden prizor, na katerega je leta 1921 v gvajanski džungli naletel naravoslovec William Beebe. Opazil je skupino mravelj, ki je tekala v velikem krogu, premera dobrih 300 metrov. Posamezna mravlja je za pot v krogu potrebovala kar dve uri in pol, hodile pa so brez premora, kot da se jim nekam mudi, čeprav se v resnici niso nikamor premaknile. V nekaj dneh jih je večina od izčrpanosti poginila.

Pojav brezciljnega kroženja, ki ga je opisal Beebe, biologi danes pojasnjujejo z navado mravelj, da v primeru, ko se izgubijo, sledijo vonjavam, ki jih za seboj puščajo druge mravlje. Strategija, ki so jo skozi evolucijo razvile mravlje, se v večini primerov dobro konča, saj mravlje najdejo pot nazaj v mravljišče. A v primeru, ko začetek karavane naleti na lastno sled, se strategija izkaže za pogubno. Ker se posamezna mravlja zanaša le na gibanje sosednjih mravelj, bo v krogu tekala tako dolgo, dokler ne bo od izčrpanosti poginila.

Čeprav v množici nihče sam zase ni sposoben velikih dosežkov, lahko s pravimi mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev množica dosega izjemne rezultate. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so skupine ljudi bolj sposobne od najbolj sposobnih posameznikov, ki jih sestavljajo?

Nenavadno obnašanje mravelj, ki se začnejo vrteti v krogu, ker se zanašajo le na ‘mnenje’ svoje okolice, Surowiecki uporabi kot analogijo za podobno nevarnost, ki lahko doleti tudi skupino ljudi. Pri človeških množicah je nevarno, da se zmotna mnenja oz. ideje, ki jih posameznik sam zase ne bi zagovarjal, širijo in krepijo zgolj zato, ker jih zagovarja nekdo, ki je osebi tako ali drugače blizu. Dokler se takšna stališča pojavljajo naključno, jih množica brez težav izloči. Če pa se na enak način moti večina, ki glede konkretnega vprašanja ni več skupek neodvisnih posameznikov, ampak homogena celota, iskanje povprečja oz. skupnega mnenja takšnih napak ne odpravi.

Zato je pomemben pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko množica postane inteligentna, da posamezniki, ki jo sestavljajo, mislijo in delujejo čim bolj neodvisno ter se zanašajo predvsem na lastno znanje in sposobnosti. To priporočilo je bilo brez dvoma izpolnjeno pri igri tehtanja vola, saj ljudje niso medsebojno delili svojih ocen teže, ampak so jih le zapisali na lističe. Poleg široke palete mnenj neodvisnih posameznikov potrebuje vsaka skupina nujno tudi učinkovit sistem sinteze, ki mnenja pretvarja v skupno odločitev oz. stališče.

Zelo pomembno pri vzpostavljanju kakovostnih mehanizmov za kolektivno odločanje je, da ljudje čim manj pozornosti namenijo mnenjem drugih in se zanašajo predvsem na lastne izkušnje, informacije in sklepanje. Pri tem je pomembno, da so mnenja neodvisna in ne zgolj nasprotovanja drugim stališčem. Ni vrlina, da v neki družbi zgolj kroži veliko različnih mnenj, ampak morajo biti postopki in poti, po katerih mnenja nastajajo, raznoliki.

Kako sestaviti uspešne ekipe sodelavcev

Sociolog Brian Uzzi je preučeval, kakšna je magična formula za sestavo ustvarjalne ekipe z največjimi možnostmi za uspeh. Analiziral je zgodovino broadwayskih produkcij, saj je imel dobre podatke o uspešnosti posamezne predstave; natančno je poznal tudi sestavo ekip, ki so ustvarjale posamezne predstave.

Ko je preučil produkcijske skupine skoraj 500 različnih predstav, je empirično potrdil hipotezo, da morajo biti ekipe za doseganje uspeha dovolj raznolike. Vpeljal je parameter Q, s katerim je meril predhodno povezanost oz. medsebojno poznavanje sodelujočih pri predstavi. Če se ekipa skorajda še nikoli ni videla, je bil njen Q nizek; če je že velikokrat sodelovala, je bil Q večji.

Rezultati so pokazali, da je med parametrom Q in uspešnostjo predstave pomembna korelacija. Na skali Q, ki se je gibala med 1 in 5, se je po analizi množice preteklih predstav izkazalo, da Q, ki je manjši kot 1,7, skoraj gotovo ne bo prinesel uspeha, prav tako pa tudi ne večji kot 3,2. Za zmagovito se je izkazala zlata sredina nekje med 2,4 in 2,6, kar pomeni, da se najbolje obnese ekipa starih uigranih sodelavcev, ki se ji pridruži nekaj povsem novih obrazov, s katerimi še niso sodelovali.

Ne štejejo le ideje, ampak tudi konstruktivna kritika

Ko razpravljamo o kreativnem sodelovanju, praviloma najprej pomislimo na metodo skupinskega iskanja idej, ki jo je kmalu po drugi svetovni vojni opisal Alex Faickney Osborn, izvršni direktor ene od newyorških oglaševalskih agencij. Metodo je poimenoval viharjenje (brainstorming), njeno bistvo pa je v načelu, da se je treba med iskanjem idej vzdržati kritik, saj naj bi te negativno vplivale na sodelujoče.

Metoda se je vsekakor prijela in postala izredno priljubljena povsod, kjer so potrebovali sveže ideje. Manj navdušenja je požela pri strokovnjakih, ki so se ukvarjali z znanstvenimi raziskavami kreativnih procesov. Ko so konec 50. let metodo podrobno preverjali na testnih skupinah študentov, se je izkazalo, da so se skupine, ki so sledile pravilom viharjenja, odrezale bistveno slabše kot študenti, ki so naloge reševali samostojno. Posamezniki so prišli v povprečju do dvakrat več idej, ki so jih sodniki poleg tega spoznali tudi za bolj kakovostne, kot njihovi kolegi, ki so ideje lovili po pravilih viharjenja.

Podrobnejše raziskave so pokazale, da je pri metodi iskanja idej z viharjenjem najbolj problematično pravilo, da se je treba med zbiranjem vzdržati kritike. Novejša spoznanja kažejo nasprotno: da je tudi v kreativni fazi izpostavljenost kritiki še kako pomembna, saj nas spodbudi, da problem vidimo še z drugega zornega kota. Primerna in predvsem ne žaljiva kritika ne zmanjšuje kreativnosti, ampak jo povečuje.

Prispevek je bil objavljen v MQ reviji št. 42, decembra 2018

Dr. Sašo Dolenc je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, urednik in koordinator Kvarkadabre – spletnega portala za tolmačenje znanosti.

Preberite tudi