Milenijci: navodila
(starejšim) za uporabo

Milenijci ali generacija Y so zanimiva tema za akademike in managerje. Zdaj, ko tudi generacija Z (rojeni od konca 90. let dalje) počasi vstopa na trg dela, se bodo mnogi managerji prvič soočili s štirimi generacijami, ki bodo delale skupaj. Zato je razumevanje, kako se nove generacije razlikujejo od prejšnjih in kaj prinašajo v delovno okolje, ključno.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Sociološko gledano je generacija skupina ljudi, ki si delijo posebno kulturo ali identiteto, ker so doživeli enake dogodke v približno enakem obdobju svojega življenja. Ideja je, da imajo ljudje, ki si delijo formativne izkušnje – tiste, ki se pojavljajo v zgodnjem otroštvu in adolescenci – več skupnega med seboj kot s tistimi, ki so mlajši ali starejši. Učinki teh izkušenj naj bi bili trajni, kar pomeni, da naj bi prepričanja, vrednote in življenjski nazori skozi življenje ostali razmeroma stabilni. Zaradi globalizacije, družbenih medijev in uvažanja zahodne kulture lahko o milenijcih govorimo kot o edinstveni globalni generaciji, medtem ko so bile starejše generacije, npr. 'Baby Boomerji' v ZDA, specifične za ameriški kulturni kontekst.

Komentatorji radi posplošujejo 'lastnosti' celotnih generacij, denimo da so milenijci upravičeni do vsega ter narcistični (ali s pozitivne strani, da so okoljsko ozaveščeni, tolerantni in idealistični). A znanstveno je težko ločiti dejanske učinke generacije (vedenja in vrednote, ki so specifični za določeno generacijo), učinke starosti oz. življenjske dobe in zgodovinske učinke, ki se tičejo vseh starostnih skupin enakomerno (npr. tehnologija). Gotovo pa vemo, da so se vrednote nove generacije spremenile.

Milenijci na delovnem mestu

Na delovnih mestih za milenijce velja, da so družbeno zavedni, samozavestni, ambiciozni, spoštujejo raznolikost, so tehnološko napredni, se ne bojijo izzivati statusa quo ali celo izpodbijati avtoriteto, da so sodelovalno naravnani, si želijo timskega dela, so strokovnjaki za 'multitasking' in navajeni na nestrukturiran pretok informacij. Pri svojem delu si željo fleksibilnosti, iščejo priložnosti, da prispevajo. Na splošno želijo čutiti, da ima njihovo delo smisel, imajo potrebo po mentoriranju, motivira jih ravnotežje med delom in zasebnim življenjem, priložnosti za razvoj ter udobno delovno okolje z zabavnimi motivacijskimi dejavniki. Deloittova raziskava miljenijcev iz leta 2018 je izpostavila, da cenijo dejavnike, kot so fleksibilnost, priložnosti za nenehno učenje, spoznavanje novih ljudi ter programov za dobro psihično in fizično počutje. Generacija Z, ki se jo pogosto obravnava kot podaljšek generacije Y, ceni še dejavnike, kot so etičnost in ugled podjetja, raznolikost ter priložnosti za prostovoljsko delo.

Da bi razumeli vedenja novih generacij na delovnih mestih, denimo zakaj milenijci zapuščajo delovna mesta, ki se zdijo odlična, zakaj imajo težave pri izpolnjevanju preprostih nalog ipd., se sociologi, psihologi in evolucijski biologi ukvarjamo z razumevanjem konteksta, v katerem so te generacije odraščale.

Kako smo vzgojili milenijce?

Kateri temeljni družbeni premiki nam lahko pomagajo razumeti zelo različen kontekst, v katerem sta odrasli generaciji Y in Z? Eden največjih premikov se je zgodil v starševstvu. Helicopter parenting oz. konstanten starševski nadzor in starševstvo kot risk management sta privedla do otroštva, ki je optimizirano, strukturirano in nadzorovano. Otroci ne preživljajo več veliko časa sami – ne zunaj ne doma, kar je povzročilo pomanjkanje 'odpornosti' na stres in zmožnosti obvladovanja drobnih tveganj ter nevarnosti. Našteto vodi v zmanjšano odpornost in anksioznost. V knjigi Coddling of the American mind: how good intentions and bad ideas are setting up a generation of failure socialna psihologa Greg Lukianoff in Jonathan Haidt nazorno prikažeta, da simptome, ki jih danes opazimo na delovnem mestu, lahko pripišemo temeljnemu zasuku v filozofiji starševstva, denimo: nagrade za sodelovanje, preveč vpletanja staršev v dejavnosti otroka ipd.

Družbeno in gospodarsko okolje, v katerem so številni starši vzgajali otroke, je sicer relativno mirno in stabilno. Generaciji, ki se ne spominja dnevnega boja za preživetje, varnost in stabilnost nista več pomembni. Sprejemanje odločitev v družinah se je iz hierarhičnega spremenilo v mrežno, starši pa se bolj vidijo kot otrokovi prijatelji, ne pa kot osebe z avtoriteto. Starši so bolj osredotočeni na dobro počutje svojih otrok in njihovo samozavest – kar je v nasprotju z vzgojno filozofijo prejšnjih generacij. Današnja starševska filozofija vključuje tudi miselnost, po kateri vsak otrok lahko doseže v življenju vse, kar si resnično želi, če se le dovolj potrudi. Ta gre z roko v roki z obiljem življenjskih in poklicnih izbir (povprečni milenijc v ZDA do 26. leta zamenja sedem delovnih mest), številnimi možnostmi za zmenke, napredkom na področju medicine, ki omogoča podaljševanje plodnosti, odprtim dostopom do informacij o alternativnih poklicih itd. Čeprav takšen pogled na svet vsekakor spodbuja podjetniški duh in daje večjo priložnost mladim z različnim socialno-ekonomskim ozadjem, po drugi strani tem istim mladim nalaga breme potencialnega neuspeha ali 'krizo neizpolnjenih pričakovanj'.

Rekordna raven depresije med najstniki

Poleg starševskega pritiska je obseg pritiska vrstnikov in pritiska, ki izhaja iz družbenih medijev, danes drastično drugačen. Mark Bauerlein, avtor knjige The Dumbest Generation: How the Digital Age Stupefies Young Americans and Jeopardizes our Future, piše, da otroci danes živijo pod stalnim vplivom svojih prijateljev, hkrati pa izpostavljenost na družbenih medijih pomeni, da mnogi svojo osebnost določijo že, ko so stari 14. Družbeni mediji tudi vnašajo kronično primerjavo med vrstniki in nedosegljivo podobo 'popolnega ravnovesja', ki ima izredno negativne posledice na samozavest mladih in vpliva na rekordno raven depresije pri najstnikih.

Nižjo samozavest pripisujemo tudi spremembam v šolah po vsem svetu, v katerih otroci preživijo več časa in v katere vstopijo vse bolj zgodaj. Primer iz Slovenije: sprememba iz 8- na 9-letno osnovno šolo je spremenila pričakovanja, kdaj morajo otroci znati brati, iz 7 na 6 (ali celo 5) let, kar otrokom, ki se počasneje učijo (ali se preprosto pozneje razvijejo), lahko povzroči občutke neustreznosti, tesnobe, zmedenosti in nizko samospoštovanje.

Vse manj pozornosti na razpolago

Raziskovalci so opozorili tudi na več dejanskih sprememb v povezavah v možganih. Prehod na digitalno komunikacijo in 'skimming' način branja ter pisanja je še posebej opazen med mladimi, ki ne poznajo ničesar drugega. Takšna vrsta komunikacije pripelje do kognitivne nestrpnosti in izgube globokih učnih procesov. Dokazano je, da so ti procesi ključni za analogno razumevanje in sklepanje, empatijo, kritične analize ter generiranje novih vpogledov. Microsoftova študija npr. ugotavlja, da je povprečna dolžina pozornosti v letu 2000 znašala 12 sekund, leta 2015 pa se je zmanjšala na samo 8 sekund. Fenomen imenujemo neprestana delna pozornost (ang. continuous partial attention) in je v nasprotju z multitaskingom prejšnjih generacij. Poleg tega je tehnologija sprožila zasvojenost s takojšnjim zadovoljevanjem: sporočila in 'všečkanje' na družbenih omrežjih ustvarjajo odvisnost od dopamina že v najstniških letih; programi, kot je npr. Netflix in podobne storitve, so uporabnikom na voljo takoj, kar vodi do nestrpnosti in nerealnih pričakovanj.

Microsoftova študija med drugim ugotavlja, da je povprečna dolžina
pozornosti v letu 2000 znašala 12 sekund, leta 2015 pa se je zmanjšala
na samo 8 sekund.

Glede na obseg družbenih sprememb, ki so vplivale na razvoj milenijcev, ne preseneča, da se ti tudi na delovnem mestu razlikujejo od predhodnikov. A razlike so lahko tudi izjemna priložnost za podjetja. Pri tem mislim na pozitivne vrednote, ki jih milenijci prinašajo (tolerantnost, odprtost, fleksibilnost), skupaj z različnim naborom veščin (poznavanje tehnologije, sposobnost delanja več stvari naenkrat in nelinearno, dobro funkcioniranje v timih in timskem delu).

Dr. Tamara Pavasović Trošt, profesorica sociologije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Članek je bil objavljen v MQ reviji št. 43, marca 2019.